Kaj bi jaz brez prijateljic …

Prav nobene vloge ne igra, koliko se družiš, pomembno je, kaj čutiš. Če me rabijo, sem vedno tu. Sem pa sčasoma postavila tudi nekaj pravil prijateljstva, ki se jih striktno držim.

Vsi vemo, kako naporni so lahko nekateri ljudje in včasih nekoga sprejmemo v svoj krog prijateljev in kmalu ugotovimo, da smo ga čisto prekmalu spustili blizu. Spet drugi pa z nami ostanejo vse življenje …

Kot je rekel moj prijatelj Elvedin iz Bosne: “So ljudje, s katerimi lahko piješ kavo, so ljudje, s katerimi lahko poješ kosilo in so ljudje, s katerimi greš lahko še naslednji dan na zajtrk:-) “.

Med ljudmi, ki so v našem krogu, se tako kdaj najdejo tudi takšni, ki nenehno zahtevajo našo pozornost, dramatizirajo in iz nas srkajo energijo, po drugi strani pa ne cenijo vašega časa in pričakujejo, da ste jim vedno na voljo  – in ne, da jim ne bi bila na voljo z veseljem, samo v življenju pač obstajajo nekatere prioritete. Se strinjate?

Že zdavnaj sem vzela lekcijo, da moj prijatelj pač ne more biti vsak.

Še posebej dobro sem se tega (žal) naučila skozi izkušnje v mojem poslu, kjer imaš res velikooo “prijateljev”( sploh kadar sem deležna kakih večjih uspehov, oziroma kadar se o meni veliko govori)  in seveda skozi izkušnjo z boleznijo. takrat je, oziroma je bil, vsak moj prijatelj. Vsak mi je v sporočilo zapisal, da če karkoli rabim – KARKOLI, naj prosim povem. Lepo, res lepo od njih, ampak zanima me, koliko teh ‘prijateljev’ bi dejansko res pomagalo, če bi karkoli potrebovala. Vam kar povem- preštejem jih na prste ene roke. Torej, v tistem času sem imela še vedno ogromno prijateljev in bila sem preveč utrujena, da bi ločila zrno od plevela. Poleg vsega ostalega, sem se morala ukvarjati še z ljudmi, kar pa me je še dodatno izčrpalo. Ampak pustimo to, vsi vemo, da obstajata dve vrsti prijateljev – tisti, ki te samo utrujajo in tisti, ki ti življenje polepšajo, popestrijo in obogatijo. Verjamem, da vsak odnos poteka v dve smeri, nekaj daš in nekaj dobiš.

Le nekaj je tistih, ki jim lahko rečem dobre prijateljice in z njimi smo vzpostavile res pristen, sproščen in ljubeč odnos. Še posebej to cenim zdaj, ko sem zdrava, ko sem si postavila prioritete in pravila prijateljstva. Tudi, če se ne slišimo vsak dan, vemo, da smo tam ena za drugo in, ko smo skupaj, zunanji svet (no, trudimo se, da je vsaj kakšne pol ure tako, preden nas v realnost zbudita kričanje otrok in telefonski klici naših soprogov 😉 ), ne obstaja.

Imam seveda  prijateljico, s katero se slišim čisto vsak dan, no, čisto iskreno, večkrat na dan in si poročava vse, kar se nama v življenju dogaja. Imam dve prijateljici, ki sta še iz srednješolskih let.  Prav tako imam tudi prijateljico, s katero se slišim enkrat na mesec. Bila je moja poročna priča, ob meni je v vseh najpomembnejših trenutkih in veva, da sva druga drugi vedno na voljo. Imam recimo prijateljico, s katero gremo vsako leto skupaj na vse družinske počitnice. Prav nobene vloge namreč ne igra, koliko se družiš, pomembno je, kaj čutiš. Če me rabijo, sem vedno tu.

Sem pa sčasoma postavila tudi nekaj pravil prijateljstva, ki se jih striktno držim:

  • Prijateljstvo je darilo, moraš ga negovati in ceniti.

    To je odnos, ki tako kot recimo odnos z možem, zahteva veliko dela. Nič ne pride samo od sebe. In če mislimo, da je prijateljstvo samoumevno, smo se pošteno zmotili ( ste že slišali za rek- daleč od oči, daleč od srca?  Jaz pa pravim, daleč od ušes, daleč od srca!:-)  To sem se kdaj naučila tudi na lastni koži. Vsi delamo napake, vsi smo samo ljudje in tudi jaz sem pri kakšnem prijateljstvu odnos mogoče preveč zanemarila. Verjetno je to povezano tudi z različnimi življenjskimi obdobji, kaj pa vem. Zdaj sem zagotovo bolj pozorna in se bolj zavedam, kako pomembne so mi moje frendice in iskren odnos z njimi. Pri prijateljici nisem pozorna na to, kdaj je ona mene nazadnje poklicala, oziroma, katera je sedaj na vrsti. Imam jo rada in to je to. Če me rabi sem tu, če me ne rabi, pač nisem. Če jo rabim jaz, jo pokličem, če nimam časa, je ne pokličem. Padla sem namreč v fazo, ko enostavno ne morem več trpeti neke posebne, pretirane vljudnosti in se družiti s ‘prijatelji’ samo zato, ker se to spodobi. Preveč sem dala že čez, da bi bila z nekom prijateljica zaradi uvidevnosti. Na splošno se ne trudim več pretirano ugajati ljudem.

 

  • Ne sprašuj, ne obsojaj, ne komentiraj. Večino časa od prijateljev potrebujemo samo to, da so.

    Včasih se zgodi, da sem na telefonu eno uro. Da me prijateljica kliče, ker potrebuje nasvet, potem pa sama eno uro razpreda in razpravlja in potem sama pravzaprav pride do rešitve. In na koncu se mi celo zahvali 😉 ;). Pomembno se mi zdi, da smo v trenutkih, ko je tistim, ki jih imamo radi, hudo, njihova opora, da imajo občutek, da imajo nekoga, na katerega se lahko zanesejo in v takšnih trenutkih je popolnoma nepotrebno še to, da bi jim jaz solila pamet s kakšnimi pametnimi komentarji.

 

  • Veseli se njihovih uspehov.

    Sama vem, koliko mi je pomeni, da so moje prijateljice z menoj tudi v lepih trenutkih. Da čutim njihovo energijo, veselje ob tem, da mi je nekaj uspelo. Razdajati moramo pozitivo in drug drugega podpirati. Brez tega bo šlo vse samo še navzdol.

 

  • V njihovi družbi sem lahko, kar sem. Včasih tudi v trenirki in z neopranimi lasmi, a tega ne opazijo 😉

    No, to se zgodi zelo redko. Jaz se namreč že zbudim z urejeno frizuro in filmskim mejkapom 😉 😉 😉 Ha, ha, če verjamemo v Dedka Mraza 😉 .

Pustite Trackback v zvezi s tem vnosom

Preberite še

Vesela bom vašega mnenja!

You must be logged in to post a comment.