Moj recept za uspešen zakon

Iz tedna v teden se zagotovo najde kdo, ki mi postavi vprašanje, kako nama je s Sandijem uspelo toliko časa ostati skupaj. Ker je na medijski sceni sicer toliko ločitev … Verjamem, da obstaja recept za srečno zvezo in imam srečo, da sva ga s Sandijem (očitno) odkrila.

S Sandijem sva par že 20 let in, ko pomislim, kaj vse sva že skupaj doživela, se mi zdi, da sva skupaj že od nekdaj. No, 20 let je pravzaprav že od nekdaj, ha ha. Spoznala sva se, ko sem bila jaz še gimnazijka, kratkolaska, on pa dolgolasec, ki je naokoli hodil z rumenim mobilnikom Motorola. Nikoli ne bom pozabila dne, ko sem na poti iz šole domov štopala in mi je kakšnih 50 metrov naprej ustavila črna alfa. Hitro sem zagrabila tisto mojo težko torbo in tekla kot nora, vsa vesela, da mi je končno nekdo ustavil. Frajer pa je odprl okno in zavpil proti meni “Ej, oprosti, samo pozdraviti sem te hotel, se mi mudi naprej v službo in te ne morem peljati.” Uf, uf, uf, kar brez sape sem ostala in od takrat naprej sem ga imela v želodcu. Mislila sem si, “Kaki kmet! Zakaj sem jaz zdaj laufala 50 metrov kot nora… . A ti bremze niso prijele prej, ali kaj? :).” Potem pa sva se začela srečevati na različnih koncih in počasi sem ga vzljubila. Do trenutka, ko me je povabil k sebi domov. Takrat je živel še pri starših in, ko sem prišla k njemu na obisk, me tašča ni spustila v hišo. “Ker Sandi spi!” In, ko  Sandi spi, spi. Pustimo ob strani to, da se ga je prejšni večer s prijatelji tako napil, da ni vedel, kako je sploh prišel domov ;): Oh ja, tudi takšne prigode so del spominov in kot pravijo, ima slab začetek dober konec. Začetek tako res ni bil najbolj blesteč, konca pa še nisva dočakala in upam, da ga še dolgo ne bova, čeprav iskreno, včasih mi zna tudi on tako dvigniti pritisk… Eh, kaj sploh razlagam, saj vem, da nisem edina in, da veste, o čem pišem.  

Spoznala sva se, ko sem bila jaz še gimnazijka, kratkolaska, on pa dolgolasec, ki je naokoli hodil z rumenim mobilnikom Motorola.

Torej, spoznala sva se, ko vsa Slovenija še ni vedela, kdo je Rebeka Dremelj, potem pa sva kot par skupaj rastla in se razvijala pod medijskim drobnogledom. Skupaj sva se jezila na novinarje, skupaj potrjevala članke, skupaj včasih tudi jokala in se skupaj smejala. Potem pa je prišla poroka in za njo najini hčerki in kar naenkrat imava zdaj ob sebi dve bitji, ki sta nama pokazali, kako zelo močno lahko ljubiš. Z njima se nama je svet obrnil na glavo, seveda na lepše, a z večjo odgovornostjo in z manj časa, ki ga imava drug za drugega. Ampak na to sva bila pripravljena in oba se zavedava, da to nikoli ne sme biti izgovor, da zanemariva najin odnos. Prepričana sem, da je to temelj srečne družine in rada bi, da sva najinima hčerkama za vzgled. Na tisto, kar nek zakon naredi srečen, imam svoj pogled, imam neke svoje smernice, o katerih sem debatirala tudi z Mileno Svetlin, doktorantko zakonske in družinske terapije, ki se strinja z menoj, da pravzaprav recept za uspešno dologletno zvezo obstaja. Nekako sva ključne dejavnike, ki so temelji uspešne zveze, s skupnimi močmi strnili po alinejah, da bo lažje razumljivo ;). Čeprav nam, ženskam, običajno je, ha ha. Upam, da bo to prebral tudi kakšen radoveden mož 😉 😉 😉 .

1. Iskrenost

To, da sta mož in žena, partnerja, odkrita drug do drugega, se mi zdi izjemno pomembno, zato sem to postavila na prvo mesto. Ja, kaj pa ljubezen, boste rekli. Seveda, to je pač osnovni pogoj. Ampak samo ljubezen kot čustvo običajno ni dovolj. Od mojega partnerja pričakujem, da bo zanesljiv, da mi bo v oporo in, da je to oseba, v katero nikoli ne dvomim. In seveda, trudim se, da tudi jaz njemu pomenim enako. Seveda je življenje takšno, da kdaj pa kdaj izgovoriš kakšno nedolžno laž (kdaj tudi zato, da bi se sogovornik počutil bolje), ampak večjih laži ne sme biti! To, da je nekdo s teboj iskren pomeni, da te spoštuje in je (vsaj zame) dokaz trdnosti najinega zakona. 

2. Komunikacija

Veliko se pogovarjava. V skupni čas, ki ga imava za pogovore ne štejem tistih hitrih telefonskih dialogov, ali pa tistih nekaj besed, ki si jih izgovoriva med vsakodnevnimi opravili. Ne, najin čas je tistih 20 minut ali pol ure, zvečer, ko hčerki zaspita in preden se jaz znova spravim za računalnik. Tudi gospa Milena pravi, da je pomembno, da si partnerja uskladita “tajminge” tako, da imata skupaj na razpolago dovolj časa, da se v miru povežeta in pogovarjata, da sta lahko popolnoma osredotočena drug na drugega. To je tudi čas, ko glavna tema pogovora ni najin odnos (običajno to urejava kar sproti, kadar me razjezi 😉 😉 ). Debatirava o tem, kaj se nama je zgodilo čez dan, si poveva, kaj naju skrbi, si izmenjava kakšne smešne prigode in se na hitro pogovoriva o načrtih za naslednji dan. No, ja iskreno, kljub vsemu trudu pa se kdaj zgodi, da se tudi skregava v teh 20 minutah. Vse se da, če se hoče☺. Pomembno mi je, da drug drugega razumeva, da on razume moje težave in jaz njegove. Včasih se zgodi tudi samo, da me prime za roko in posluša, sploh ne komentira. In jaz vem, da je z menoj, da je razumel. Upam, da je, ha ha ha. Ampak resno – tudi to, da komunicirava samo s kakšnim pomenljivim dotikom, je včasih čisto dovolj. Da veva, da drživa drug z drugim. Kot pravi gospa Milena, je to v kontekstu definicije intime, kjer si partnerja podelita strah in se s tem dobesedno razgalita. Tako si tudi dasta vedeti, da pač nista popolna.

3. Ne prepiraj se za vsako malenkost

Kadar imam PMS ali zoprn dan je sicer zelo težko, da jih Sandi ne bi slišal za kakšno malenkost, ampak na splošno se držim pravila, da obstajajo stvari, za katere se je vredno prepirati in takšne, ki se pač ne bodo nikoli spremenile. Prijateljica Zvezdana Mlakar mi je ravno danes rekla: “Ne spreminjaj, česar se ne da spremeniti.” In res je tako. Ker je to izguba časa, ki bi ga lahko porabila za kaj boljšega, lepšega. Pomembno se mi na primer zdi, da sva usklajena glede vzgoje otrok in od tega ne odstopam. To je ena od tistih stvari, za katero se mi zdi primerno včasih tudi skregati. Vse tiste manjše, kot je (NE)menjava rolice wc papirja pa pač (VEČINO ČASA 😉 ) niso vredne tega, da v dom vnašava slabo voljo. Ena rolica papirja proti vsemu temu, kar pa naju druži in povezuje, res ni nič.

4. Na glas povej, kaj želiš oz. pričakovanja lahko zvezo tudi uničijo!

V začetku najine zveze se mi je zgodilo, da sem kar sama od sebe pričakovala, da mi bo Sandi želje prebral iz oči ;). Ampak ne gre tako. Ne pravijo zaman, da smo ženske in moški z različnih planetov in verjamem, da njim enostavno ni jasno, kaj me mislimo, kaj si želimo in, kaj pričakujemo. Tako je. Zato sem se tudi naučila, da brez zadržkov in jasno povem, kako in kaj. Povem, da si želim, da greva na primer naslednji teden sama na večerjo. Povem večkrat!!!  Povem mu, kaj pričakujem, da bo postoril doma (sicer moram to povedati vsak da vsaj trikrat, ampak nič zato. Povem! 😉 ). Vesela sem tudi, kadar on meni jasno in glasno pove svoje želje. Mogoče si je preživljanje družinskih počitnic zamislil čisto drugače in prav je, da to pove. No, in to je lahko tudi lep uvod v naslednjo in zadnjo alinejo …

5. Kompromisiiii 

Ko se odločiš, da boš z nekom celo življenje, to pomeni, da ga vzameš za svojega, da se sprijazniš s tem, da ima včasih drugačen pogled na stvari, drugačno mnenje in drugačne želje. Tako pač je. In, če želiš, da zadeve funkcionirajo, moraš kdaj tudi popustiti, sprejeti, da ne bo vse tako kot sem si zamislila. Življenje pred nas postavlja izzive in življenje z gospodom Popolnežem bi bilo čisto dolgočasno ;).

Gospo Mileno Svetlin sem prosila, da bo v prihodnje na mojem blogu tudi sama kaj več napisala o odnosih. Ukvarja se s tem, kako čustveno doživljamo odnose, kaj se dogaja, kako sprejemamo sebe in drugega v odnosih, kako vidimo sebe in drugega v odnosih.

 

 

 

 

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

Pustite Trackback v zvezi s tem vnosom

Preberite še

Vesela bom vašega mnenja!

You must be logged in to post a comment.