Bili so časi, ko sem živela od sendvičev! In poglejte me sedaj! Skupaj z otroki pečem piškote.

Pisalo se je leto 2012, ko sem se tolažila, da bom nekega dne tudi jaz znala kuhati.  

Do takrat je bilo moje življenje videti nekako tako: spanje do 12.00, potem pa kakšen intervju, fotografiranje, vaje, nastop, nato ponovno spanje do 12.00, kosilo v restavraciji s prijatelji, novinarji, glasbenimi kolegi in podobno. Potovanja v Sarajevo in Beograd so bila stalnica, skorajda glavna prehrana pa so bili sendviči na bencinskih črpalkah, prav tako spanje po hotelih. Velikokrat se mi je zgodilo, da sem se prebudila v hotelski postelji in morala za trenutek prav pomisliti, v katerem kraju in v kateri državi sem. Bilo je res noro. Zgodilo se mi je, da sem ob desetih zvečer sedla v avto, vozila vso noč in zjutraj prispela v Sarajevo, naravnost na zajtrk – na čepavčičeee 😉 . Vedno sem občudovala bosanska dekleta in to, kako obvladajo kuhanje. Res obvladajo in tam velja, da mora dekle znati narediti vsaj burek, oziroma po njihovo pito. No, mimogrede, jaz bureka še danes ne znam narediti in zato bi bila verjetno še vedno samska, neporočena. Roko na srce, le kdo bi maral ženo, ki bi mu hodila burek kupovati v najbližji supermarket? ☺ Da me ne bo preveč odneslo v napačno smer, bom o vseh teh mojih podvigih pisala kdaj drugič 😉 . Verjemite, je marsikaj za napisati☺.  Kar sem v bistvu želela povedati je, da so bili to časi, ko nisem imela prav potrebe in želje po kuhanju. Stvari pa so se obrnile na glavo, ko sem zanosila s Šajano. Kar naenkrat me je zagrabila panika, kakšna mama bom, če ne bom znala kuhati… In sem sem si postavila izziv. Vsak dan bom pripravila kosilo po navodilih iz kuharske knjige. In vsak dan nekaj drugega. Začela s palačinkami in (tega ne priznam nikoli več, pa če me tepete) jajci, zdaj po petih letih pa prav dobro obvladam že vse, tudi škampe na buzaro, recimo.

Kar naenkrat me je zagrabila panika, kakšna mama bom, če ne bom znala kuhati… In sem sem si postavila izziv. Vsak dan bom pripravila kosilo po navodilih iz kuharske knjige.

In tako danes kuham. Vsak dan. Kuham in pečem… Vse. Od goveje juhe, do sladic kot je na primer creme brulee. Izjemno uživam, kadar v kuhinji ustvarjam skupaj s Šajano, tudi, če vsakič znova, ko po najini akciji čistim kuhinjo, preklinjam in se sprašujem, kaj mi je bilo tega treba. Kljub temu pa se seveda tem skupnim trenutkom ne bi odpovedala za nič na svetu. Lotiva se vsega, od pic, do različnih prigrizkov in kolačkov. Priznam pa, da mi nekaj, ne glede na to, koliko se trudim in natančno sledim receptom, ne gre dobro od rok: piškoti. Aja, ko že pišem o kuhanju in peki, sem pozabila dodati še nekaj: da sem obsedena z gospodinjskimi aparati. Sandi pravi, da imam gospodinjskih aparatov več, kot v trgovini. Ne vem, ali to pride z leti ali je povezano s tem, da me kuhanje in vse povezano s hrano, vedno bolj veseli. Če bi recimo še nekaj let nazaj za darilo dobila mikser ali pa kaj podobnega, bi ga oseba, ki mi ga je podarila, dobila direkt v glavo! Zdaj pa se takšnih daril prav veselim. Tako se lahko pohvalim, da sem za miklavža dobila hkrati tudi božično in novoletno darilo: Electroluxovi pečico, pa nov pomivalni stroj in indukcijsko kuhalno ploščo. Totalno veseljeeee! Takoj sem šla v akcijo, pečt piškote. In ugotovila, da ne glede na to, kakšno pečico imam, očitno talenta za piškote nimam (verjetno ste že razbrali, da mi niso uspeli 😉 ). Bo pa zagotovo v bližnji prihodnosti padla kakšna pita!

V tem decembrskem prazničnem času se skorajda že spodobi, da mama speče kakšne kekse ( že otroci v vrtcu se pogovarjajo, kaj bodo mamice pekle) in iskreno, jaz bi jih raje kupila, ampak ker si želim, da bi bila Šajana ponosna name, nase in na svoj izdelek sem se odločila, da pokličem specialistko za kuho, peko in še kaj. Ano! Ano kuha, kot jo kličem jaz, ali po domače, Žontarjevo Ano. In tako sva se s Šajano odpravili k njej in prevozili pol Slovenije, da bi naju naučila narediti prave božične medenjake.

Imele smo prav dober kuharski žur! Uživale smo, umazali Anino kuhinjo,( še enkrat preberite – umazali ANINO KUHINJO in ne mojo!!!)  domov pa sva odšli totalno važni, ker znava speči vrhunske medenjake! Najboljša začimba, ki smo jo dodali, pa je bil zagotovo otroški smeh, saj je bilo vzdušje res super in sproščeno. Ana res obvlada in je izvrstna učiteljica. Vidi se ji, da ima veliko izkušenj in tudi sama sem že nekaj časa velika ljubiteljica njenih receptov. Ravno pri Siji se praktično nisem ločila od njenega priročnika Anina kuhinja za najmlajše. Seveda pa toplo vabljeni na njeno spletno stran www.aninakuhinja.si.

Posneli pa sva še en luškan video 😉 Vabljeni k ogledu!

Ana mi je z popotnico (in tudi vam) seveda zaupala še recept za slastne medenjake, ki ga najdete TUKAJ.

Naj vam teknejo, tako kot so nam in Šajaninim prijateljem v vrtcu! 

  .

 

 

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

Pustite Trackback v zvezi s tem vnosom

Preberite še

Vesela bom vašega mnenja!

You must be logged in to post a comment.