Kako sem uvedla spalno rutino

10 dni je bilo peklenskih in mirno lahko rečem, da nisem imela svojega življenja. Ampak moja vztrajnost je bila poplačana.

Začelo se je z rojstvom Šajane. Prve tri mesece po rojstvu je spala z nama, v zakonski postelji in sčasoma sem ugotovila, da se vsak dan, ne glede na to, ali otrok spi, ali ne spi, zbudim tako polomljena,  da ni bilo za nikamor. Poleg tega, da sem bila iz dneva v dan bolj utrujena, si pri vsem poslu, ki sem ga takrat že imela, v šovbiznisu daljših porodniških dopustov žal ne poznamo, tega, da nisem skoraj nič spala, enostavno nisem mogla privoščiti. Jasno mi je bilo, da ne bom več prav doglo zdržala. Poleg tega pa je bil to tudi čas, ko so se začele moje hormonske težave, ki so bile, kot je kasneje postalo jasno, znanilo moje bolezni, raka ščitnice. Hormoni so mi po porodu dobesedno podivjali in v nekem trenutku sem se odločila, da je čas, da ukrepam, da mora Šajana začeti spati v svoji sobi in, da s tem sebi zagotovim vsaj dve do tri ure spanja v kosu na noč, brez strahu, kako se bom obrnila in, kam postavila kakšno roko, da ne bi slučajno poškodovala dojenčka. Bila je moj prvi otrok, zato so bili vsi strahovi še večji. Danes sem glede nekaterih reči veliko bolj samozavestna.  

In tako sem Šajano lepo preselila v njeno sobo in s pomočjo Aventove video varuške lahko od vsepovsod po hiši nadzorovala dogajanje v njej. Tako sem tudi vedela, ali me Šajana potrebuje, ali pa je v spanju zacvilila kar tako, kot dojenčki kdaj počnejo in ni mi bilo treba za vsako malenkost oddivjati k njej v sobo. Navajanje dojenčka, da spi v svoji posteljici, v svoji sobi, v začetku zagotovo predstavlja veliko dela. Veliko sem se sprehajala iz spalnice v otroško sobo in nazaj, na noč tudi po dvajsetkrat. Ampak na dolgi rok je to nekaj najboljšega, kar se lahko zgodi – to, da naučiš otroka, da sam zaspi. Recimo, danes imava s Sandijem dva otroka in ob osmih zvečer sva midva frej, ker obe zaspita sami. 

Navajanje dojenčka, da spi v svoji posteljici, v svoji sobi, v začetku zagotovo predstavlja veliko dela.

Seveda pa ni šlo tako gladko, kot sem si zamislila (pri prvem otroku počasi spoznavaš, da ni pomembno, kaj si zamisliš in, kako pričakuješ, da se bo kaj odvijalo. Otrok ima svoj ritem in svoj prav in nimaš šans 😉 ). Tako sem sedela zraven, jo nosila in vsakič, ko sem jo položila nazaj v posteljo se je zbudila in začela jokati. In tako mi je sčasoma postalo jasno, da mi brez neke pametne spalne rutine ne bo uspelo. Tako sem naletela na knjigo avtorice Elizabet Pantley z naslovom Otroško spanje brez joka v sanje. Priporočila mi jo prijateljica, ki je imela že dva otroka in še danes verjamem, da je res vrhunska. Predvsem je zelo motivacijsko usmerjena do mame, kar se mi zdi zelo pomembno, saj to niso lahki trenutki in mamice potrebujemo neko podporo. V knjigi je narejen desetdnevni spalni načrt, ki se ga moraš dejansko držati kot pijanec plota. To pomeni, da si natančno zapisuješ vsako otrokovo dejanje: kdaj otrok zaspi, koliko časa je rabil, da je zaspal, koliko časa je spal, kdaj se je prvič predramil, in dejansko, če se tega res držiš in zapisuješ od prvega do zadnjega trenutka, deset dni zapored, si po desetih dneh zračunaš artimtečno sredino, ki vam pomaga naštudirati otrokovo rutino. Če verjamete ali ne, jaz sem točno na minuto vedela, kdaj se bo Šajana obrnila, tako, da sem imela že tri minute prej pripravljeno flaško. Ko se je začela premikati, sem ji jo sam porinila v usta, da je spila tisto mleko in ji na tak način podaljšala spanje. In tako smo sčasoma prišli do tega, da je otrok pri 6 mesecih spal več ali manj celo noč, mogoče je imela le eno hranjenje. Enako rutino sem začela uvajati tudi za popoldansko spanje. Dejstvo je, da teh 10 dni mama nima življenja. Ne delaš drugega, kot samo pišeš, gledaš, kontroliraš otroka, ampak po 10 dneh je življenje bolj enostavno. 

Druga stvar, ki mi je pomagala pri uvajanju spalne rutine pa je bila serija Super varuška (Super Nanny). Njeni nasveti so mi bili fenomenalni. Imela je en poseben način, kako otroka pripraviš do tega, da sam zaspi. Položiš otroka v posteljo, rečeš lahko noč, prižgeš kakšno lučko, pesmico, zvezdico … Kakorkoli, mi smo imeli Backa Ewana, pojočo ovčko, ki sem jo prižgala in šla ven iz sobe.  

Na začetku ni bilo težav, ko pa je enkrat dojela, kaj se je zgodilo, se je začelo dretje in protestiranje. In vstajanje v posteljici. To so trenutki, ko mora mama pokazati, da je iz pravega testa. Jaz je nikoli nisem pustila, da joka več kot pol minute. To je pomenilo, da sem jo odnesla v posteljo, dala ljubčka, rekla lahko noč ljubica in šla ven iz sobe. Ona je začela protestirati, jokati, jaz sem prišla nazaj, ponovila svoje , ona svoje in tako ene trikrat. Četrtič nisem več govorila, v posteljico sem jo polagala v čisti tišini. Pomembno je, da pri tem nikakor ne izgubiš živcev, ne smeš odreagirati grobo, biti moraš vtzrajen. Ona je jokala, protestirala in na nek način sva si merili moči ;). Nikoli ne bom pozabila dneva, ko sem jo 76-krat položila v posteljico. Nekje vmes, po tridesetem poskusu, sem prišla ven iz sobe, vsa izčrpana, priznam, da so mi živci popustili, jokala sem, prebrala stavek v knjigi, da zmorem, šla nazaj, jo položila, šla ven, se spet jokala, poslušala Sandija, ki mi je prigovarjal, da mi bo uspelo in, ko sem jo 76. položila nazaj v posteljico, je spoznala, da je mama veliko bolj vztrajna kot ona in od takrat naprej je zaspala sama brez kakršnihkoli protestov.

Ničkolikokrat se je zgodilo, da je rabila po eno uro, da je sama zaspala, ko sem jo opazovala na kameri, vendar ni jokala ali protestirala, ampak se je pogovarjala sama s seboj. Mogoče je čez kakšne pol leta ponovno poskusila s protestom, ampak nič hujšega. Bil je tak mini protest, ko sem ji morala nekajkrat zaželeti lahko noč in dati ljubčka;). Šajana je zdaj stara pet let in imamo vseeno že malo drugačne rituale. Pred spanjem pogleda kakšno risanko ali pa ji jaz preberem kakšno pravljico, jo poljubim za lahko noč, grem ven iz sobe in potem ona sama v miru zaspi. Včasih potem, ko zapustim njeno sobo traja tudi še kakšno uro, da dokončno zaspi, si sama vzame kakšno knjigo in, ko se naveliča, ugasne luč, se obrne in zaspi. 

Pri Siji je vse zelo podobno, bili smo tudi v fazi tega polaganja, nisem štela, ampak mislim, da se je  številka približala 50. Ampak, ker že poznam rutino, sem zdaj bolj samozavestna in, ker sem vedela, da mi bo uspelo, mi je uspelo dosti bolj z lahkoto in predvsem brez joka (mojega, da se razume 😉 ). Sijo tako zdaj, pri enem letu (drugače je, če otrok zboli, potem se seveda vse skupaj malo podre), položim v posteljico, ob 19.30 rečem lahko noč in prižgem Backa Ewana, ki ga uporabljam tudi pri Siji, saj se je izkazal za super pomočnika pri spanju. Proizvaja zvoke  maternice, zvok harfe ter zvok dežja in sesalca. Sija na primer obožuje zvok harfe, ki jo čisto umiri. Poleg tega imam še eno igračko, ki spušča zvoke vetra in gozdov, dodam v difuzor še kakšno eterično olje in nastane nek tak zen. Preden dam obe spat, jima tudi dobro prezračim sobi! 

Sijo tako zdaj, pri enem letu  položim v posteljico, ob 19.30 rečem lahko noč in prižgem Backa Ewana, ki se je že pri Šajani izkazal za super pomočnika pri spanju.

Kar se tiče spalne rutine, nama je s Sandijem res uspelo uvesti določen red, ampak moram priznati, da tistih 10 dni ni enostavnih. Tako, da če se bo katera od mamic odločila, da bo šla po moji poti in skušala otroka naučiti spati samega, naj si z rdečo označi stavek, da se mora pripraviti na to, da 10 dni ne bo imela življenja. in naj NIKAKOR na sredini ne obupa! Je pa potem, ko ti enkrat uspe, resnično bolj enostavno in lepše!

 

 

 
 
 
 
 
 
 

Pustite Trackback v zvezi s tem vnosom

Preberite še

Vesela bom vašega mnenja!

You must be logged in to post a comment.