“Še zadnjič, še zadnjič v tem letu …”

ZVEZDANA MLAKAR OB KONCU LETA PIŠE O BESEDI”ZADNJIČ”. BESEDI, KI JO V TEM ČASU beremO IN SLIŠIMO VEČKRAT IN JE TESNO POVEZANA Z MINLJIVOSTJO IN ODHODOM NJENEGA DRAGEGA PRIJATELJA, igralca JERNEJA ŠUGMANA.

 Ta “ zadnjič “ je prav strašljiv in pomeni dokončnost nečesa. Spominja na minljivost. Vsako občutje takoj pobarva s temno barvo in nanj prilepi neke vrste žalost.

Če dobro premislim, pa nas ta “ zadnjič” spremlja ves čas. Zadnjič danes jem ta zajtrk, zadnjič se  danes peljem iz službe domov, nocoj bom zadnjič ta dan prebrala otroku pravljico. Samo besedi danes in letos sem dodala, pa je vse v redu, ker takoj jutri bodo nov dan, novo leto, nova pot.

So pa zgodbe, ki se za vedno končajo. In je trenutek, ko je zadnjič zares zadnjič.

Zadnjič je neko nedeljo pred tedni vdihnil tudi moj prijatelj, soigralec, Jernej Šugman. Priznam, ko napišem “ moj prijatelj” mi je tesno pri srcu. Ker Jernej je bil prijatelj mnogih, mnogi smo ga imeli za prijatelja. V tem občutku bližine z njim, smo živeli mnogi ves njegov vek. In prav ta občutek, prav ta ljudskost, je nenavadna za velikega akademskega igralca njegovega kova. Ker Jernej ni bil nikoli nerazumljiv. Nikoli nedosegljiv. Nikoli tuj. V nobeni vlogi. Vedno se je dotaknil najsirše palete ljudskih src in to je največ, kar igralec lahko doseže.

Veliko nas, igralcev, krmari med akademizmom, kjer v zaprtih, visoko umetniških gledališčih igramo za ene iste gledalce, ki jih povezuje “ nekaj več” in med pogrošnimi gledališči sumljivega kova, kjer igramo v na hitro naštudiranih komedijah, ali pa se gremo neke zgodbe, ki jih igramo na “ prvo žogo”.  Mogoče posplošujem … V bistvu pa igramo predstave po svojih najboljših močeh, ker bistvo igralca je, da igra. To je posebne vrste lakota, velikokrat povezana tudi s samopotrjevanjem.

Jernej se ni potrjeval, igral je iz ljubezni. Nikoli se ni šopiril s svojimi nazivi in nagradami. Kot vsak je kdaj pa kdaj klecnil pred pričakovanji režiserjev in pa tudi pred pričakovanji samega sebe. Spomnim se ga kot kralja na Betajnovi, kot Kantorja. Grdega, nesramnega in pretkanega Kantorja. Tedne se je mučil in iskal po sebi pritlehnost. Spomnim se režiserjevih napotkov, ki so ga usmerjali v lisičji, muhast značaj oblastnega Kantorja. Naj se je mučil in še tako obračal, Jernejev Kantor ni bi nikoli do konca srhljivo nečloveški. Vedno je bil človeški. Tako, kot nosi vsaka zloba v sebi tudi svetlobo, tako je Kantor tudi, ko me je davil ( igrala sem njegovo ženo ), z mano jokal in javkal od vsega hudega.  Tudi zaradi tega je bil velik igralec. Nikoli ni bil samo bel ali samo črn. Vedno je na oder prinesel tudi mavrico vsega, kar je človeško. Najboljši od najboljših je bil v likih navadnih ljudi, ki so postali tako veliki kot on sam, takšnih, ki so znali objeti ves svet.

Spomnim se režiserjevih napotkov, ki so ga usmerjali v lisičji, muhast značaj oblastnega Kantorja. Naj se je mučil in še tako obračal, Jernejev Kantor ni bi nikoli do konca srhljivo nečloveški.

Jaz sem ga imela rada, ker je bil tako topel in duhovit. Poleg njega sem se lahko ure in ure smejala, tako, da so me bolele trebušne mišice. Večkrat sva se skupaj vozila domov v isto smer, s taksijem, ker sva v Drami spila kakšen kozarček preveč. On ves razkošen in razigran, jaz malo bolj odgovorna, da se nama nisem pustila peljati z enim od naju. Potem pa sva v taksiju pokala takšne vice, bolj Jernej kot jaz, da se je včasih kakšen taksist kar ustavil, da se je lahko nasmejal do konca in naju potem častil z vožnjo, ker česa tako luštnega še ni doživel.

Jernej je bil tudi radosten jedec. Njemu postreči je bilo nekaj najlepšega. Zraven se je zabaval na svoj račun, se delal norca iz svojega trebuha in spomnim se, da sta z Zrnecem nekoč tekmovala, kdo bo imel večjega. Jaz sem se jezila in govorila, da so veliki trebuhi nevarni za zdravje. Ponavadi mi je pomežniknil in me resno vprašal : “ Kaj, ali misliš, da je moj trebuh dokaz žalosti ?“ Ne, čeprav je tudi žalosten bil, kdaj pa kdaj. Kot vsi. Njegov odhod je bil tako nenaden, tako nemogoče nenaden, da smo vsi onemeli. Vsi v Drami. Vsi smo ga imeli radi. Ko sem na pogrebu poslušala govorce, sem vedela, da tokrat ne govorijo puhlic, da tokrat nihče ničesar ne skriva pod preprogo. Govorili so o Jerneju kot očetu in bil je res dober oče in dober mož, ni varal svoje Andreje. Mislim, da se je bilo tudi skregati z njim težko. Enkrat mi je rekel, da se mu enostavno ne da kregati, da je len. 

Ko vse to pišem, vidim, da zame sploh ni umrl. Ni ga, a je tu. V mojem srcu. 

To je smrt. Nekoga ni, ne moreš ga več objeti. A v srcu ga lahko še vedno objemaš. Adrian Kezele, ki je napisal čudovito knjigo o smrti ( Gospodar smrti ) mi je rekel, ko sem ga vprašala, kako naj razumem Jernejevo smrt, da on živi v vseh nas naprej, v naših srcih. Andreja, Jernejeva žena, mi je povedala, da sta skupaj gledala mojo oddajo z Adrianom “ O smrti” tisto soboto, preden je Jernej v nedeljo izdihnil. Je to naključje, da sta tisti večer skupaj z ženo razmišljala o smrti in načrtovala, da se bosta naučila meditacije ? Ne vem … Vem samo, da se mi je Andreja zdela na pogrebu tako neskončno lepa, krhka in močna hkrati, kot, da ne bi bila iz tega sveta. Nekaj angelskega je bilo v njej. Težke črne oči je upirala v tla, nežno dvignila glavo in jo nagnila na stran, ko je sprejemala sožalja. Še nikoli nisem videla tako lepe ženske. Do konca umite v žalosti, ki sprejema vsa bremena pokončno in jasno. Jočem zanjo, jočem za bolečino Jernejeve mame, ki je ne doumem, saj si ne upam pogledati tako globoko.

In spet je tu Jernej. Ne, ne bi želel, da bi žalovali tako globoko in dokončno. Ne bi želel, ker sploh ni bil tak. Bil je veseljak, radosten človek, s katerim smo se imeli lepo. Adrian Kezele v svoji knjigi o smrti govori, da se pripravljamo na smrt vsak dan. Tako, da živimo resnico o sebi, da nam je pomembna pot in ne cilj, da je pomembno, da na tej poti veselimo in radostimo ljudi, ki pot hodijo z nami in, da najdemo svoje poslanstvo. Jernej je delal vse to. Torej je tam čez, cel in svetel, pomirjen. Ta mir čutimo tudi mi.  Morda ga čutijo tudi njegova Andreja, njegova mama Maja in njegova otroka. Jaz samo vem, da nikogar ne smemo vezati nase s svojo ljubeznijo. Ne v življenju in ne v smrti. Vezi bolijo vse, nas tukaj, ki smo živi in tam onstran tiste, ki so mrtvi. Nositi v srcu je človeško in odgovorno. Zahtevati nazaj nekaj kar je umrlo in nas zapustilo, je nezrelo in otročje. 

Dragi Jernej, vesela sem, ker si bil del mojega življenja. V mojih spominih nisi umrl in tvojim bom vsak trenutek pomagala, če me bodo potrebovali.

Naj živi življenje. In smrt kot del življenja. Noro je biti človek, kajne? Noro lepo ! 

Pustite Trackback v zvezi s tem vnosom

Preberite še

Vesela bom vašega mnenja!

You must be logged in to post a comment.