Smo res samo številke?

Vsako leto, zdaj že tri leta zapored, me v januarju ali začetku februarja doleti rutinski pregled na onkološkem inštitutu v Ljubljani.

Tam preverijo tumorske markerje in pogledajo ali sem še vedno zdrava ali pa se je, Bog ne daj, spet začelo kaj kuhati. Da smo si na jasnem. Gledajo samo ščitnico. To, da si na onkološkem, še ne pomeni, da te bodo pregledali, če se ti kje drugje kaj kuha. Gledajo izrecno tisto, zaradi česar so te zdravili. 

In vsako leto, tisti večer preden se odpravim proti Ljubljani, ne spim. Kljub temu, da vem, da je z mano vse v redu, kajti na pol leta grem za vsak slučaj še na samoplačniški pregled (saj veste, “ziher”, je “ziher”), me vseeno stiska. Tudi jaz sem samo človek, tudi jaz sem bila prepričana, da se meni kaj takšnega ne more zgoditi – pa se je. Zato me vsakič znova malo stisne in preden zaspim – vem, da se bo slišalo čudno – naredim cel scenarij, kaj vse moramo še doživeti, kam vse moramo iti, kaj vse moram svoji princeski še naučiti … 

Tudi jaz sem samo človek, tudi jaz sem bila prepričana, da se meni kaj takega ne more zgoditi – pa se je.

Ko pridem na “onkološkega”, se mi vedno znova v glavi porodi vprašanje-  smo res samo številke? Na vsakem koraku nas namreč opominjajo, da nismo nič drugega kot le to. Že, ko sem čakala v sprejemni pisarni, da me vpišejo v sistem, sem se ozrla okoli sebe in videla vso to množico ljudi, ki počnejo enako kot jaz. Čakajo na informacije. Želijo si slišati dobro novico. Jo bodo? Mnogi izmed njih mogoče ne bodo dočakali letošnjega Božiča! Bo to ta, ki stoji zraven mene? Ali tisti, ki je na moji levi? 

Gledala, opazovala sem jih in razmišljala, kako so mi nepomembni. In jaz njim tudi. Kako so pomembni zgolj sebi in svojim najbljižjim. Svojim otrokom, staršem, bratom, sestram, starim staršem in prijateljem – no, tu in tam kakemu prijatelju. Pred kratkim je umrl fant, jaz mu rečem fant, ker je po mojem mnenju šele dobro začel živeti, star je bil 42 let. Ustavilo se mu je srce. Tako kot Jerneju Šugmanu. Vse je moral narediti sam, ničesar ni prepustil drugim. Sam sebi je bi zelo pomemben. Tako, kot sem si pomembna jaz, ti, tako, kot smo si pomembni vsi. Mislil je, da, če se sedaj temu ali onemu ne bo oglasil na telefon, bo svet propadel. “Ta biznis moram speljati do konca! Tega projekta ne bo speljal nihče, če ga ne izpeljem jaz …!” Aha! Če ga ne bo na otroško predstavo, se bo že nekako skompenziralo, kajti otroških predstav bo še veliko, takšen posel pa so mu ponudili le enkrat v življenju. Ojoj, v kakšni zmoti živimo. Poglejmo kruto realnost – otroške predstave ni dočakal in otroci se svojega očeta ne spomnijo, kako je sedel v prvi vrsti in s ponosom gledal svojega fantka, kako je oblečen v superjunaka ravno rešil svet. 

Posel, za katerega se je dogovarjal in zamudil svojo zadnjo predstavo v življenju, pa danes opravlja nekdo drug. In niti ne ve, da je on sploh kdaj obstajal. Vseeno mu je zanj. Tako, kot je meni vseeno za človeka, ki sem ga srečala na Oxford Streetu v Londonu. Privoščim mu sicer vse dobro, ampak če se mu kaj zgodi, se svet zame ne bo ustavil, tako, kot je tebi vseeno za mojega soseda, tako kot je njemu vseeno za tvojega poštarja. Tako, kot je tebi vseeno zame in meni zate! Tako. Vseeno nam je. Pa se vseeno tako zelo trudimo ugajati, prilagajati in dokazovati. Čemu? Zakaj? Komu na čast?

Čakam na odvzem krvi. V rokah imam številko 82. Ja, še en dokaz, da sem samo številka. Ne bodo poklicali: “REBEKA DREMELJ ŠKALER, prosim pridite na odvzem krvi!” Ne bodo rekli mamica Šajane in Sije, Sandijeva žena. Ne bom pevka Rebeka Dremelj. Ampak samo številka 82 … Razumem sistem, ampak ne razumem nas.

Kaj nam je? Smo res tako zelo zaslepljeni, da ne vidimo pred svojim lastnim nosom? Da vse, kar imamo je tukaj in zdaj in, da je ta trenutek, točno ta, zdaj, kot tole bereš, lahko tvoj zadnji trenutek. Da je ta trenutek napomembnejši od vsega na celem svetu. Tako je. Nehajmo se spraševati kaj bo čez 10 let, ker lahko, da jih ne bo. Je že fajn, če imamo načrte in jih skušamo uresničiti, ampak ne za vsako ceno.  

Nehajmo se spraševati kaj bo čez 10 let, ker lahko, da jih ne bo. Je že fajn, če imamo načrte in jih skušamo uresničiti, ampak ne za vsako ceno.  

Ugasnimo telefone vsak dan za kakšno uro.   

Pustimo zvečer pri miru instagram, si odprimo kozarec penine in možu, ženi povejmo, da se želimo pogovarjati. 

Objemimo svoje otroke in jim neštetokrat povejmo, kako zelo jih imamo radi.

Ne glejmo na facebooku in na instagramu fotografij ljudi, ki jih sploh ne poznamo, ker so zlagane. Ne želimo si njihovih življenj, ker najbolj bizarno na svetu je to, da si oni želijo naših življenj. To vsi vemo. Vedno objavimo le najlepše in najboljše. Da izpademo face. Da izpademo resne poslovne ženske, predane žene, najboljše mame. Slike, kako možu žugam in mu grozim z vrečami za smeti, da mu bom spakirala obleke ali slike, kako povzdignem glas nad Šajano, ker sem ji že petkrat rekla, da mora nekaj storiti in še vedno ni … Takšne slike ne bom objavila. Ne, taka slika tudi ne bo imela lajkov. Takšna slika bi bila prekruta.  Novinarji bi se razpisali – je tik pred ločitvijo? Zanemarja svoje otroke? 😊 . Pri vas bi morda soseda rekla, kako je slišala, da ste zadnjič tako kričali na ubogo deklico, kar poglej si na facebooku …. Bolje se je delati, pretvarjati, da je vse lepo in prav. 

Kolega je pred kratkim za novo leto na facebooku svojim prijateljem voščil s stavkom, da jim želi v novem letu vsaj pol tako lepo življenje, kot ga prikazujejo na svojih družabnih omrežjih. Umrla sem od smeha. Čista resnica😊! Ko bi nam vsem bilo vsaj pol toliko lepo kot prikazujemo, da nam je, bi bil svet lepši. 

Prenehajmo. Zavedajmo se, da smo le številka in nič drugega. Tukaj je dokaz! 

Za konec pa še to. Vsi smo nadomestljivi. Prijatelji nas bodo pozabili. No, tu in tam se bodo sicer še spomnili, ampak njihovo življenje bo šlo naprej, sodelavci bodo zelo kmalu pozabili, kdo smo bili in kaj smo delali, tisti, ki nas sodijo in nas ne poznajo, bodo o nas govorili le kakšen dan, čez kakšno leto pa se bodo na pivu pogovarjali v stilu – kaj je že bila una … no, tista, ki je imela dva otroka in nekaj je pela ….

Otroci, mož, žena in naši starši PA NE BODO POZABILI NIKOLI. Nikoli!!! Torej, se splača iti na otroško predstavo? Se splača otroku narediti noro praznovanje rojstnega dne? Se splača peljati nekaj kilometrov, da lahko očetu voščiš rojstni dan? Se. Splača se!

Foto: Mateja Jordovič Potočnik, za revijo Zarja

Pustite Trackback v zvezi s tem vnosom

Preberite še

Vesela bom vašega mnenja!

You must be logged in to post a comment.