Ko se naješ zarečenega kruha …

Danes sem opazovala Sijo, kako se igra s plenicami. Z njimi si je pokrivala tisto svojo malo glavico, Šajana pa se je zraven tako krohotala, da sem mislila, da se bosta obe polulali od smeha …

Ko sem tako sedela poleg njiju in ju opazovala njuno veselje in igro, sem razmišljala o tem, kako bi bilo vse precej bolj enostavno, če bi pri prvem otroku vedela vse to, kar vem sedaj, ko imam drugega. In o tem, kako bi bilo včasih bolje, da bi se ugriznili v jezik, ker se nam vse, kar smo rekli, da nikoli ne bi (predvsem vse, kar se tiče vzgoje otrok), vrne nazaj kot bumerang.

Vse tisto, kar sem vedno govorila, da ne bom počela, ko bom imela otroke, sem pri prvem seveda naredila, pri drugem pa še kaj več ;). 

Absolutno mame preveč kompliciramo, sploh jaz sem pri Šajani. Bila sem pač neizkušena, verjela sem drugim, namesto, da bi poslušala sebe in svoj instinkt (z nasveti te tako ali tako zasipajo in namesto, da bi kaj rešila, sem bila vedno bolj zmedena), na vsakem koraku ti priporočajo, kaj vse moraš kot mamica novorojenčka nujno imeti, ker drugače bo verjetno otrok kar umrl, če tega ne bo imel in potem se kar naenkrat znajdeš sredi kupa stvari, ki jih sploh ne potrebuješ. In seveda šele pri drugem otroku ti postane jasno, da je dejansko zdrava pamet tista, ki največ šteje. 

Še ena takšna stvar, ki se je naučiš, ko imaš otroke, pa je ta, da se še kako naješ zarečenega kruha 😉 😉 😉 . Tako, da vse tisto, kar sem govorila, da nikoli ne bom počela, ko bom mama, sem pri prvemu še kako počela, pri drugemu pa še toliko več 😉 . Recimo, prvi takšen primer je duda, oziroma odvajanje Šajane od nje. “Otroka je treba odvaditi od dude,” sem si rekla. Sama pri sebi sem naredila kar tridnevni načrt, kako si bom ta čas vzela prosto, ker bom verjetno vse noči prebedela, saj bo Šajana jokala, ker ne bo imela dude in tako naprej …  Zgodilo pa se je ravno nasprotno. V tem času, ko sem jaz komplicirala in delala te velike načrte, je nekega dne Šajana prišla do mene in rekla: “Veš kaj mami, jaz pa ne bom imela več dude, sem že prevelika za njo.” Stara je bila 2 leti in pol. In tako sem vzela škarje jo razrezala in skupaj sva jo vrgli v smeti. Sandi je bil sprva malo skeptičen in mi je predlagal, da eno dudo za vsak slučaj spravim, da ne bo čez nekaj dni cirkusa, ampak od tistega dne dude tudi omenila ni več. Je bila bolj pametna kot jaz 😉 .

 

Tudi navajanje na kahlico je posebna zgodba. Nekaj mamic mi je reklo, da bi morala biti pa pri dveh letih Šajana že suha, zato sem okoli tega, kako bi jo spravila iz plenic, naredila celo doktorsko disertacijo. Nosila sem jo na kahlico, na školjko, prala tiste polulane hlačke in vsako noč preoblačila njeno posteljo. Ko je bila stara dve leti in pol, je na morju kar sama od sebe sedla na kahlico in tako pokazala, da je pripravljena. Od takrat naprej ni več rabila pleničk. Vse do takrat, ko sem bila noseča s Sijo in se je bližal datum poroda. Takrat je začela močiti posteljo in sem ji zato  po več kot letu dni dala plenice nazaj. Mnoge mame so mi rekle, da nisem normalna, da je to nekaj najslabšega, kar sem lahko naredila, saj je bila že eno leto brez njih, poplnoma suha. Ampak tokrat sem bila celo toliko pametna, da sem poslušala sebe in tisti teden ko sem šla rodit, je pač lulala v plenice in potem spet nikoli več. Očitno je imela neko nerešeno težavo s prihodom novorojenčka in je ni znala drugače sprocesirati kot, da je močila posteljo. Ko smo ravno pri plenicah lahko omenim še to, da sem bila tudi izjemno proti Pampers plenicam, saj sem spet podlegla nasvetom in izkušnjam drugih, ki so mi razlagali, da so to aboslutno najdražje plenice, ki nikakor niso vredne svojega denarja, da vedno premočijo, bla, bla … In tako ji pri Šajani sploh nisem uporabljala, sem jo rajši cele noči polulano do vratu preoblačila. Včasih sem bila že tako obupana, da sem za ponoči dala gor kar dve plenici.

Ha ha, joj, kaj mame vse počnemo samo zato, da bi v kosu prespale tistih nekaj uric☺. Pri Siji sem bila seveda prepričana enako. Ko pa so mi začeli po njenem rojstvu nositi darila in večina ljudi ni več vedela, kaj naj mi sploh prinese, so začeli prinašati uporabna darila, med njimi tudi plenice in seveda so se v paketu znašle tudi “pamperske”.

No in sedaj sledi zgodba, kaj vse naredijo neko natolcevanje po forumih in različni “pametni” nasveti in komentarji.

Verjamete ali ne, doma sem imela kar nekaj paketov “pampersk”, jaz pa sem kupovala druge plenice (natančneje iz Hoferja), ker so bile te menda najboljše. No, saj so dobre, da smo si na jasnem, ampak roko na srce, jaz “pampersk” ne zamenjam več za nič na svetu. Edina, ampak res od vseh plenic, ki sem jih preizkusila, je to edina, ki zdrži celo noč, saj Sija res veliko pije. Sama pri sebi znam približno izračunati, kdaj bi vseeno utegnilo biti preveč, pa ji kdaj potem, okoli enajstih zvečer zamenjam pleničko, za vsak slučaj, ampak v 90% od 20.oo do 7.00 zjutraj ne menjam plenic. Ampak res nič. In zdržijo. To so tiste hlačne plenice, ki jih kar navlečeš na otroka in potem tudi kar strgaš z njega. Ne vem, ali so jih izboljšali, ali sem bila samo jaz tako nora, da jih nisem hotela uporabljati, ampak zdaj ponoči res uporabljam samo še te, podnevi pa malo mešano kombiniram z ostalimi, ki so mi ostale na zalogi. 

A! Še nekaj uporabnega sem se spomnila! Šajana je imela precej hude krče in sem kot nora letala po lekarnah, (moja prijatejica Natalija Verboten se je po njih vozila v Avstrijo in mi jih pošiljala potem po pošti) brskala po internetu in spraševala za nasvete. Za “zdravilo”, ki bi pomagalo Šajani, bi se takrat z avtom tudi v enem ”šusu” odpeljala do Makedonije, če bi bilo to potrebno … Na koncu pa sem pa v naši lekarni, tako rekoč pred domačim pragom, našla Coliprev kapljice, za njih mi je povedala moja takratna frizerka , ki so se izkazale za nekaj res odličnega in jih toplo priporočam. Moj prijatelj je ravnokar dobil dojenčka, ki je nenehno jokal zaradi krčev in, ko sem mu povedala za te kapljice mi je bil neizmerno hvaležen, saj je rekel, da so se njegovi hčerkici krči umirili tako hitro, kot bi jih odrezal. To sem se zdaj, ko pišem, slučajno spomnila in zapisala zato, da morda komu z novorojenčkom pomagam s svojo izkušnjo.

Tako, drage moje. Zdaj, po dveh otrocih, sem lahko že malo bolj pametna in upam, da je bilo kaj od zgoraj napisanega za vas koristno ;). Predvsem sem se naučila na svojih primerih, da je najbolj učinkovito in predvsem najmanj stresno, vse delati po zdravi pameti in res čim manj poslušati druge, še najmanj pa brati forume, ker ima vsaka svojo izkušnjo, ki je zanjo super, za vas pa morda čista brca v temo. 

 

Pustite Trackback v zvezi s tem vnosom

Preberite še

Vesela bom vašega mnenja!

You must be logged in to post a comment.