Kako se osvoboditi zamer in odpustiti

Zamera velja za destruktivno čustvo, ki lahko vodi v zelo neprijetne in nevarne posledice. je oblika psihične vezi tistega, ki nekaj zameri s tistim, kateremu zameri.

Z vprašanjem odpuščanja se je v preteklosti ukvarjala predvsem teologija, prve raziskave o odpuščanju pa so se začele pred dobrimi tridesetimi leti. Psihologi in psihiatri so o odpuščanju začeli razmišljati, ko so spoznali, da nihče ne more dolgo zdržati s krivico, ne da bi povzročil nove krivice sebi ali drugim. Razlog za raziskovanje pa je bilo tudi dejstvo, da so se ljudje, ki so odpustili, bolje počutili, bili so bolj zdravi in bolj zadovoljni.

Za pravilno razumevanje odpuščanja je smiselno v začetku povedati kaj odpuščanje ni.

 Odpuščanje ni:

  • prenašati krivico – če krivico prenašamo pomeni, da jo dopuščamo, to kar se je zgodilo je narobe in se ne sme ponoviti
  • opravičevati krivico oziroma zmanjševati pomen krivičnega dejanja – krivično dejanje sčasoma ni več tako krivično dejanje temveč ga lahko tudi »prekvalificiramo« v nekaj sprejemljivega 
  • pozabiti – ko v možganih povežemo bolečino in izkušnjo upamo, da se ji bomo v prihodnje lahko izognili
  • pomiriti se – odpuščanje ne zmanjšuje pomena tega kar se je zgodilo, zato dogodki, ki so v začetku pomenili kot krivično ne smejo izgubiti svoje teže
  • nepristno odpuščanje – »Odpuščam ti.« kot manipulacija nadzorovati in moralno nadvladali druge

Ameriško združenje psihologov (APA) je v publikaciji »Forgiveness: A Sampling of Research Results« leta 2006 definiralo odpuščanje kot proces (ali rezultat procesov), ki vključuje spremembo čustev in drže v odnosu do storilca. Večina znanstvenikov ga pojmuje kot namerni in voljni proces, temelječ na premišljeni odločitvi za odpuščanje. Rezultat tega procesa je zmanjšana motivacija po maščevanju ali odtujitvi od storilca zaradi njegovih dejanj, poleg tega pa proces zahteva tudi opustitev negativnih čustev do storilca. Teoretiki se razlikujejo glede prepričanosti v kolikšni meri naj bi odpuščanje vsebovalo tudi zamenjavo negativnih čustev do storilca s pozitivnimi držami.

Odpuščanje na zemljevidu čutenj uvrstimo med tako imenovana samozavedajoča se čustva, ki se v posameznikovem razvoju pojavijo nekoliko kasneje kot temeljna čustva (veselje, žalost, jeza, strah, gnus, zaupanje, naklonjenost). Pomembno vlogo pri samozavedajočih se čutenjih igrajo tudi kognitivne komponente kot so zmožnost samozavedanja, zmožnost dojemanja pravil in standardov ter zavedanje pričakovanj drugih.

Od zamere do pripravljenosti odpuščati

Čustvo zamere velja za destruktivno čustvo, ki lahko vodi v zelo neprijetne in nevarne posledice. Zamera je oblika psihične vezi tistega, ki nekaj zameri s tistim, kateremu zameri. Sestavljena je iz dveh čustvenih komponent – jeze in sramu. Jeza izvira iz doživete krivice, sram pa je povezan s posameznikovo potrebo biti povezan z drugimi. Ali drugače povedano, sram zmanjšuje in preprečuje izražanje jeze. Zmanjšuje pa tudi zmožnost izražanja drugih, predvsem pozitivnih čustev. Za razrešitev zamere je pomembno, da se posameznik spoprime z jezo in nemočjo, ki jo ob krivičnem dejanju čuti. Ključnega pomena pa je, da se posameznik odpove pravičnemu stanju, kar pomeni, da se mora posloviti od tistega kar bi mu moralo pripadati in mu zaradi okoliščin ni pripadalo. Odprtost in pripravljenost razreševanja zamere lahko opredelimo kot pripravljenost za odpuščanje, ki posameznika lahko vodi v proces odpuščanja. Pripravljenost za odpuščanje še ne pomeni, da je posameznik že odpustil, niti ni pomembno, da bo odpustil v prihodnosti ali se s storilcem spravil. Je čustveni vzgib, ki nakazuje, da bi do odpuščanja lahko prišlo. Pripravljenost odpuščanja je povezana tudi s posameznikovo stopnjo razvoja. Tako odpuščanje lahko temelji na maščevanju, popravilu, mnenju pomembnih bližnjih, načelih, socialni harmoniji ali pa na brezpogojni moralni ljubezni

Odpuščanje

Odpuščanje ni hitra rešitev. Je trdo in včasih tudi boleče delo. Proces odpuščanja je zelo kompleksen, pripravljenost odpuščanja pa je z nekaterimi veščinami mogoče razvijati. Najbolj celovit in z empiričnimi raziskavami podprt model odpuščanja je model odpuščanja Roberta D. Enrighta, ki ima štiri faze:

  1. faza : prepoznavanje jeze: Pomembno je prepoznati na kakšen način je jeza zapletla življenje. To je motivacija za odpuščanje, ta pa je ključ do dobrega počutja.
  2. faza: odločitev za odpuščanje: Ko strategije in ravnanja v preteklosti ne prinesejo razrešitve zamer, lahko pogled v prihodnost pripelje do razmisleka ali obstaja tudi drugačna pot.
  3. faza: prizadevanje da bi storilcu odpustili: Pogledati na storilca z druge, bolj sočutne perspektive in mu podariti dar, ki si ga ne zasluži.
  4. faza: odkrivanje čustvene ječe in izhod iz nje: Odkrivanje smisla in cilja življenja, trpljenja in potrebe po odpuščanju, ki  prinaša svobodo. 

Odpuščanje v zakonu

Poleg ljubezni, sočutja, sprejetosti, intimne povezanosti so različna mnenja, drugačna percepcija včasih povsem običajnih situacij, in tudi konflikti, realnost zakonskega odnosa. Smiselno je, da sta zakonca opremljena z veščinami, ki skrhane odnose lahko obnovijo. Odpuščanje, eno najbolj pomembnih veščin vzdrževanja tesnih odnosov, pomembno prispeva k zadovoljstvu in trdnosti zakonske zveze. Cilj procesa odpuščanja je razrešitev zamere in jeznih občutij, ki jih doživlja zakonec, zoper katerega je bilo storjeno krivično dejanje ter sprememba drže v odnosu do zakonca.  Na ta način se oblikuje drža odprtosti in pripravljenosti za proces sprave, ki sprta zakonca ponovno privede do vzajemnega in pozitivnega odnosa. 

Kaj storiti?

Čustvena svoboda v zakonskem odnosu ima svojo ceno. Žena, ki je žrtev moževe krivice, si mora najprej priznati, da trpi, kajti šele potem se lahko odloči, ali bo do moža gojila zamero ali mu bo odpustila. Pogumno se mora soočiti s svojo jezo, biti zmožna vedenje moža označiti za slabo. Prizadevati si mora, da spremeni mišljenje, občutja in vedenje do moža, ki si vsega tega morda sploh ne zasluži

Mnoge se sprašujete kako vedeti, da ste zares odpustile. Iščete konkretna znamenja, da ste dokončale proces odpuščanja. Če vemo, da je odpuščanje proces, ki potrebuje svoj čas, potem iskanje njegovega konca najbrž niti ni tako pomembno. Ko lahko začnete na moža gledati v drugačni luči, ga imate za tistega, ki je vreden vašega truda, ne da bi v vašo podobo o njem vdirale grobe in obsojajoče misli, ste lahko prepričane, da gre za odpuščanje. Do moža boste čez čas začutile spet tisto naklonjenost, pozitivne misli in prijetna občutja, ljubezen. Ta del je najtežji, težko je doseči raven, ko nekomu izkazujemo prijaznost, darežljivost in naklonjenost potem, ko vas je prizadel. Veliko možnosti obstaja, da boste ponovno prizadete, da boste na moža ponovno jezne, da boste do njega znova gojile zamero. To vas bo upravičeno spravilo v slabo voljo. Bodite takrat še posebej prizanesljive do sebe. Dejstvo, da ste jezo enkrat že uspele umiriti, dokazuje, da z odpuščanjem lahko svoja čustva obvladujete

Ste moralno dolžne odpuščati?

Ne! Ljudje smo moralno dolžni biti pravični in ne povzročati krivice drugim. Nismo pa dolžni biti usmiljeni. Odpuščanje je odločitev. Je dar človeku, ki si ga ne zasluži. Je pa odpuščanje in z njim povezana sprememba neprijetnih čutenj v naklonjenost in (tudi) ljubezen priložnost za spravo. Potrebno je še obžalovanje povzročitelja krivice in veliko zaupanja.

Ne pozabimo, da tudi žene lahko ravnajo krivično in želijo prejeti odpuščanje. Nimajo pravice zahtevati, da jim možje odpustijo, če so jih za to prosile. Nič bolj niso moralno dolžni odpuščati kot one. 

Mahatma Gandi je rekel:  »The weak can never forgive. Forgiveness is an attribute of the strong.”

Imel je prav

Kreativno osvobajanje zamer vam želim. Prihaja pomlad, čas za bolj prijetne dejavnosti. Naredite dovolj prostora.

Milena Svetlin

Foto: Stocksnap

Pustite Trackback v zvezi s tem vnosom

Preberite še

Vesela bom vašega mnenja!

You must be logged in to post a comment.