Spomini. To je to, kar šteje. In pika!

Spomini so nekaj, v kar je definitivno vredno vlagati, in o tem me je pred dnevi znova prepričalo tudi razmišljanje moje petletne hčerke.

Zvečer, pred spanjem, sva skupaj ležali v njeni postelji. Ona je gledala risanko, Piko Nogavičko, jaz pa sem z računalnikom v naročju odgovarjala na sporočila za MySpirit. Še pred tem sva se malo ’pocrkljali’ in pogovorili, nato Šajana sredi pogovora  nenadoma utihne in mi reče: “Ti si najboljša mami na svetu”. Seveda mi je ob njenih besedah kar zaigralo srce in uživala sem v tem trenutku, kljub temu pa me je zanimalo, zakaj tako misli. Odgovor, da zato, ker ji vedno vse kupim, me je presenetil, in takoj me je zaskrbelo, ker sploh tako razmišlja. Prepričana sem, da se trudim svoja otroka vzgajati kar najbolje, v prijetni in prijazni dekleti, ki nista obsedeni z materialnimi dobrinami, zato sem bila res malo šokirana in začela sem vrtati: “Čakaj, zato ker ti vedno vse kupim? Kaj pa tiste mamice, ki nimajo denarja in svoji hčerki ne morejo kupiti na primer Luninih kotalk? Obstajajo mamice, ki svojim otrokom ne morejo kupiti niti spodobne večerje. Ali misliš, da tiste mamice niso dobre?« Prav zanimalo me je, kako sploh razmišlja. In odgovorila mi je, da sem po njenem najboljša mami predvsem zato, ker jo vzamem s seboj na Šentvid, ker gre lahko zvečer z menoj en krog hitre hoje, ker jo vzamem s seboj na trening. Pa zato ker ji vedno skuham kosilo, ji ob sobotah polakiram nohte, jo peljem na kopanje in ker se z njo igram in rišem …

Po vsem njenem naštevanju sem jo vprašala, če bi ji bilo všeč, da bi ji kupila vse, ampak res čisto vse, kar bi si zaželela, ne bi pa z njo počela še vsega preostalega, kar je omenila. In odgovor mi je pokazal, da sem z vzgojo na pravi poti, da se moj trud obrestuje. Odgovorila mi je namreč: “Pa saj jaz ničesar drugega ne potrebujem kot tebe, atija in Sijo, da me imate radi in da se imamo lepo, da kam gremo pa ’tak’ …”. Ponosna sem bila na to, kako se je razpletel najin pogovor. In bila bi zelo razočarana, če bi se razpletel v smer, ki jo je nakazala v štartu☺.

Ta najin večerni pogovor je še en dokaz, da v resnici največ štejejo le spomini. To vem jaz, to veste vi in to vedo tudi petletniki, kakršna je moja Šajana. In ne vem, zakaj se večkrat ne opomnimo, da je to največji zaklad, ki ga nosimo v sebi, za vedno. Nihče nam jih ne more vzeti, so brezčasni, in vsak dan znova je priložnost, da ustvarimo kakšen nov, lep spomin. Moja Šajana se ne bo spomnila vseh plastičnih igrač, ki sem ji jih kupila, ko odraste se prav gotovo ne bo spomnila vseh neumnosti, za katere sem zapravila denar (raznih govorečih želvic, ’melvic’, ’belvic’ … 😉 ), spomnila pa se bo, da je hodila s svojo mami na plesne treninge, da sva si ’spokali’ nahrbtnik in šli na Šentvid ter da sva poleti na vrtu skupaj sadili rože. Največja dragocenost, ki jo lahko podariš otroku poleg ljubezni in tega, da ga kar najbolje pripravljaš na življenje, je svoj čas. Za to pa ne potrebuješ veliko denarja. Sploh ga ne potrebuješ. Veseli me, da ji omogočam nekaj tako lepega, nekaj tako pomembnega.

Največja dragocenost, ki jo lahko podariš otroku poleg ljubezni in tega, da ga kar najbolje pripravljaš na življenje, je svoj čas.

Spomnila se bo, kako sem oblekla baletno oblekico in z njo plesala balet, spomnila se bo, kako sem se tlačila v njene spodnjice, ker me je skušala prepričati, da so njej premajhne, in sva pokali od smeha … Tega se bo spomnila. In še dokaze bo imela za to, če bo morda kdaj kaj pozabila, saj vestno vse fotografiram in fotografije tudi razvijam. Želim si, da bo nekega dne vse te trenutke tudi podoživela, tako kot jih s fotografijami, ki mi jih kdaj pokaže moja mama, podoživljam jaz. Ali danes v dobi interneta, računalnikov in družabnih omrežij sploh še obstajajo kakšni spomini na papirju? Prijateljice mi velikokrat rečejo, da nisem normalna, da pretiravam, da sem preveč sentimentalna, ker razvijam vse te slike. Nisem normalna?! Moji otroci bodo imeli spomine, ki jih bodo lahko prijeli v roke. Če je to nenormalno, potem pritrjujem. 

S tem, kako je, če ti nenadoma izginejo vsi dokazni spomini, imam izkušnjo ’iz prve roke’. Pred leti so mi vdrli v hišo in odnesli računalnik skupaj s trdim diskom in vsemi slikami zadnjih nekaj let. No, odnesli so še veliko drugega, ampak o tem kdaj drugič. Med drugim tudi slike z Evrovizije. In hvala bogu, sem medijsko izpostavljena oseba in sem se “poguglala” ter našla kar nekaj fotografij, ki sem jih potem lahko dala razviti. Ampak kaj če ne bi tega našla? Ostala bi brez dokaznega materiala😊. In sčasoma določene stvari pozabimo. Morda se pri 70-ih niti ne bi več spomnila,  kje sem bila, s kom vse sem se družila itd. Zdaj bom vedela, ker imam razviti dokaz☺.

S tem, kako je, če ti nenadoma izginejo vsi dokazni spomini, imam izkušnjo ’iz prve roke’.

Kaj vsi delamo? Fotografije kopičimo na telefonih in računalnikih. In bog ne daj, da vse to ’crkne’. Kaj bomo potem? Dejansko bomo ostali brez spominov. Imeli jih bomo sicer v glavi, ampak ali si bom res zapomnila, kakšni sta bili Šajana ali Sija , ko sta bili stari nekaj mesecev? Mislim, da ne☹. Kakšno grimaso je naredila Sija, ko je prvič v življenju poskusila  limono?! Zato jaz, ne vem, kako razmišljate vi, potrebujem dokaz, ki ga lahko občasno primem v roke. Lahko mi rečete, da sem staromodna, verjetno sem res, ampak zame ni lepšega kot prijeti album ali fotoknjigo v roke in pogledati slike. Zato imam recimo tako zelo rada, bolje rečeno – psssst, obsedena sem z njimi, tudi fotoknjige, s katerimi so dragoceni trenutki za vedno ujeti na papir. Šajana, moj prvi otrok, je imela do prvega leta starosti kar pet albumov, Sija seveda nobenega😊. Imela sem  razvite slike, ampak jih še nisem uspela zložiti v albume. In s tem opravilom zdaj kar odlašam, fotografije pa imam varno spravljene v škatlah.

Potem sem naletela na CEWE fotoknjigo. Verjetno ste jo zasledili tudi vi, vsaj v decembrskem času, ko so jo zelo veliko oglaševali na televiziji. Tooop stvar! Jaz sem si jo tako izdelala za Sijino prvo leto. Zelo preprosto jo je izdelati, tisti, ki radi ’kompliciramo’ in smo ’picajzlasti’, porabimo malo več časa, ampak v bistvu je zelo preprosta zadeva. Prenesete in naložite si brezplačen program, določite velikost, vrsto vezave, tip papirja in platnice, potem naložite izbrane fotografije. Določite še razpozreditev, pisavo in ozadje in stiskano fotoknjigo vam potem dostavijo na dom. Cena je seveda odvisna od tega, kakšno velikost si izberete.

Sijino fotoknjigo tako krasijo spomini na nosečo mami, na prihod domov, na prvi izlet, prvo kopanje, krst, prvo namakanje v morju in prvi rojstni dan. Otroci nam bodo za te spomine in za to, da smo se jih potrudili ohraniti, prav gotovo za vedno hvaležni. Jaz svojima staršema sem. Zelo. Predvsem v teh dneh, ko nastopam v oddaji Zvezde plešejo in me skoraj vsak dan pokliče kakšen novinar, ki želi na primer napisati kaj o mojem otroštvu, odraščanju, tekmovanju za miss in podobno.

Mama – ena dva tri – privleče ven želeno fotografijo, in ne predstavljam si, kako bi bilo to videti pri novodobnih starših, ki bi morali prebrskati vse telefone, računalnike, tablice … In zaradi tega norega tempa življenja in pomanjkanja časa niso običajno urejene niti po mapah. Torej lahko za konec  rečem le – albumi in fotoknjige so zakon! Takoj ko se oddaja konča in bom imela spet malo več časa (vsaj upam, da bo tako, ker kolikor se poznam, se bom lotila že kakšnega drugega projekta 😉 ), si bom uredila vsaj še eno fotoknjigo, prav gotovo pa takšno, v kateri bodo tudi utrinki iz moje kariere.

Pustite Trackback v zvezi s tem vnosom

Preberite še

Vesela bom vašega mnenja!

You must be logged in to post a comment.