Izkušnja v oddaji Zvezde plešejo mi je prinesla tudi nekaj spoznanj o sami sebi!

Pravijo, da če bi človek v ogledalu namesto svojega odseva zagledal svojo osebnost, bi marsikateri pobegnil. Ali od strahu ali pa od sramu. Jaz nisem potrebovala “čudežnega ogledala”. Oddaja ZVEZDE PLEŠEJO je bila dovolj, da spoznam, kdo in kaj sem v resnici.

Verjetno bo koga ta zadnji stavek zmotil in bo rekel, ja, draga moja Rebeka, halo! Stara boš 38 let in šele zdaj si spoznala, kdo in kaj si? Ja, dragi moj, draga moja, ki to bereš. Natanko tako je. Veste, eno je,če si prepričan o tem, kdo in kaj si, nekaj povsem drugega pa je na to pogledati od daleč, z razdalje. Sama se nisem nikoli poznala kot človeka, ki bi vrgel puško v koruzo, kot človeka, ki ga ‘muči’ samozavest. Prav nasprotno, če imam kaj ‘vgrajeno’ serijsko, je to samozavest. Vsaj do nedavnega sem bila stoodstotno prepričana, zdaj po tej izkušnji, ki sem jo doživela z nastopom v plesnem šovu, pa več nisem tako zelo. Ko se vsak dan znova in znova gledaš v ogledalo ure in ure (v plesnih dvoranah so namreč povsod ogledala. In ne samo spredaj, tudi zadaj in od strani da bo dan popoln), vidiš pri sebi ‘napake’, ki jih nikoli do zdaj nisi videl niti se z njimi obremenjeval. Sicer ni nujno, da so to napake, a kljub temu take reči, ki te prisilijo, da delaš na sebi, da si zbistriš um.

Tako sem na primer v vseh teh treh mesecih ogledovanja v tistem milijonu ogledal v plesni dvorani ugotovila, da se mi okoli trebuha nabirajo ‘šlaufki’, da sem se postarala (ha ha, ja, to sem ugotovila šele zdaj, ker sem bila prepričana, da imam še vedno le 20 let 😉 ) in da imam že nekaj sivih las. Ugotovila sem tudi, da NE ZNAM migati z boki, kot sem mislila, da znam, da NIMAM pojma o plesu, kot sem mislila, da ga imam. Gledati oddajo doma, udobno zleknjena na kavču, je nekaj, soočati se s težavami sambe, salse, čačačaja in valčka v realnosti pa je nekaj povsem drugega.

Ples je prav gotovo težka športna disciplina, in priznam, da ga nikoli nisem ‘jemala’ kot prav zahteven šport. Ampak plesalci dragi moji VSA čast. Klanjam se vam do neba in nazaj. Po enem tednu treninga sem imela sedem žuljev, bolele so me mišice, za katere sploh nisem vedela, da obstajajo, in delale so se mi mišice, skrite nekje pod veliko zalogo maščevja :-). Biti od ‘jutra do sutra’, kot rečemo, v plesnih dvoranah in dan za dnem, uro za uro piliti eno in isto … Mah, niti ne vem, kaj naj vam rečem. Klanjam se, klanjam. In od danes naprej spoštujem plesalce celo bolj kot kakega drugega vrhunskega športnika.

Bodimo iskreni sami do sebe. Kolikokrat bi marsikomu zdrdrali v obraz vse, kar mu gre, pa se raje malo zadržimo, ker se zavedamo posledic.

Malo sem zašla iz teme, ki sem jo začela pisati, a nič zato. Nadaljujem zdaj:
Bodimo iskreni sami do sebe. Kolikokrat bi marsikomu zdrdrali v obraz vse, kar mu gre, pa se raje malo zadržimo, ker se zavedamo posledic. Kolikokrat smo se vsi znašli v okoliščinah, ko smo bili primorani malo ‘igrati’. Kolikokrat ni šlo vse ‘po maslu’, a ko so nas vprašali, kako smo, smo odgovorili, da odlično. Kolikokrat smo kako zgodbo ‘spotencirali’, da se je zdela poslušalcu še zanimivejša… No, na vsa ta vprašanja lahko odgovorim, da ,se je to zgodilo velikokrat. Predvsem šovbiznis je takšen poklic, kjer ne moreš, pravzaprav niti ne smeš biti vedno  takšen, kot si v resnici, kajti če si, potem posledice niso najlepše.

Primer izkoriščanja iskrenosti, ki mi bo ostal v spominu, je tale:

Bila sem na enem od tednov mode. Takrat je bila Šajana še zelo majhna. In na vprašanje novinarke, če tudi jaz kdaj svojega otroka modno oblačem, je bil moj odgovor nekaj v stilu: »Ja, seveda sem vesela, če je lepo oblečena. Saj veste, kakšne smo mame, sploh pri prvem otroku. Včasih kupimo nekaj samo za to, ker se nam zdi lepo, in se niti ne vprašamo, če je to za otroka udobno.« Naslov v časopisu je bil: REBEKA MALTRETIRA SVOJEGA OTROKA. Tega ne bom pozabila, dokler bom živa, in to me je prisililo k temu, da se velikokrat ugriznem v jezik in ne povem vsega, kar bi želela. Ker novinarji velikokrat napihnejo zgodbe, ljudje pa tega ne vedo. Mislijo, da smo to tako povedali mi. Kakorkoli, v šovu zvezde plešejo sem bila v prvi oddaji še morda malo zadržana. To ni bila igra, bila sem takšna, kot sem, a kljub temu sem malo pazila na svoj način komunikacije. Ko pa sem imela iz tedna v teden, iz dneva v dan ob sebi kamero, bila utrujena kot pes, takrat preprosto nisem imela več moči, da bi izbirala besede in se ukvarjala s tem, kaj bo kdo izkoristil in česa ne. Zato sem bila tudi ‘DEC’, pa jamra, pa vse. Da, bila sem natanko takšna, kot sem, brez kančka zadržka. In to ste mnogi tudi opazili. Po finalni oddaji sem prejela cel kup res lepih komentarjev, tudi od mnogih znanih Slovencev, da sem jih s svojo sproščenostjo in iskrenostjo očarala. In to je tisto, kar mi pomeni največ.

Je pa res, da sem s to iskrenostjo tudi sama veliko spoznala. Da velikokrat jamram za ‘brez veze’. Da velikokrat delam iz muhe slona. To sem do zdaj očitala drugim in nisem vedela, da sem tudi jaz takšna. Da sem daleč od tega, da bi imela kondicijo in da bom morala sama na sebi, tako na osebnosti kot na fizični kondiciji, narediti še ogromno.

Čudovita izkušnja, vam pravim. Ko bi le vsak od nas lahko pogledal vase z razdalje, bi bila svet in naše življenje veliko lepša. Neizmerno sem hvaležna za to izkušnjo, ki bo za vedno ostala del mene.

Vse o moji izkušnji v šovu Zvezde plešejo pa si  lahko preberete v blogu, ki sem ga napisala pred dobrim mesecem.
Vaša Rebeka.

Pustite Trackback v zvezi s tem vnosom

Preberite še

Vesela bom vašega mnenja!

You must be logged in to post a comment.