Kako mi je kosmata kepica Lena ukradla srce

Nikoli ne bom pozabila dne, ko se nama je s Sandijem pridružila v hiši naša mačka Lena.

Mala, srčkana dolgodlaka kepica, in še zdaj se dobro spomnim, kako se je, ko je Sandi kihnil, kar prevrnila od strahu ;). Lena je članica naše družine že deset let. Prej, ko sva še živela v stanovanju v mansardi hiše Sandijevih staršev, je z nama živela tudi mucka Lumpika. Ko sva jo ob selitvi vzela s seboj v novo hišo, je bila tako izgubljena in tako prestrašena, da preprosto nisem imela srca, da bi jo obdržala. In pustila sem jo v starem stanovanju pri tastu in tašči, kjer zdaj kraljuje. Svojega življenja si nisem znala predstavljati brez mačke, zato sem začela iskati novo ljubljenko. In Leno sem dobila s pomočjo svoje takratne frizerke. Seveda smo v vseh teh letih doživeli že marsikaj skupaj – od tega, da sem sredi noči ‘letela’ k veterinarju, ker se mi je zdelo, da je z njo nekaj narobe, do tega, da se je morala sprijazniti s prihodom konkurence – mojih dveh hčerk. Leno sem dobro pripravila na njun prihod, je pa res, da ko pridejo otroci, se stvari malce spremenijo.

Pred tem sem bila s svojo mačko kar malo obsedena in do prihoda Šajane je bila kot moj otrok. Spuščamo jo tudi ven, in če se je kdaj zgodilo, da zvečer ni prišla nazaj, sva jo s Sandijem iskala s svetilko po celem okolišu tudi do dveh zjutraj. Zdaj pa včasih celo pozabiva, ali je zunaj ali notri. Je pa seveda še vedno absolutno naša mucka, vsi jo imamo neizmerno radi, ima pa prav gotovo manj pozornosti, kot jo je imela prej. Ampak zdi se mi, da je to ne moti pretirano :)-

Moram reči, da so mi bile mačke vedno ena strašno zanimiva bitja. Včasih se zabavam že s tem, ko opazujem Leno, koliko dela ima s kartonastimi škatlami – skače ven ter noter in dogaja se ji ‘na polno’;). Ne vem, kaj je z mačkami in škatlami, ampak manjša, kot je, bolje je, ha ha. Pravijo, da za vsako škatlo na tem svetu obstaja mačka ;).

Skrb za Leno me na nek način sprošča. Ima svilnato in mehko dlako, in ker je seveda scrkljana, se tudi rada boža, zato nimam težav pri česanju. Res pa je, da moram biti nežna, drugače me hitro opomni z renčanjem, da jo preveč cukam. Še ena stvar je, ki me fascinira – ne glede na to, kje v hiši ali na vrtu se nahaja, ali trdno spi na kavču, ali pa je že nekaj ur sploh ni bilo na spregled … – ona natanko ve, kdaj se odpravim proti hladilniku oziroma kdaj odprem omaro, kjer imam spravljeno njeno hrano. Izza vogala pridirka z dvignjenim repom in mijavka kot obsedena, kot da ni jedla že več dni. Brikete ima sicer vedno na voljo, ampak v delirij jo spravijo vrečke z ‘mokro’ hrano, še posebej ji je pri srcu Whiskas. Tako da tista njihova reklama – ‘mačke bi izbrale Whiskas’ ali kako že gre – ni čisto iz trte izvita :).

Pravijo, da za vsako škatlo na tem svetu obstaja mačka ;).

S hrano sem že kar precej eksperimentirala, kupila sem že vse možne vrste ‘mokre’ hrane, in nisem mogla verjeti, ko je nad kakšno dobesedno zavihala nos, ha ha. Dejstvo je, da se moja Lena proda za vrečko ‘mokre’ Whiskas hrane. Nazadnje sva odkrili različico casserole. Porcija je že odmerjena. To ni tako nepomembno, ker sem včasih ostanek hrane shranila v hladilniku in potem se mi je zdelo, da vsa druga hrana ‘diši’ po Lenini poslastici, prav tako tudi kuhinja, kjer je njena posodica s hrano. Mimogrede, hrana casserole ima nevsiljiv vonj, in tudi če ga ne bi imela, kajti Lena jo v vsakem primeru zmaže v nekaj sekundah.

Njen najljubši okus je sicer piščanec, ampak z veseljem poje tudi druge. Mislim, da bi se sčasoma naveličala istega okusa. Ne vem, včasih se zalotim, da o njej razmišljam kot o osebi, ji kot večina skrbnikov živali pripisujem kakšne človeške lastnosti, potem si pa v nekem trenutku rečem, pa daj, Rebeka, kaj ti je, nehaj komplicirati. Samo mačka je in zelo preprosto je: potrebuje kakovostno hrano, vodo, dovolj gibanja in crkljanje, ko si ga zaželi sama. Je pa ona edino živo bitje, ki me sredi noči, ko se vrnem s kakšnega špila, pričaka na stopnicah. In zaradi tega ima še posebej posebno mesto v mojem srčku.

Je pa ona edino živo bitje, ki me sredi noči, ko se vrnem s kakšnega špila, pričaka na stopnicah. In zaradi tega ima še posebej posebno mesto v mojem srčku.

Sem bila pa pred dnevi zaradi Lene zelo prestrašena. Sija je dobila alergijo in nikakor nisem mogla ugotoviti, na kaj je alergična. menjala sem pralne praške, pazila pri hrani, nisem ji dajala jajc in mlečnih izdelkov … Ampak nič ni pomagalo. Ko smo šli na en kratek oddih (med dopusti Leno namreč čuva tašča), je alergija izzvenela, in ko smo prišli nazaj domov, se je znova začela praskati. Takrat me je prešinilo, da bi lahko bila alergična na mačjo dlako. In že sem začela trpeti, razmišljala, na kakšen način bom omejila gibanje mački in gibanje Siji, ter že delala načrte, kako se bom te težave lotila. Ampak hvala bogu sem dobila rezultat, da ni alergična na mačjo dlako. In resnično mi je odleglo.

Pustite Trackback v zvezi s tem vnosom

Preberite še

Vesela bom vašega mnenja!

You must be logged in to post a comment.