Vse o naših sanjskih počitnicah na Maldivih …

Tisti trenutek, ko sem začela objavljati fotografije z Maldivov, mi je veliko mamic pisalo in me spraševalo, kakšna je tako dolga pot z majhnimi otroki in kakšni so Maldivi.  

Začela bom z nečim drugim, z razmišljanjem. Zanimivo je, kako sami sebi postavljamo meje in si otežujemo življenje. Pravzaprav ni zakomplicirano, ampak si ga kompliciramo sami. Nikoli ne bom na primer pozabila, da sem naredila doktorsko disertacijo, kako bom Šajano odvadila dude. Namreč vedno je imela eno v ustih, z drugo pa se je božala, da je lahko zaspala. In spomnim se, ko sem razmišljala o tem, kako bom temu otroku vzela dudo, se prepričevala, da potrebujem vsaj dva dni dopusta, ker bom neprespana, ker se bo vso noč drla … Skratka, naredila sem celo holivudsko produkcijo s scenarijem, kaj se bo zgodilo 😉 . Na koncu je sama prišla do mene, rekla, da je prevelika za dude, razrezali sva jih in vrgli stran. Enako je bilo z odvajanjem od plenic. Znova doktorska disertacija. Na koncu je bila spet sama tista, ki so ji šle plenice najbolj na živce in se jih je znebila. In tisti, ki imamo enega, ali dva, ali več otrok, ki so se odvadili plenic, vemo, da se s tem ukvarjamo čisto po nepotrebnem. Beremo forume, komentarje, sledimo smernicam, kdaj bi moral biti otrok brez dude, brez plenic, mislimo, da se moramo držati nekih pravil. In na koncu je vse skupaj, oprostite izrazu, en drek. Nisem še videla, da bi šel kakšen otrok v osnovno šolo v plenicah ali z dudo. In niti moj niti vaš ne bo šel. Pika. 

In enako je bilo s potovanjem na Maldive. Doktorska disertacija pred odhodom.

Naj povem, da s Sandijem nisva prvič potovala z letalom z majhnim otrokom. S Šajano smo šli na prvo potovanje v Bahrajn, ko je bila stara tri leta, pot pa je trajala okoli osem ur. Bila je polna pričakovanja, vesela, uživala in dogajalo se ji je. Ves strah, kako bo otrok prenesel letalo, je bil odveč, se mi je pa kljub temu ponovil pri Siji. Sija je zdaj stara leto in pol. Preden sem se odločila za potovanje na Maldive, sem veliko razmišljala o tem, ali bi šli ali ne.

Preden sem se odločila za potovanje na Maldive, sem veliko razmišljala o tem, ali bi šli ali ne.

Vsi, ki imamo okoli leto in pol stare otroke, vemo, da je ta starost precej zafrknjena: Sija bi raziskovala, hodila, malo bi bila pri meni v naročju, malo na enem koncu letala, malo na drugem. Skratka naporno. Zdi se mi, da je z dojenčkom lažje potovati. No, to se mi samo zdi ;). Zato ker je z istim letalom kot mi potovala mamica, ki je imela dojenčka. Dali so ji posteljico, položila ga je vanjo, ko je jokal, mu je naredila mleko, ga je spil in spal naprej. Ko sem jaz hodila gor in dol ter levo po letalu, da sem animirala svojega otroka, je tisti dojenček spal. 

Preden smo šli na potovanje, sem na spletu prebrala vse mogoče komentarje skratka, zakomplicirala sem si življenje. Nekatere mamice so pisale, kako so se jim otroci 12 ur drli na letalu, druge pa, kako so uživali. Po eni strani sem bila že pred tem, da vse skupaj nekam pošljem, po drugi pa sem si rekla, da gremo, in naj bo, kar bo. Da nisem suženj otrok in da ne bom dovolila, da mi otroci dirigirajo življenje. Že tako se vse dni nekaj prilagajamo … In to slednje je najboljše, kar lahko narediš. Na instagramu že nekaj časa spremljam družino The Bucket List Family. Njihova zgodba je takšna, da so imeli “poln kufer” vsega, prodali so vse imetje in šli na pot. Vmes sta mama in oče dobila še tretjega otroka in še vedno hodijo po svetu. Povsod. Od Afrike do Evrope, Avstralije. Res je, da je oče pred časom naredil neko aplikacijo za snapchat in jo prodal za 56 milijonov dolarjev ter zdaj hodijo okoli po najdražjih resortih in imajo zdaj verjetno ljudi, ki jih varujejo, snemajo, slikajo … Ampak začeli so sami, z nekaj tisoč evri v žepu, dvema otrokoma. Jaz sem jih spremljala in si mislila, da če oni lahko, potem ni hudiča, da ne zmorem tudi jaz. Skratka bili so mi v navdih.

Pot na Maldive je res dolga. Mi smo vse skupaj potovali 26 ur, od trenutka ko smo se usedli v avto in prišli na otok. Do Beograda smo šli z avtomobilom, potem leteli do Abu Dabija šest ur, tam čakali šest ur, potem iz Abu Dabija še šest ur na Male, tam čakali tri ure in nato na Sun Island. Zdelo se mi je, da se potovanje nikoli ne bo končalo, in danes bi gotovo ubrala drugačno pot. Ampak ker sem si znova zakomplicirala življenje letališče v Abu Dabiju se mi je zdelo varnejše, za povrh pa imajo tam tudi super otroško igralnico. Spet še ena skrb neke preplašene mame, ki je brezvezna ;).

Za potovanje z letalom je imel vsak od nas svoj nahrbtnik, mimogrede – previjalni nahrbtnik, ki sem ga kupila v Malih zakladih, je najboljša torba vseh časov. V Sandijevem nahrbtniku so bili trije Sijini kompleti za preobleči, imela sem še nekaj dodatnih plenic, rezervna oblačila za Šajano in spodnje perilo zase in moža. Pot do Beograda je trajala štiri ure, potem smo tam prespali, ker smo imeli prihodnji dan jutranji let. Sija ni na letalu proti Abu Dabiju šest ur popolnoma nič spala.

Vsi moji strahovi so v trenutku izginili.

Vriskala je, bila dobre volje, vesela, dogajalo ji je in prav nič ni težila. Vsi moji strahovi so v trenutku izginili. Igralnica na letališču v Abu Dabiju se je izkazala za super in smo nekako prebili šest ur, malo sta se spuščali po toboganih, malo smo se sprehajali. No, malo več smo se sprehajali☺ Mimogrede, jedli sta najdražji čokolino na svetu, ker dva decilitra mleka stane osem evrov. Na koncu sem16 evrov za štiri decilitre mleka vrgla skozi okno, saj kraljični kar naenkrat tega čokolina nista več želeli☺ Tako da morate biti pripravljeni na nekaj dodatnih stroškov, če potujete z majhnim otrokom. Iz Abu Dabija je bil nočni let do Maleja, šli smo ob enih zjutraj (po našem času ob 11. uri zvečer). Sija je na tem letu spala, kar je zame predstavljalo kar težavo, saj je zaspala seveda v mojem naročju in se ves ta čas nisem upala niti premakniti, da je ne bi zbudila. Ker vsi vemo, kako je, če se eno in polletnica zbudi tečna -;). Na Maldive sem prišla z “heksenšusom” v vratu, otrdelo ritjo in mravljinčastimi nogami.

Na Maldive sem prišla z “heksenšusom” v vratu, otrdelo ritjo in mravljinčastimi nogami.

Pri vsem tem neudobnem položaju sem dobila od moža porcijo pismo, me kar malo vrat boli, nisem nekako dobro spal☺)) Saj nisem vedela v tistem trenutku, ali naj ga ubijem takoj ali naj še malo počakam☺))). Edini let, ki je bil za Sijo v bistvu naporen in je jokala, je bil iz Maleja na Sun Island. Let je trajal le 30 minut, ampak je ravno spet zaspala, ko se je začela turbulenca in sem jo morala prestaviti, privezati in sem jo seveda zbudila. Potem je okoli 56 minut v kosu jokala. To je bil v 26 urah edini jok.

Potovanje nazaj v Slovenijo je prav tako trajalo 26 ur, vendar je minilo povsem brez težav. Zdaj, ko smo prišli nazaj, ima Sija malo porušen ritem. Ne zaspi zvečer takoj sama, tako kot je to v njeni navadi, ampak verjamem, da se bo kmalu spet vpeljala … Top je vse. Epilog: starši povsem preveč kompliciramo. Vsi, ki oklevate, ali bi šli na kakšno potovanje, absolutno pojdite. Imejte se fino in ne ozirajte se na otroka, ker vi niste njegovi sužnji. Absolutno morate poslušati sebe in se ne obremenjevati z leti otrok.

 Še par besed o otoku Sun Island

Ko mi je prijateljica rekla, da z možem vsakič, ko odhajata z Maldivov, jokata, se mi je to zdelo neverjetno osladno. No, mi smo vsi trije (Sandi, Šajana in jaz) jokali. Ne zato, ker so to gotovo ene od najlepših plaž na svetu in narava je res fenomenalna. Ne zato, ker je to raj na zemlji.  Ampak zaradi topline ljudi, ki delajo na tem otoku, in jo tam doživiš. Ko odhajaš, imaš občutek, da si dejansko za svoj denar resnično nekaj dobil. Tipičen primer: hodiš po potkah in se mimo pripelje delavec v električnem avtomobilčku. Se ustavi, utrga z grmovja cvet, ga zatakne eni hčerkici za eno uho, ga zatakne drugi hčerkici za drugo uho in gre naprej.

Ko mi je prijateljica rekla, da z možem vsakič, ko odhajata z Maldivov, jokata, se mi je to zdelo neverjetno osladno.

Zadnji dan, ko imaš zadnjo večerjo, ti mizo lepo pogrnejo, okrasijo s cvetjem, ti napišejo “Hope to see you soon”, vsak te pozdravlja, vsi ti mahajo, vsi nasmejani. Ne vem, všeč mi je bil ta človeški odnos, ki bi moral biti prisoten vedno, a ga je čedalje manj. Na hrvaški in slovenski obali se mi je že zgodilo, da nisem vedela, ali me bo natakar brcnil v rit ali mi postregel tisto, kar sem si zaželela. Čas se na Maldivih dobesedno ustavi. Wi-fi občasno deluje, minuta pogovora je absolutno predraga, in tako si “prisiljen” bolj ali manj počitnikovati brez telefona. Plaže so fenomenalne, imajo sicer tudi čudovit bazen, in počutili smo se popolnoma varne. Pozabiš telefon in se ne sekiraš, ker veš, da te bo čez uro ali dve čakal na recepciji. Na otoku prav tako ne potrebuješ gotovine. Vse, kar ješ, piješ, daješ na račun od sobe in na koncu, ko odhajaš, plačaš. Na otoku pa sicer nekih hudih trgovinic, razen tistih s spominki, ni.

Vsak otok zase je resort, v bistvu je vsak svoj hotel. Ves otok je en sam velik hotel hiške, bungalovi, hiške na vodi in restavracije. Na otoku je bilo pet restavracij in vse so bile v sklopu resorta. V katerikoli restavraciji smo jedli, nismo plačali takoj, ampak ob odhodu. Zato je kljub temu priporočljivo, da sproti malo računaš, da ni presenečenj.

Imeli smo fenomenalen dopust, ki ga resnično priporočam vsakemu. Edini razlog, da še ne greste, so lahko finance. Otrok ne sme in ne more biti ovira! 

Srečno pot☺ 

Pustite Trackback v zvezi s tem vnosom

Preberite še

Vesela bom vašega mnenja!

You must be logged in to post a comment.