Drage mame, skulirajmo se! Naši otroci morajo vedeti, da življenje ni potica.

Ko sem kakšni od prijateljic povedala, da bom svojo še ne šest let staro hčerko za teden dni poslala na poletni tabor in se toliko časa ne bova ne videli ne slišali, so nekatere kar malo zavile z očMi in pripomnile, da se jim zdi za takšen podvig še absolutno premlada.

Zdelo se jim je, da je premajhna glede na to, da sploh še ni v šoli. Res je, nekateri si ne znajo pri teh letih obrisati niti riti, kaj šele, da bi jim lahko zaupali, da bodo pet dni preživeli v naravi, brez staršev. Sami. Do nedavnega sem bila tudi sama podobnega mnenja, ampak vsak dan si dopovedujem, da hčerk ne smem tako zavijati v vato, in vedno bolj se mi zdi, da sodobne mame  delamo iz svojih otrok invalide, in čas je, da malo ’zategnemo ročne’ in se spomnimo, kako je bilo v naših časih. 

Res je, nekateri si ne znajo pri teh letih obrisati niti riti, kaj šele, da bi jim lahko zaupal, da bodo pet dni preživeli v naravi, brez staršev.

Jaz se na primer spomnim, da sem bila stara šest let, bila sem še v mali šoli, ko  smo se kakšen kilometer in pol od naše hiše cele popoldneve igrali bunker, v gozdu, na nekem smetišču. Starši so sicer vedeli, da sem tam, lahko bi pa tudi kam ’odlutala’. Šlo je za neko zaupanje, da bom res tam, kjer sem rekla, da bom, in da ko bo oče zažvižgal, imel je res tak specifičen žvižg, da sem takoj vedela, da je on,  tekla domov. Takrat ni bilo pametnih telefonov in ur z GPS-om, kot jih imamo danes, s čimer nadziramo te svoje otroke in jim ne pustimo dihati. Nenehno jih nekaj nadzorujemo, dirigiramo, kaj morajo početi, in tudi jaz se večkrat zalotim, da želim imeti vse pod nadzorom. Odločitev za tabor je bila tako na nek način preizkušnja zame, čas, da malo ’ustavim konje’, se umirim. Nikakor se nočem spremeniti v t. i. ’helikoptersko mamo’, ki skuša na vse možne načine preprečiti, da bi bil njen otrok kakorkoli prizadet. Življenje je nepredvidljivo in otroke bi rada pripravila na to, da se znajo odzvati na različne situacije. Uf, kolikokrat sem sama slišala stavek, da življenje ni potica 😉 .

Če se vrnem k taboru. Imam prijateljico, ki je v študentskih letih delala na taborih, tam je bila mentorica, in ima hčerko, staro, kot moja Šajana, sicer pa piše blog Mami na kubik – dobrodošli, da ga preberete. Na začetku poletja me je vprašala, če bi dali otroke na tabor, in takoj sem bila za, saj sem že nekaj časa razmišljala o nečem podobnem. Ko sem raziskovala ponudbo, sem bila zelo navdušena nad taborom, kjer otroci spijo na senu, v spalni vreči, kjer jih zjutraj ’naženejo’ čistit  ’štalo’. Všeč mi je bilo zato, ker je otrok tako prvič resnično v stiku z naravo, kot drugo pa, da sploh naše princeske na zrnu graha vidijo, da življenje ni tako samoumevno in ni vse tako preprosto, kot si one mislijo. Da ljudje garajo za to, da si lahko kaj privoščijo, da nimajo vsi takšne sreče, kot jo imajo one.

Ko sem raziskovala ponudbo, sem bila zelo navdušena nad taborom, kjer otroci spijo na senu, v spalni vreči, kjer jih zjutraj ’naženejo’ čistit ’štalo’.

No, na ta tabor je bilo premalo prijavljenih (na glas razmišljam, da je verjetno to znak, ki potrjuje moje razmišljanje, in da se je verjetno staršem to zdelo ’tumač’), ampak za prihodnje leto sem našla že nov tabor in gre v ’štalo’. Pika. Nima druge izbire.

Mislim, da s tem  ne bom nikakor škodila svojemu otroku.  In tako sva s prijateljico poslali svoji ljubici na tabor ob Kolpi. Iskreno- zataknilo se je že pri pakiranju. Ker sem seveda želela imeti vse pod kontrolo , ji bom seveda kovček spakirala jaz. Nakar sem slišala samo sebe- jaz ji ga bom spakirala? A rit ji bom tudi jaz prišla vsakič obrisati na tabor, ko bo potrebno? Globoko sem vdihnila in šla preko sebe. ” No Šajana, zdaj greš pa pakirat kovček za na tabor. S seboj rabiš tole, pa tole, pa tole…” Sedela sem pri njej v sobi in brala spisek, medtem, ko je ona pakirala. Ne smem lagati, ko je končala in kovček komaj zaprla, sem ga jaz na skrivaj odprla, še enkrat zložila stvari po svoje, vanj dodala še tri malenkosti in kovček zaprla nazaj. Sreča, ki jo je ona doživljala ob tem, da je že tako velika, da si sama spakira za na tabor je bila nepopisna. Iskreno, jaz ob gledanju, kako pakira, nisem uživala. Borila sem se sama s sabo, ampak je bila glava močnejša od srca. Vedela sem, da je tako prav!  Šajana se je imela na taboru čudovito, prišla je navdušena, živa in zdrava. Nasprotno pa sva imeli s prijateljico, čeprav sva vedeli, da sva naredili prav in  da bosta punčki uživali, cel teden veliko stisko. Ob dveh zjutraj sva hodili gledat, če je kdo naložil fotografije na google drive, spraševali druga drugo, če se je kateri njena hčerkica javila, se spraševali: “A misliš, da je padla ponoči s postelje?«, če dovolj pijeta, če se dovolj ’špricajo’ proti komarjem, da ne bo bosta kakšnega klopa dobili, saj veš meningitis in to … jao, jao, jao 😉 😉 😉 .

Sami s seboj sva imeli borbo. Prvi dan, ko sem jo oddala na tabor, nisem vedela, če sem naredila prav, saj je bila Šajana najmlajša med otroki. Vse me je skrbelo, tudi to, če se bo preoblačila, ko bo prišla iz vode, ker v tistem času, nismo imeli ravno briljantnega vremena. Prišla je domov super zdrava in glej ga zlomka, prišla je cela. V enem kosu mimogrede doma je po enem tednu  zbolela. Na taboru je bilo vse ok, ko sem začela spet po starem, kot mama levinja zapletati, je zbolela in dobila vnetje ušesa. ;). Zgolj naključje, ali mi je želel kdo kaj med vrsticami povedati? Ha, ha – sem razumela! ☺ 

Prišla je domov super zdrava in cela!

Mislim, da so takšni tabori ter različne obšolske dejavnosti tiste, ki naše otroke nekaj naučijo, ki jih naučijo določenega reda, in to je ena boljših stvari, ki jih lahko naredimo zanje. Na taboru so morali na primer pospravljati svoje sobe oz. lesene ’glamping’ hiške, v katerih so stanovali, urejenost so ocenjevali, in otroci so se res potrudili. To ocenjevanje sem prenesla v naše vsakdanje življenje in ocenjujem pospravljenost sobe. Vsak dan je ’tipitopi’ pospravljena, ker ve, da drugače ne bo dobila zvezdice, toliko in toliko zvezdic pomeni nagrado. Toliko in toliko praznih prostorčkov pa pomeni ni nagrade.

 

 

Šajana je minulo šolsko leto (bila je v vrtcu) hodila na plavanje, balet in jahanje. Slednje je sploh vrhunska stvar, še posebej za otroke, ki so zelo aktivni. Pri jahanju morajo biti mirni, skrbeti za konja, ki je graciozna žival, in je treba z njim  delati nežno in z občutkom. Z jahanjem se je naučila tudi neke elegance, ki je po mami absolutno nima prirojene … ha ha. Da ne govorim o plavanju in tem, da pri petih letih in pol plava kravl petkrat boljše kot jaz. Balet obiskuje za svojo dušo (hvala Bogu ni po mami, kajti jaz sem želela biti speedwayistka☺ )  in spet se mi zdi, da imajo tam tudi nek tak red.

Tako da ja. Šajana gre letos v prvi razred, česar se že izjemno veseli. Ona. Jaz se že psihično pripravljam na stresno situiacijo, ko bo moj otrok, ki je bil še včeraj v plenicah, danes zakorakal v prvi razred, mi pomahal v slovo in kaj ….(no, bom kar nehala s pisanjem) ☺ . Poleg šolskih obveznosti bo imela tudi popoldanske dejavnosti, najverjetneje bo ostala pri jahanju, plavanju in baletu. Izbrali sva jih skupaj, upoštevala sem njene želje, in če bi se mi v kateremkoli trenutku zazdelo, da je zanjo to preveč, bomo kakšno izpustili. Dokler pa v njih uživa in ima od njih korist, mislim, da so dobra naložba v njeno prihodnost in samostojnost. 

Zato, drage mamice, vam iz prve roke povem, da mentorji na taborih še kako dobro vedo, kaj delajo, za otroke je poskrbljeno tipi topi, mame pa tudi potrebujemo malo hladnega tuša, da vidimo, da otroci odraščajo in bodo kmalu znali preživeti tudi brez nas. 

Le pogumno!

Pustite Trackback v zvezi s tem vnosom

Preberite še

Vesela bom vašega mnenja!

You must be logged in to post a comment.