Je pranje perila res samo žensko opravilo?

Lahko bi dala temu zapisu na primer naslov tudi ”Je mogoče v boju s perilom sploh zmagati” ali pa ”Nedokončana zgodba”.

Ampak potem bi bil čisto predolg ;), zato se bom osredotočila samo na eno temo – Zakaj bi bilo pranje perila samo žensko opravilo? Če pogledamo malo nazaj, naše mame in naše očete … Bodimo pošteni drug do drugega in povejmo, koliko naših očetov je dejansko res pralo perilo. Ne mislim – opralo perilo, mislim – pralo. Vsak dan, dan za dnem. Jaz se ne spomnim, da bi se pri nas doma zgodil kdaj takšen ‘zločin’ , niti v svoji bližini ne poznam nikogar, ki to počne. Ja, poznam že take, ki bi ZNALI oprati perilo in so tu pa tam res kakšen stroj že oprali ter zato mislijo, da so Boga za kakšen pomemben organ prijeli:-),  takih, ki bi pa dejansko namesto žensk prevzeli odgovornost za pranje, pa žal res ne poznam.

In ja. To bo spet eden od tistih zapisov, ki bo malo poveličeval ženske, ker si pač to zaslužimo (AMEN!), in malo, malo, malo pokritiziral moške. 

Kot sem napisala že prej, je bila, odkar pomnim, pri nas vedno mama tista, ki je prala perilo, tudi stara mama je bila tista, ki je prala perilo, pa tudi babica je bila tista, ki je prala perilo, da ne bo pomote…. V naši ‘familiji’ preprosto ni bilo moškega, ki bi pral perilo. Mama je mojega brata sicer naučila prati, tu in tam si že, kadar je sam, kaj opere, ampak – roko na srce – to opravilo ostaja v domeni njegove žene. In pri nas doma prav tako. Ukvarjanje s perilom je bila izključno moja domena – poleg kuhanja, pospravljanja, skrbi za otroke, službe in vsega, kar sodi zraven. Pa saj vam ne rabim razlagati, ker vem, da je pri vas doma isto, kajne? 🙂

Do nedavnega. Do dne, ko sem začela nastopati v oddaji Zvezde plešejo. O tistem obdobju bom verjetno še večkrat pisala, saj je bilo res naporno. Povsod smo imeli kupe neopranega perila, razmetano hišo, ki je po navadi, v normalnih razmerah, v 90 odstotkih pospravljena, saj kar skrbimo za red in čistočo. Sandi ima rad lepo, čisto, pospravljeno in rad tudi kaj postori. Tu ga skoraj res ne smem kritizirati. Je pa smešno dejstvo, kakoooo on določene stvari postori:-)  Na primer se loti posode. Ko se moški – vsaj pri nas je tako – loti pomivanja posode, on tega ne bo naredil tako na brzino, kot to naredim jaz, da potem lahko še kaj postorim. Ne. On se tega loti TEMELJITO. Vzame si čas. Umazano posodo pospravi v stroj, opere tisto, ki ne gre notri, na roke, jo pobriše,(jaz časa brisati posode nimam, ker vmes, ko se posoda sama suši že operem 2 stroja perila) zloži v omaro, potem očisti še celo kuhinjo. In zato porabi okoli tri ure. In včasih mi gre tako na živce, da ga naženem stran in v treh minutah vse to opravim jaz. Postanem nervozna, ko ga opazujem pri tem početju, kako ‘pade notri’.

On tega ne bo naredil tako na hitrico, kot to naredim jaz, da potem lahko še kaj postorim.

Čisti, drgne, zlaga ven iz predalov, in imam občutek, da mi hoče pokazati, kako se to v resnici dela prav. In vem, da itak ne bo nobenega pravega učinka, saj bom čez pol ure začela pripravljati kosilo in spet bo vse razmetano in umazano. Kuhinja se po mojem mnenju temeljito čisti potem, ko s kuhanjem za tisti dan zaključiš. Seveda sproti že pospravljam, ampak temeljito pa popoldne, ob petih, šestih, sedmih. Ne pa ob enajstih dopoldne ;). No, kakorkoli, to je zgolj moje mnenje in ne pomeni, da je tako prav ;). 

In ko sem plesala, preprosto nisem utegnila imeti pod nadzorom svoje lastne hiše, svoje lastne ‘familije’ in niti perila ne. Zato sem dala možu tri možnosti:

  1. Naučiš se kuhati. Sandi, oprosti, če to bereš, žal si moški, ki ne znaš kuhati. In seveda se je odločil, da ne bo.
  2. Naučiš se prati perilo. Ampak s tem sem mislila, da bo zares pral perilo in skrbel, da se ne bodo nabirali kupi in kupi.
  3. Podpišeš ločitvene papirje. 🙂

S tretjo možnostjo se ni strinjal, verjetno tudi zato, ker je vedel, da ne mislim resno ;), in se je odločil za možnost št. 2. 

(Če bo morda kdo spet delal povzetek tega bloga – ločitveni papirji so samo za HEC! Hahaha. Da se bralke malo nasmejijo. Ker že vidim naslov – Rebeka Sandiju ponudila ločitvene papirje☺ ) 

To je bila res komedija, prav res je bilo zabavno. Že PRVI DAN, ko sem mu malo pokazala, kako se stvari streže, kako razvrstiš perilo po barvah, kako se perejo občutljivejše stvari, kako se brisače, kuhinjske krpe, perejo na 95 stopinj itd., se je po končanih inštrukcijah lepo zleknil na kavč in – prisežem –, da je ‘guglal’ tri ure. Mislim, da je prebral zares vse članke, ki obstajajo na temo pranja perila. In glej ga, zlomka, po 20 letih pranja je bil on čudežno v enem večeru pametnejši kot jaz, mi serviral en kup nasvetov, kako bi jaz morala prati, in seveda ugotovil tudi, kako sem do zdaj že velikokrat prala narobe. Skratka – takrat sem hotela kar takoj preskočiti pranje perila in podpisati tisto tretjo možnost, ki sem mu jo dala na začetku, ampak se spet ni strinjal ;). Hahaha:-)

In glej ga, zlomka, po 20 letih pranja je bil on čudežno v enem večeru pametnejši kot jaz, mi serviral en kup nasvetov, kako bi jaz morala prati.

In tako je Sandi začel prati perilo. Preden je začel prati, je stroj temeljito očistil. Ker res ne ve, kako sem jaz lahko prala v takem stroju. Haloo?:-) Vzel si je čas. Tako kot si ga vzame za pospravljanje kuhinje. Potem ko je odstranil vodni kamen, s stroja z vseh strani pobrisal prah, se je začelo veliko pranje. In glej ga, zlomka, temu pranju kar ni bilo videti konca. In že zelo hitro sem slišala komentarje: »Šajana, teh kratkih hlač ti ni treba dati v pranje, ker si jih imela samo zdajle popoldne, samo enkrat. Ne dajaj v koš stvari, ki si jih samo gor in dol dala, ne more ati nonstop prati.” Mimogrede – včasih smo prali po štiri njegove majice v enem dnevu, ker jih je pač vrgel na tla in Rebeka Dremelj jih je oprala. Potem pa se je začelo dogajati, da je eno in isto perilo opral več kot enkrat, ker je dal prati zvečer,  pozabil seveda dati v sušilca, zjutraj zato opral še enkrat, pa je spet perilo stalo cel dan oprano in je zvečer dal znova prati( ha ha ha). Živa komedija, vam pravim! ☺ Noro zabavno ga je bilo gledati! Prisežem. Na koncu si je na telefonu nastavil alarm, ki mu je piskal, da je perilo oprano…:-)))

Ko je ‘pogruntal’, da temu pranju nikakor ni videti konca, mi je čez kakšen teden ‘serviral’: »Pa a mi res ‘rab’mo’ toliko ‘cot’? Kdaj vse to oblečemo? Pa čuj, to se nonstop nekaj pere, koliko pa mi nosimo tega perila?« A, bejž? Dobrodošel v ženski klub, dragi moj ‘možek’. 

Zdaj tega sicer ne bo priznal – ampak jaz vem, da je polomil tudi vratca od stroja. Čeprav bo rekel, da sem jaz, ampak vem, da je bil on, in verjetno se ne bova glede tega, kdo je zlomil tista vratca, strinjala do smrti. Drage moje, deset let je stroj delal brezhibno, ko je začel prati on, so se zlomila. Zgolj neko čudno naključje, kajne? No, to zdaj tako ali tako ni več pomembno, saj je stroj kmalu začel nagajati – centrifuga ni dobro delala, in strinjala sva se, da je čas za nakup novega. Glede na to, da sodelujem z Electroluxom, so mi tam ponudili simpatična pralni stroj in sušilni stroj, in sploh nisem imela pojma, da so se stvari v desetih letih tako spremenile! Od tega, da lahko dejansko v manj kot eni uri res temeljito opereš perilo in ni treba čakati tri ure, da se to opere (ja, res sem bila že za časom☺ ), do tega, da cikel SensiCare sam prepreči prepranost oblačil, do tega, da ima funkcijo, ki vsako pranje zaključi s paro in tako zmanjša gube na oblekah, do tega, da lahko damo oblačila vanj samo osvežiti in jih niti ni treba prati, če pač niso za pranje – skratka – ni, da ni☺. Niti vseh funkcij še ne poznam. Končno mi ni več treba na primer obešati finih lepih majčk, puloverjev, športnih oblačil, da se posušijo, ampak jih lahko dam v sušilca in se NE skrčijo itd. 

 

Po vseh teh pripetljajih in dogodivščinah se je iz tega izcimila ena dobra stvar – tadadaaam…presekala sem družinsko tradicijo in zdaj v naši družini pereva oba, glede na to, kdo kdaj utegne. In to je res super, saj lahko zdaj tudi jaz kdaj rečem: »Ej, Sandi, če boš pral, daj še moje kavbojke vrzi noter.« To se pri nas v zadnjih 20 letih ni NIKOLI zgodilo, vedno je bilo obratno: -»Ej, Rebeka, če boš prala, daj še moje kavbojke vrzi noter ,;).«. Pač kao ni znal zagnati pralnega stroja, in zakaj bi se učili stvari, ki nam niso po godu?

Tako da, drage moje, jaz sem bila prepričana, da nikoli, ampak res prav nikoli ne bom dobila bitke s perilom. In je v bistvu niti nisem … ha ha. Mi je pa uspelo dokazati, da je to lahko tudi moško opravilo oziroma da ga moški obvladajo, po njihovih besedah celo bolje kot me, po mojih besedah pa – vsaj toliko, da nas, ženske, to ne zasužnji. Saj veste, samo tri možnosti mu ponudite, a ne? ;). 

Pa srečno!

Vaša Rebeka

Pustite Trackback v zvezi s tem vnosom

Preberite še

Vesela bom vašega mnenja!

You must be logged in to post a comment.