Otrok v šolo, mama pa v jok in na drevo!

Zdi se mi, da se mame obremenjujemo z odhodom svojih otrok v šolo skoraj bolj kot oni.  

 Čez dober teden gre prvič v šolo tudi Šajana, da bom ‘trendovska’ kot novodobne mame, bom rekla – prihodnji teden gremo v šolo tudi mi -), hkrati pa gre prvič v življenju v vrtec tudi Sija. To, da bom morala Sijo uvajati, mi je že jasno, in že vem, kako te zadeve potekajo, saj sem dala to izkušnjo skozi že pri Šajani. Šola pa je seveda zame za zdaj še popolna neznanka. Čeprav je res minilo le nekaj pičlih desetletij, ki se zdijo kot včeraj, ko sem jaz hodila v svojo, se je režim kar precej spremenil☺. Sicer se svojega prvega šolskega dne zelo dobro spomnim, natančno vem, kakšno torbo sem imela (roza-vijolično, z Miki miško), kako me je mama pospremila v razred, in spomnim se, kako sem bila oblečena. Prvi šolski dan mi je ostal v res lepem spominu in resnično si želim, da bi se tudi Šajana svojega prvega šolskega dne spominjala z eno toplino v srčku.

 

Jaz ob koncu prvega razreda, kot pionirka ;). Kje so že ti časi!

Zadnje čase opažam nekaj (in teh dejanj se v bistvu sploh ne zavedamo) – bom opisala tipično situacijo. S Šajano sva v trgovini srečali eno mojo kolegico in ona reče: »Joj, vi greste pa zdaj v šolo.« In rečem: »Ja, Šajana gre, jaz sem svoje že oddelala☺.« In ona nadaljuje: “Ja no, fino, ko je šla pa naša v šolo, joj, jaz sem tako jokala pred šolo, da me je moral moj kar v avto nagnati, pa se kar nisem mogla potolažiti. Drugače je kot v vrtcu, boš videla, se kar poznajo te spremembe. Veš, mi imamo zdaj, v drugem razredu, že toliko domačih nalog, da je joj. Saj se otroci sploh nimajo časa igrati … In kje so potem še vse obšolske dejavnosti. To je noro, ti povem, ta sistem, to je noro.« Skratka, pogovor se nadaljuje v to smer. Ničesar o tem, kako bo fajn, kako bo Šajana spoznala nove prijatelje, kako bo deležna novega znanja, ampak eno samo ‘strašenje’, kako veliko nalog in obveznosti jo čaka. Jaz na ta pogovor pozabim, iskreno povedano – sem bila kar malo prestrašena, kaj hudiča za en bavbav me čaka že prihodnji teden – s Šajano tudi nič ne debatirava in ‘naletiva’ čez dva, tri dni na neko drugo mamico, kjer pogovor spet teče v enako smer kot prejšnji – kako imajo veliko domačih nalog, kako se je morala ona s svojim sinom učiti cele popoldneve, kako se ji zdi, da današnja mladina sploh nima več kaj dosti od otroštva, kako je to res noro in naporno tudi za starše in tako naprej. (da smo si na jasnem – vse verjamem, ker ne vem. Pač verjamem mamicam, ki imajo več izkušenj kot jaz, čeprav po tihem upam, da res pretiravajo).

Iskreno povedano – sem bila kar malo prestrašena, kaj hudiča za en bavbav me čaka že prihodnji teden.

Potem pa se zadnjič vračamo z morja in Šajana je bila ves čas tiho, zadržana, skratka nekam čudna. Najprej ji potipam čelo, da ni slučajno kaj vroča, ampak je ok, pred časom jo je bolelo uho in me je bilo strah, da jo spet boli in da noče povedati. In jo tako med vožnjo ‘masiram’ in vlečem iz nje, kaj je narobe, če je prepričana, da je nič ne boli in podobno. Ko kar nenadoma plane v en tak pritajen jok in reče: “Kaj pa če jaz ne bom vsega zmogla?” “Česa ne boš zmogla?” Nisem takoj ‘poštekala’, o čem mi govori. “Šole in domačih nalog in vsega tega, kar me čaka.” In v tistem trenutku me je UDARILO KOT STRELA Z JASNEGA. Kar SRH me je spreletel. Sama pri sebi sem se vprašala, če se sploh zavedam, da je ona vse to poslušala, vse vpijala kot spužva. Prav rekla sem si: »A si ti normalna, ti se z ljudmi v pričo svojega otroka pogovarjaš o teh stvareh?« (Jaz sem sicer bolj tiho in poslušam, ker še nimam izkušenj, ampak otrok je zraven, vse to absorbira in v svoji mali glavici sestavi neko zgodbo, ki absolutno ni realna in normalna.) Zato sem se odločila, da popolnoma obrnem ploščo. Moj odgovor je bil: »Ti ne boš zmogla? Pa o čem govoriš?! Kdaj pa ti, jaz,  midve še česa nisva zmogli, lepo te prosim. Boš videla, kako bo ‘fajn’. Sploh ne boš pogrešala vrtca!« In tako, če je le priložnost, hvalim šolo, in ko s komerkoli zdaj govorim po telefonu (kdaj tudi namerno v prazno, samo da me sliši 😉 ) ali v živo, govorim o tem, da sem slišala, da je v brežiški šoli, tam, kamor gre Šajana, res super, da radi delajo domače naloge, da so vsi ‘fajn’, in v bistvu me je zdaj že nekajkrat vprašala, koliko dni ima do šole, in zdaj skupaj tudi odštevava in čakava na dan D :-).

 

 

Odločila sem se tudi, da ji bom pripravila prvi šolski dan, ki si ga bo zapomnila. Na instagramu sem pri neki modni blogerki zasledila fantastično idejo za torto, in priznam, da sem bila tako navdušena, da sem jo takoj skopirala ;). Tako bo Šajano ob prihodu iz šole pričakala čokoladna torta, okrašena z ravnili, številkam in črkami, povabila sem dedke in babice ter vsi bodo prišli pogledat našega ‘prvčka črvčka’, imeli bomo eno mini ’žurko’ in spili en otroški šampanjec.

Zato ker je Šajana ‘faca’, carica, ker  gre v prvi razred in bomo proslavili to, da se je zgodilo nekaj dobrega in pomembnega v njenem življenju. Verjamem, da bom naletela tukaj sedaj na kar nekaj kritik, v stilu- zakaj je treba iz tega delati halo? Otrok gre v šolo, tako, kot smo šli mi. Res je, ampak jaz se svojega dne spomnim s toplino v srcu, medtem ko Sandi se spomni, kako zelo je jokal. Šajani želim svojo izkušnjo. Njena krstna botra, bratova žena, jo je pred dnevi peljala v Zagreb v ’šoping’ (v Zagreb zato, ker smo doma blizu meje in nam je najbližje) in sta šli kupit obleko za prvi šolski dan. Na željo botre seveda, ker ji želi kupiti nekaj za ta pomemben dan. In domov sta prišli opremljeni od nog do glave – za silvestrsko gala večerjo v operi in niti slučajno ne za prvi ŠOLSKI DAN. In takoj sem sama pri sebi začela razmišljati, da takšna pa res ne more v šolo, bodo mislili, da se je mami ( beri- meni) zmešalo. In potem sem si rekla: »In zakaj ne? Zakaj ne sme v lepi, sicer po mojem mnenju preveč lepi oblekici, v šolo? Zakaj ne? Na prvi šolski dan. Če si ona to želi. Zakaj moram zdaj jaz z razmišljanjem v svojih okvirih pokvariti to vzhičenost in željo?! Ne, ne bom! Šajana, čudovito oblekico sta kupili. Vsi te bodo gledali.« ( NO, V TO SEM PREPRIČANA☺;) 😉 ) 

Tako bo Šajano ob prihodu iz šole pričakala čokoladna torta, okrašena z ravnili, številkam in črkami, povabila sem dedke in babice ter vsi bodo prišli pogledat našega ‘prvčka črvčka’, imeli bomo eno mini ’žurko’ in spili en otroški šampanjec.

Zvezke in preostale potrebščine bova pripravili šele prvi dan, ko bo prišla iz šole. Ta nasvet sem zasledila pri Marku Juhantu –  njegovi nasveti so mi tudi sicer izjemno všeč. Upoštevala bom tudi tistega glede domačih nalog: otroku moramo dati določena pooblastila in zadolžitve, ki jih mora spoštovati in narediti, ter enkrat moramo prerezati popkovino. Zato sem se pač sprijaznila s tem, da gre moj otrok v šolo, jaz se pač staram in je*** ga, ne morem proti temu narediti čisto ničesar. In prav je tako. Tudi Šajana se mora začeti zavedati, da odrašča, da bo dobivala čedalje več zadolžitev tudi doma in nanjo ne bom več gledala kot na dojenčka, na otročiča.

Zato sem tudi dala izdelati ene simpatične kartice, ki jih bom nalepila na njeno omaro, in tako bo pred odhodom v šolo ali ob prihodu iz nje vedela, kaj vse mora narediti. Kartice in ne mama jo bodo opominjale, da si pripravi šolsko torbo, oblačila in podobno, in tako ne bo treba meni razlagati teh reči iz dneva v dan. Želim si, da sama prevzame pobudo, da postane vedno samostojnejša in odgovornejša, saj vem, da glede na to, da sem tudi jaz svojega otroka zelo zavijala v vato (tako kot večina mamic), te pobude, če je ne bo nekaj na to opominjalo, sama ne bo prevzela. Mora se začeti zavedati, da bo sama reševala težave v življenju, jaz ji bom pa seveda vse življenje stala ob strani in ji nudila oporo.

Tudi zdaj, ko pišem ta blog, imam pred seboj na pisalni mizi knjigo 10 najpomembnejših stvari, ki jih lahko naredite za svojega otroka. Super čtivo z življenjski nasveti, in všeč mi je predvsem, da piše, da svojega otroka ne smemo vedno samo grajati, ampak ga poskušamo s hvalo speljati tja, kamor želimo, da gre. Primer: “Šajana pospravi sobo.« In to moram reči petkrat: »Zakaj še nisi pospravila, prosim, pospravi, samo še enkrat ti rečem … (saj poznate ;)). “ In grozim s kaznijo. To je vse skupaj ena sama negativna energija, ki spravi obe v slabo voljo. In sem po nasvetu v knjigi ubrala drugačno taktiko, ki se je pri nas odlično obnesla. »Šajana, ali bi ti hotela mamici pomagati pospraviti svojo sobico, ker imaš ti bolj občutek, kam gredo stvari? Ker se ti potem veliko bolje znajdeš?« Že ta misel, da ona lahko pomaga meni, da je v nečem boljša kot jaz, jo je spodbudila, da mi ni bilo treba več reči niti dvakrat. Svojo sobo je celo sama pospravila, jaz sem se vmes morda samo dvakrat naredila malo neumno in vprašala: »Čuj, a to ti dam sem?« In mi je odgovorila: “Ne, mami, joj, to ne gre sem, kako ne veš, to gre tja.” In v bistvu sva prišli do tega, da ko jo vprašam, če bi mi hotela pomagati pospraviti svojo sobo, reče, naj jaz kar svojo, ker bo ona svojo, saj najbolje ve, kam gredo stvari. Tako da sem pravzaprav dosegla svoje brez večjega teženja. Takšen način funkcioniranja je resnično boljši in ga toplo priporočam vsem, ki se s svojim otrokom prepirajo glede pospravljanja sobe, postelje pa priprave oblačil itd.; naj obrnejo ploščo in jih prepričajo v to, da so oni boljši v tem in da nam tako v bistvu pomagajo. 

Tako. Naj se zdaj vrnem še k prvemu šolskemu dnevu. Sama pri sebi sem si obljubila, da ne bom jokala (no, tega zarečenega kruha, kolikor se poznam, se bom zelo nažrla in ne samo najedla☺)))) in da bom s kar največjim nasmehom in pozitivno energijo pospremila svojo prvošolko v razred. Iz majhne punčke je postala damica, in prav je tako. Veselim se vsakega dne njenega odraščanja in vedno znova se kaj novega naučim od nje tudi jaz. 

Mamice prvošolčkov: SREČNO, in če bomo jokale, jokajmo s ponosom, kajti na naših otrocih stoji svet! Oni bodo nekega dne vodili ta svet in bili pomembni. No, pomembni so že zdaj! 🙂 

Objem vsem. R. 

Pustite Trackback v zvezi s tem vnosom

Preberite še

Vesela bom vašega mnenja!

You must be logged in to post a comment.