O tragičnih zgodbah, ki so se me v zadnjem času najbolj dotaknile …

Meni se, že ko moji punčki zbolita, ustavi svet. Sprašujem pa se, kako potem sploh preživiš izgubo otroka?

V nedeljo sem skupaj s svojim bendom nastopila na enem dogodku. V Ljubljani. Zame je bil to povsem običajen popoldan, ko sem skakala, plesala, se ‘razdajala’ – ker na odru vedno spustim dušo, da dvignem ljudi. Ljudje spodaj so peli, se zafrkavali, in videla sem lahko, da se imajo res luštno. Zame, če sem iskrena, ni bil ta dan čisto nič posebnega. Pač nastop, kjer dam sicer res vse od sebe, poskrbim, da se imajo drugi lepo, in velikokrat se zato tudi norčujem iz sebe. Velikokrat rečem, da na odru ‘špilam’ dvornega norčka, zato da nasmejim druge ;).  Ampak takšna pač sem, taka je moja služba. To je bil še en čisto običajen dan v službi. 

Proti koncu nastopa pa sem sredi divjanja in norenja v nekem trenutku preprosto začutila, da čeprav sem imela na repertoarju napisano neko drugo pesem, da je trenutek, da odpojem pesem Le za kratek čas (če je ne poznate – to je edina pesem, ki sem jo napisala skoraj sama).

Po navadi na takih ‘žurkah’, kot je bila ta, kjer se res skače in nori, nikoli ne odpojem te skladbe, ker ima eno posebno sporočilo, in vsakega, ki je imel v življenju kakšno slabo izkušnjo, pretrese, vrne nazaj k slabim spominom, in se vsa ta evforija ter pozitivna energija, ki sta bili prej v prostoru, v trenutku izgubita. Tako da je po navadi ne pojem, zdaj pa sem začutila, da je en tak trenutek, tudi zato, ker je bilo med občinstvom veliko žensk. Medtem ko sem jo pela, sem jih videla nekaj, ki so potočile kakšno solzico, ampak ‘žurka’ se je potem hvala bogu nadaljevala.  

Na moji levi strani je bilo dekle, katerega zgodbo dobro poznam. Na kratko – ubili so ji očeta, mamo in brata. Ostala je sama. V trenutku. Zaradi morda ene očetove slabe odločitve. Ona pa ni ničesar kriva in ne bi se ji bilo treba spopadati s takšno bolečino. Videla sem jo, kako je ob pesmi jokala, pa vendar sem vedela, da jo bo stavek – ČE KDO ZMORE, ZMOREM JAZ – tudi dvignil in ji dal zagon. Pozneje, ko sem končala svoj nastop, je prišla do mene, spregovorili sva nekaj besed in potem je odšla. Bila je dobre volje. Kar me je razveselilo. 

Ko sem se že preoblačila v garderobi, je prišel do mene organizator in me prosil, če lahko malo stopim ven, da me tam čakata še dve dekleti. Bili sta mama in hči, hčerka je bila noseča. Ko sem prišla ven, sta obe jokali. Mama me je ogovorila prva: “Rebeka, po izgubi dveh hčerk na kardiologiji, je bil to danes eden redkih dni, ko sem dejansko res uživala, plesala in se imela ‘fajn’, in hvala vam za to vašo pozitivno energijo. Res ste en sonček.« In je jokala in se mi zahvaljevala za nekaj, kar je zame povsem vsakdanje. Ni se mi zdelo, da sem karkoli dobrega naredila. Pač ‘odšpilala’ sem in ‘fajn’ so se imeli. Ampak njej in še marsikomu drugemu je to, kot kaže, vlilo neko novo upanje, neko novo energijo. Vesela sem bila, da imam to moč. 

Samo ko sem slišala stavek “po izgubi dveh hčerk”, se mi je kar hotel sesuti svet, glede na to, da imam jaz doma tudi dve hčerki. Nisem več spraševala podrobnosti, vsem nam je jasno, kaj pomeni kardiologija. Samo objela sem njo in njeno (očitno) tretjo hčerko poljubila ter se poslovila. V garderobi sem se razjokala kot majhen otrok, saj tega nikakor nisem hotela storiti pred njima. Kajti ona se mi je prišla zahvalit z nekim posebnim žarom in zato ker sem ji dala neko pozitivno energijo, in dobila sem občutek, da če bi jo karkoli spraševala, bi jo ‘vrgla’ nazaj v obdobje izgube. Tega nisem želela. Potem pa sem se vso pot, ko sem se vozila domov, spraševala, kako hudiča preživiš kaj takega. Kako kot starš preživiš izgubo otroka? Kako, kako, kako? Ker meni se dejansko, ko zbolita Sija in Šajana, ustavi svet. Jaz takrat ne funkcioniram. Sem tiste vrste mama, ki vse izpusti iz rok, in ni pomembno nič drugega kot onidve ter njuno zdravje. 

Kako kot starš preživiš izgubo otroka? Kako, kako, kako? Ker meni se dejansko, ko zbolita Sija in Šajana, ustavi svet.

Marsikdo me kdaj vpraša: »Pa dobro, zakaj tako kompliciraš, kadar sta bolni?« Zanimivo vprašanje. Zakaj tako kompliciram? Poznate stavek ‘daleč od oči, daleč od srca’, kajne? Res je. Tisto, kar se ne dogaja nam osebno, se nas ne dotakne tako zelo. Če preberemo kaj v časopisu v črni kroniki, če vidimo kaj takega po televiziji, se nas sicer dotakne, ampak hitro pozabimo. Če pa koga poznamo, ki se mu dogaja tragedija, se nas že bolj dotakne, kajne? Pri meni je ravno to največja težava. Da srečujem iz dneva v dan ljudi, ki imajo tragične zgodbe. Da sem neštetokrat že stisnila roko človeku, ki ga danes ni več tukaj. Da sem neštetokrat že objela mamo, ki je izgubila otroka, da sem ničkolikokrat že stala na odru za ljudi, ki so izgubili bitko. Vse te ljudi sem osebno spoznala in slišala vse te zgodbe ‘iz prve roke’. In zato imam občutek, da jih poznam. Da so del mene. In zato sem tako zelo prestrašena, ko hčerki zbolita. 

Ko sem se vozila domov, sem se med potjo spomnila tudi na malega Viljema Julijana, fantka, ki umira in zaradi katerega organizirajo dobrodelni koncert za otroke z redkimi neozdravljivimi boleznimi. Viljem Julijan je bil pred kratkim znova v bolnici. Ko sem videla posnetek, ko ga mamica drži v naročju, mu nežno razlaga, da gre domov, sem se razjokala kot majhen otrok. Spet. Ja, kadar so otroci vpleteni, res veliko jokam. Ta posnetek danes delim tudi z vami. Želim, da ga pogledate.

Viljem Julijan je zopet zmagal! Še enkrat hvala zdravnikom in sestram! Neprecenljivo. Zdaj pa gremo počasi domov… 💙🎸

Objavil/a SoulGreg Artist dne Petek, 31. avgust 2018

Verjamem, da je takšnih zgodb tisoče in tisoče, in ne glede na to, kdaj ti umre otrok, zmeraj je ista bolečina. Ali je star pet ali pa 40 let – v vsakem primeru je bolečina nepredstavljiva, zato sem neizmerno hvaležna za vsak trenutek, ki ga lahko brez bolečin v srcu preživim s svojima hčerkama. To noč, potem ko sem si pogledala posnetek, sem preprosto morala ob treh zjutraj k Siji v njeno sobico in jo privleči k sebi v posteljo. Tega sicer ne delam. Otročka spita vsak v svoji sobi, v svoji postelji. Ker se mi zdi tako prav. Ker se mi zdi prav, da se tudi jaz kdaj malo naspim in spočijem. Ampak ne to noč.

Morala sem iti k Šajani v sobo, jo sredi noči poljubiti, morala sem iti po Sijo in zaspati z njo v naročju. Tako zelo sem hvaležna, da imam zdrave otroke, ki le tu in tam presenetita s kakšno virozo. Tako zelo sem srečna, da se mi ni treba ukvarjati z mislijo – kako bi bilo, če bi bilo …oh, ja. Hvala, dragi bog, za ta privilegij. Vsi se moramo, MORAMO tega zavedati, da zdravje ni samoumevno. Moramo ga negovati, moramo ga spoštovati. Kakšen materializem, lepo vas prosim?! Kakšen denar, kakšen avto, kakšna služba – nobena stvar ni več pomembna, ko ti zboli otrok. Nič ni več pomembno, ko enkrat otroka izgubiš. Oh, sploh ne morem pisati o tem, tako zelo me boli že zgolj misel na to.

Objemite svoje otroke in se zahvalite tistemu tam zgoraj za vse, kar vam je dal. 

11. septembra bomo imeli v Križankah koncert, da damo Vljemu Juijanu in vsem otrokom, ki imajo redke in neozdravljive bolezni, ter vsem njihovim staršem pečat, da jim pokažemo, da je njihovo, čeprav kratko življenje, še kako vredno in ga moramo slaviti. Slavili ga bomo z glasbo in imeli se bomo ‘fajn’. Vsem staršem, ki se borijo s kakršnimikoli boleznimi otrok, bomo dali moralno podporo. Ker je to, kot kaže, edino, kar jim v tistem trenutku lahko damo in kar jim po zgoraj naštetih odzivih s koncerta sploh kaj pomeni. Vstopnic je na voljo še nekaj. Tako da apeliram na vse vas, da kupite vstopnice, pridete in pokažete, da vam je še kako mar. Ker vem, da vam je. Viljem Julijan nas uči ljubiti. In samo ljubiti. Ter biti hvaležen za vsak trenutek, ki ga lahko preživimo skupaj. 

PRIDITE! Vstopnice lahko kupite na TEJ POVEZAVI.

Za konec pa še nekaj: Če sem iskrena, se kot medijska oseba dolgo nisem zavedala, da imam takšen vpliv in takšno moč. Ker se ti zdi na nek način vse samoumevno. Zdaj, v zadnjem času (da bom moderna, v času ‘influenserjev’) sem že v več situacijah spoznala, da imam vpliv. Da me ljudje poslušajo, da mi sledijo. Dokaz za to je tudi ta moj blog, ki je vedno bolj bran in na svoje zapise dobivam vedno več odzivov. Včasih me tudi kdo popljuva, ampak takšno je pač življenje. Ne moreš biti všeč vsem, nisi Nutella ;). Kakorkoli, svoj vpliv bom vedno izkoristila tudi za dobra dela. Verjamem v to, da se dobro vrača z dobrim, in verjamem v to, da se v čisto vsakem od nas skriva dobra duša.  

Pustite Trackback v zvezi s tem vnosom

Preberite še

Vesela bom vašega mnenja!

You must be logged in to post a comment.