Prisežem! Zategnila bom ročno!

Iščem ključe, iščem telefon, prijateljica išče avto … Recimo STOP temu, da moramo biti nenehno v pogonu, saj to PElje v vedno večji kaos.

V mladosti (včeraj☺) sem bila obsedena z Ashtonom Kutcherjem. No, všeč mi je še danes. Sem rekla prijateljici, ki živi v Ameriki, da če ga sreča, mu mora pokazati mojo najbolj retuširano fotko v spodnjem perilu in mu dati mojo telefonsko številko☺). No in on je igral v filmu Dude, Where is My Car. Ste ga gledale? Pustimo to, da so fantje v filmu izgubili avto, ker so se ga tako zelo napili, da niso vedeli, kje so ga pustili. Meni in mojim prijateljicam pa se to žal dogaja v čisto treznem stanju☺.

Tako zelo sem se zadnjič smejala, iskreno, če ne bi hitro tekla na wc, bi mi lahko kakšna kapljica ušla. In sem si rekla: Na to temo bom napisala blog. Da se še ve, moje bralke, malo nasmejite in da vam povem, da niste edine, ki pozabljate stvari. Jaaa, dogaja se tudi meni in meni podobnim☺.

(Mimogrede, upam, da tega bloga ne  bo bral moj mož, ker tega, da jaz kaj pozabim, ne priznam za živo glavo☺.)

Pojdimo lepo od začetka …

Grem v trgovino po toaletni papir in pridem domov z dvema vrečkama nakupov brez papirja, seveda. Tudi telefon, brez katerega včasih ne grem niti v kopalnico (ja, tudi jaz sem ena od tistih), mirno pozabim v pralnici, po možnosti celo zgolj na ’vibri’ in ga iščem po celi bajti kot nora. Zdaj pa, glej ga, zlomka, če nikogar ni doma, me ne more nihče poklicati. Stacionarnih telefonov pa nimamo več.☺ Kako, hudiča, naj zdaj uredim, da mi bo telefon vibriral in da ga bom našla, kje hudiča, sem ga pustila. Jaaa, vem, da obstaja neka aplikacija ’find my phone’, ampak treba si jo je naložiti☺.

Torej včasih non stop nekaj iščem, ker sem v naglici, s prepolno glavo nekam odložila in zdaj več ne najdem. Čeprav sem imela to stvar še pred dvema sekundama v rokah. Joj, kolikokrat se mi je že zgodilo, da sem govorila s prijateljico PO TELEFONU in mrzlično iskala telefon☺)) HAHAHA. Kako zelo sem nora!  … In tako naprej. Vam je znano? Predvidevam, da ste zdajle pokimale ;). No, upam, da ste, ker če niste, se bom zasekirala, da res nisem čisto pri pravi! Sem si pa oddahnila, da nisem EDINA pozabljivka na tem svetu, kajti nekateri pozabljajo še večje, pomembnejše stvari, kot so telefoni itd. Nekateri uspejo pozabiti kar avto! HAHAHA. Ja, prav ste prebrali, in zdaj ko se delam malo norca iz nje, naj zaupam, da se je to zgodilo že tudi meni☺).

Torej včasih non stop nekaj iščem, ker sem v naglici, s prepolno glavo nekam odložila in zdaj več ne najdem. Čeprav sem imela to stvar še pred dvema sekundama v rokah.

Z urednico svojega bloga se nama je pred dnevi res mudilo z enega na drug sestanek, in da ne komplicirava, sva rekli, da greva z enim avtom in drugega pustiva na parkirišču. No, na sestanek sva zamudili debelih 20 minut, ker se moja draga Andreja niti slučajno ni spomnila, kje je parkirala avto. In tako sva dobesedno “lutali” po ogromnem parkirišču gor in dol, iskali njen črn avto in ugotovili, da ima vsak drugi Slovenec očitno črni avto iste znamke, se seveda po nekaj minutah že tako režali, da nama je popustil še tisti zadnji odstotek koncentracije. V glavnem, noro in nepozabno, in verjetno si je kdo, ki naju je opazoval, mislil, da sva, ali pijani ali pa se nama je čisto odpeljalo. Res je bila nepozabna smejalna izkušnja, ki jo z vami delim v video obliki na koncu tega zapisa :).

No, meni se kaj takega skorajda ne more več zgoditi, ampak zato, ker imam posebne trike, kako najdem svojega Hyundai Tucsona. Okej, glede na to, da je na veliko polepljen z mojim imenom, mi že to olajša delo ;). Če parkiram na parkirišču, na prostem, ga najdem tako, da stisnem gumb za daljinsko odpiranje prtljažnika in opazujem, kjer se bo to zgodilo. V parkirni in garažni hiši pa preprosto odpiram in zapiram daljinsko toliko časa, dokler ne opazim, da mi avto “mežika” ;).

In ko tole pišem, ne morem mimo razmišljanja, kako nam je, hudiča, uspelo tako zelo obremeniti svoj um, da včasih resnično pozabimo stvari, ki so se zgodile pred dvema minutama ☺.

Sedim zadnjič na sestanku na MySpiritu, naročim kolegici, kaj mora narediti, odkljukam, da sem to predala, in že prestavljam na drugo temo. Pa me v vmesnem času pokliče ta kolegica in me še nekaj vpraša na temo, o kateri sva govorili pred desetimi minutami. Prav skoncentrirati sem se morala in dobro pomisliti, kaj, za vraga, sem ji že naročila, da mora narediti …

Prav strašljivo se mi zdi, kako imam včasih luknje v spominu. Ok, ja, razumem. Staram se. Verjetno to, da se bližam 40-ki, ni olajševalna okoliščina, in niti to, da v zadnjem letu in pol nisem prespala niti ene same cele noči, ne pripomore k boljši koncentraciji. Ampak, če izvzamem to dvoje, se mi zdi, da je največja težava v tem, da smo preprosto preobremenjene. Da imamo čisto preveč motenj, da se čisto preveč dogaja. Hočeš biti idealna mama, idealna žena, idealna gospodinja, uspešna v poslu, biti na tekočem z vsem, kar je na facebooku, objavljati na instagramu, razmišljati že o organizaciji prihodnjega dne, sestavljati nakupovalni seznam, zraven mimogrede opazim, da bi bil že čas za obisk frizerja (kdaj že?) … Vse. Delamo vsaj tri, štiri stvari hkrati, in jaz Andrejo čisto razumem. Ko je zagledala prosto parkirišče, je bila zanjo tisti trenutek skrb končana. Našla je prosto mesto, to skrb odkljukala in se posvetila novi “zadolžitvi”. Verjetno temi najinega sestanka. Vmes jo je klical mož, dobila je tri mejle, kakšno sporočilo v messenger in ..  evo, nas, tukaj smo. Čez eno uro iščemo avto po parkirišču ;). 

Stop temu, da mislimo, da moramo biti na več koncih hkrati, stop temu, da mislimo, da je treba tako, zdajle, ta hip uresničiti vse ideje, ustreči vsem.

Drage moje, upočasniti je treba! Stopiti na ’bremzo’ in zarjoveti na glas: STOP! Stop temu, da mislimo, da moramo biti na več koncih hkrati, stop temu, da mislimo, da je treba tako, zdajle, ta hip uresničiti vse ideje, ustreči vsem. Odgovoriti na vsak mejl takoj zdaj, odgovoriti na vsak telefonski klic takoj zdaj. Kako, hudiča, pa so včasih preživeli, ko so klicali na stacionarne telefone in če se kličoči ni oglasil, si ga moral pač poklicati še enkrat, ker ni videl, da si ga klical. Vsa ta NUJA nas ne pelje v pravo smer, gotovo da ne. To samo pelje v vedno večji kaos. Previdno in taktično izbirajmo bitke, predvsem pa se sprostimo in si dajmo priložnost, da se nasmejimo, zadihamo s polnimi pljuči in si priznamo, da čisto preveč resno jemljemo življenje. Iskreno, meni je bil trenutek, ko sva z Andrejo “lutali” po parikirišču, in kljub paniki, ker zamujava, zraven umirali od smeha, na nek način sproščujoč. Pač, nisva takoj našli avta. In pač zamudili sva na sestanek. In kaj zdaj? Ni konec sveta.

Torej ’BREMZAAAA’! DRAGE MOJE, BREMZA!

Pustite Trackback v zvezi s tem vnosom

Preberite še

Vesela bom vašega mnenja!

You must be logged in to post a comment.