Ali naše otroke vzgajamo v zombije?

Pozdravljanje, Zahvala in izgovarjanje besede prosim so očitno vrline v izumiranju …

Pred nedavnim sem se vozila iz Ljubljane domov in se ustavila na Petrolu, kot že neštetokrat do zdaj. Ko sem plačevala, mi reče gospod na blagajni, če mi lahko nekaj pove. Joj, priznam, nisem bila najboljše volje, zato sem si mislila upam, da mi pove kaj lepega. In pravi: “Vi ste bili pred nekaj dnevi z otroki tukaj, na tej naši pumpi,’ ali ne?”Res smo bili, peljali smo se iz živalskega vrta in se ustavili tam zato, ker imajo baje odlične hamburgerje. Šajana in njen prijatelj Gal sta si jih zaželela, jih šla iskat, mi starši pa smo medtem pili kavico ;). In mu rečem: “Ja, res smo bili.” On pa nadaljuje: »Moram vam povedati, da imate zelo lepo vzgojene otroke.« In sem kar pogledala: »Res, kaj pa se je zgodilo?« In nadaljuje: “Stopila je noter, glasno pozdravila in se lepo zahvalila, ko je dobila hamburger. Veste, marsikateri odrasli ne zna tako pozdraviti kot ona.” No, priznam, v tistem trenutku sem kar malo poletela, polepšal mi je dan, slaba volja je v trenutku izginila in Šajani sem morala takoj kupiti paket bombonov ter ji jih odnesti domov za nagrado. Skratka bila sem ponosna. Pozneje pa sem začela premišljevati o tem. Pozdravila je. Vau‘! Ali kaj? Ne razumem. Ali ni popolnoma samoumevno, da pozdravljamo? Ali ni popolnoma samoumevno, da remo hvala in prosim? Kot kaže, ne. Kot kaže, je to postala vrlina, ki jo je treba nagraditi.

Uf. le kam gremo, draga družba? V kakšen svet vzgajamo te naše otroke? In v kaj? V zombije morda?

Da smo si na jasnem. Se je že zgodilo tudi to, da Šajana ni pozdravila. Da ne bi kdo mislil, da imam popolnega otroka. Se je že zgodilo, da je pozabila reči hvala. Ni pa se zgodilo, da bi jaz, če sem bila zraven, to preslišala. Šajana je sicer zelo lepo vzgojena punčka, to sem slišala že v vrtcu od njenih vzgojiteljic, od učiteljic v šoli in tudi od prijateljev ter znancev. Ima pa kot vsak otrok tudi ona en kup svojih prebliskov, ki jih jaz kot odrasla zelo težko razumem. Ampak to, da pozdraviš nekoga, to pa pač mora biti nekaj popolnoma samoumevnega. To, da prvi pozdraviš starejšega človeka, da nosečnici, staremu človeku odstopiš sedež na vlaku, avtobusu, in da se, če vidiš, da kakšen starček nosi težke vreče, ustaviš in mu pomagaš, so povsem normalne človeške vrline in standardi, in če si vsaj malo človek, moraš imeti to v sebi. Ne moreš se peljati mimo starega človeka, ki težko nosi vrečke, in se delati, da tega nisi videl. Ne moreš. Oziroma lahko, ampak ne smeš. In jaz v tem duhu vzgajam svoja otroka, kar se po moje že odraža že na ta način, da zna reči dober dan, da zna reči, hvala in prosim. Kdaj se zgodi, da reče dober dan tako potiho, da je marsikdo ne sliši, ampak jaz tega takrat ne preslišim in ne morem mimo tega, ne da bi ji rekla: »Bolj na glas, Šajana, niso slišali, prosim, da pozdraviš še enkrat, bolj na glas.” In potem se velikokrat sprašujem, ali je prav, da sem to naredila? Se pravi to, da sem jo praktično postavila v nek neroden položaj, jo izpostavila, da ni dovolj glasno pozdravila, iz tega naredila ‘dramo’, medtem ko nekateri starši svojih otrok niti ne slišijo, kaj šele opozorijo, da niso pozdravili.

To, da prvi pozdraviš starejšega človeka, da nosečnici, staremu človeku odstopiš sedež na vlaku, avtobusu, in da se, če vidiš, da kakšen starček nosi težke vreče, ustaviš in mu pomagaš, so povsem normalne človeške vrline in standardi.

Nikoli ne bom pozabila, ko smo bili na morju in smo srečali mojega kolego, bobnarja Luko. Šajana je bila stara dobra tri leta in mu ni hotela reči dober dan. Ampak jaz tega nisem hotela preslišati. Mene se je to, da moj otrok nekomu ni hotel reči dober dan, zelo dotaknilo in me prizadelo. Mogoče boste rekli, da nisem normalna, da pretiravam. Nekateri starši bi verjetno rekli, okej, noče reči dober dan zdaj, bo pa jutri. No, iz tega sem naredila pravo malo ‘dramo’, dala sem ji dve možnosti: da pozdravi ali pa gremo nazaj v apartma. Ker je trmarila in ni želela pozdraviti, je morala nazaj v apartma. Tam se je zjokala in kujala toliko časa, dokler ni ugotovila, da ne bom popustila, in se je na koncu odločila, da bo šla dol, pozdravila Luko, in potem smo se odpravili na kavo . Ona sladoleda pač ni dobila, ker si ga ni zaslužila. Prijatelj mi je rekel: »Joj, ti res delaš iz enega navadnega DOBER DAN celo dramo.« Ja, res jo delam. Ker preprosto ne prenesem tega, da moj otrok ne pozdravi starejše osebe. Ne prenesem. Morda je to moja slaba stran materinstva, morda je to moja dobra stran materinstva, ne vem čas bo pokazal svoje, ampak moj otrok BO POZDRAVLJAL. Če ne drugače, vsaj takrat, ko sem jaz poleg.

Moja otroka oziroma najina, da ne bo pomote, bosta pozdravljala, poznala besede dober dan, na svidenje, hvala in prosim ter bosta ustavila in pomagala nekomu, ki bo nosil težke vrečke. Ni druge, tako preprosto bo. In pika. Ker se mi zdi, da ju bo to naredilo boljša človeka. Mogoče je to zato, ker izhajam iz majhne vasi, iz majhnega kraja Senovo, kjer se vsi med seboj praktično poznamo. Mi smo navajeni, da pozdravljamo vse.

Nazadnje, kaj nas pa stane, če nekomu rečemo dober dan? Nas popolnoma nič, nekomu pa lahko tako polepšamo dan.

Ne bom pozabila, ko je Šajana še hodila v vrtec in je zjutraj z dobro jutro pozdravljala mamice, ki so pripeljale svoje otroke v vrtec. In od teh mamic jih okoli 70 odstotkov ni odzdravilo. In me je Šajana vprašala nekega dne, zakaj mora ona vse pozdravljati, če ji potem ne odzdravijo. Kaj naj takrat rečem svojemu otroku? Naj rečem, da so nekateri nevzgojeni idioti in ne znajo odzdraviti?. To so takšni trenutki, ko se vedno znova sprašujem, v kakšen svet vzgajamo svoje otroke, kdo smo postali, kam gremo, na kakšen način se bo čez 100 let razvil ta svet? Ali bo na koncu res tako, kot sem videla v eni risanki (Wally), kjer sedita dva 200-kilogramska debeluha vsak na svojem stolu in strmita vsak v svoj računalnik ter se na tak način pogovarjata. Se mi zdi, da vse vedno bolj pelje v to smer. Staršem se več ne ljubi ukvarjati z otroki. Mnogi pridejo popoldne domov iz službe in se jim ne ljubi ‘naterati’ otrok na kolo, kotalke, skiro, ampak potrebujejo čas zase. Kar po eni strani razumem, ker je vsakdanji tempo tak, da preprosto nikoli nimaš dovolj časa zase. No in potem otrokom pomolijo pod nos tablice, telefone, igrice, oni postanejo totalni odvisniki. In to je to, starši pa imajo seveda mir. Oh, ja, tudi jaz si želim kdaj miru. Tudi jaz kdaj prižgem risanko samo zato, da imam nekaj minut časa zase. Tudi jaz dam kdaj telefon, že celo Siji, da zlaga puzzle, da imam pet minut miru, da grem, če ne drugam,vsaj na WC, kot se spodobi v miru in spokojno 🙂. Ampak ne vsak dan. Iz dneva v dan.

Na tako odvisnost imam alergijo. Otroci pa tako zelo hitro postanejo odvisniki od teh reči, da se nam še sanja ne. Ko smo šli na Maldive, sem recimo naredila napako. Priznam. Let je bil dolg, veliko je bilo čakanja na letališčih in preprosto nisem več vedela, kako naj animiram Šajano in Sijo. Na svoj telefon sem si naložila dve, tri igrice, neke pobarvanke, hranjenje punčk … in sem dala Šajani, da se je malo zamotila. Napakaaa! Ona je dejansko postala v enednevu zasvojena s telefonom. In na Maldivih smo se tri dni kregali, zakaj jaz ne dam njej igric, zakaj je bolje, da gre na plažo ali bazen, kot pa da bi igrala igrice. In dejstvo je, da to absolutno ne pelje v nobeno pravo smer. Recimo, peljem Šajano proti šoli in hodijo otroci mimo mene. Če mi kdo reče dober dan, si prav zapomnim njegov obraz, zato ker je eden od 300 otrok, ki zna reči dober dan ali dobro jutro nekemu neznancu. Verjamem, da je v večjih mestih popolnoma drugače, ker pač nekje niti sosed soseda ne ogovori; in se mi zdi, da so v velemestih odnosi med sosedi, prebivalci mogoče bolj površni, ampak ne glede na to, kje živiš, ne razumem, da se človeku ne nasmejiš in mu ne rečeš dober dan. Zaradi tega ne boš nič revnejši, on bo pa gotovo bogatejši.

O tem, da kot kaže vzgajamo prave generacije zombijev, sva imeli zadnjič na poti na sestanek pogovor tudi z mojo urednico Andrejo. Njej je mimogrede uspelo sinu, ki je star 14 let, ne dati telefona. To seveda ne pomeni, da je popolnoma odrezan, saj mu dovoli popoldne, ko opravi šolske obveznosti, uporabljati svojega. »Itak se več ne kličejo in ne pišejo sporočil ;). Samo še snapchatajo, mi pripoveduje. Pripovedovala mi je tudi, kako sta z možem letos na morju opazovala otroke, tujce in Slovence, ki so cele dneve, kljub lepemu soncu, direndaju na plaži, bazenu,preživeli na wifiju in kot začarani buljili v telefone. Bog ne daj, da bi kdo pozdravil ali vsaj dvignil glavo in nakazal, da se zaveda okolice ;). Nama se pač ne zdi prav, da otrok nonstop bulji v ekran. To bo moral početi še vse svoje odraslo obdobje. Čas pred računalnikom, televizijo in na telefonu jim je treba omejiti. Ker mi starši smo tisti, ki moramo postaviti mejo, in mi smo odgovorni za to, da otrokom pokažemo, da so medčloveški odnosi pomembni, da je pomembno gibanje, da je pomembno imeti v življenju neko zdravo mero pri vsem, kar počneš. To je naša naloga. Pika. Včasih je res naporno in zahteva jeklene živce, ampak verjamem in na lastni koži sem že večkrat izkusila, da si za trud in vztrajnost vedno poplačan.

Ker mi starši smo tisti, ki moramo postaviti mejo, in mi smo odgovorni za to, da otrokom pokažemo, da so medčloveški odnosi pomembni, da je pomembno gibanje, da je pomembno imeti v življenju neko zdravo mero pri vsem, kar počneš.

Zavedam se, da me čaka še veliko trnove poti, ko bom kor starš postavljena pred težke preizkušnje, ampak sem si obljubila, da bom ne glede na vse vedno najprej pomislila na dobro otroka in ne na to, kako bi bilo fino zdaj imeti malo miru in kako bi bilo fino, da me pustijo pri miru vsaj nekaj minut. Ker priznam fino bi pa bilo :).

 

 

Pustite Trackback v zvezi s tem vnosom

Preberite še

Vesela bom vašega mnenja!

You must be logged in to post a comment.