Kako sem šla pri 38ih prvič v službo!

Ali po domače, kako sem ušla posodi, perilu in razvlečenim trenirkam!

Nedolgo nazaj sem prebrala en rek, ki mi je dal za misliti in, ki naj bi ga izrekla modna ikona Coco Chanel: “Če si cel teden v trenirki in tega ne zahteva tvoja služba, potem je v tvojem življenju nekaj zares narobe”. Malo za šalo in malo zares  – roko na srce, prav je imela. Nekega dne sem kar naenkrat pogledala sebe in opazila, da sem v razvlečeni in prastari trenirki, nogavici sta bili tisti dan vsaka v drugačnem odtenku črne, bila sem brez ličil, lase pa sem si na hitro spela v neko figo. Rada se pošalim, ampak ni daleč od resnice – izgledala sem, kot se večkrat rada pošalim, “Kao, da me je poplava izbacila☺”.  In takšna sem šla v pisarno, delat. V spodnje nadstropje naše stanovanjske hiše, da smo si na jasnem. To je bilo finale dogajanja zadnjih mesecev, ko se mi je iz dneva v dan dogajalo, da sem bila brez prave volje oziroma vneme do dela, zdelo se mi je, da sicer nonstop nekaj delam, a nič ne naredim.

Nekega dne sem kar naenkrat pogledala sebe in opazila, da sem v razvlečeni in prastari trenirki, nogavici sta bili tisti dan vsaka v drugačnem odtenku črne, bila sem brez ličil, lase pa sem si na hitro spela v neko figo.

Več kot sem delala, več je bilo “TO-DO-jev”. Vedno manj sem bila motivirana. Cele dneve sem visela doma, cele dneve delala, kot se jaz rada pošalim, kot mali majmunček, na koncu pa nisem imela kaj dosti za pokazati. Mogoče sem do sebe preveč samokritična, zavedam se, da se lahko pohvalim z določenimi rezultati dela, pa vseeno. Ni to to, kot jaz znam biti. Poznam se in vem kaj zmorem. Kako sem vedno pozitivno naravnana, in koliko energije imam. In seveda, kaj vse sem sposobna narediti! Ta energija mi je počasi pešala, vse do trenutka spoznanja, da nujno potrebujem spremembo. 

Moje življenje je potekalo tako: zjutraj sem Šajano in Sijo “zrihtala” za v šolo in vrtec, ju tja odpeljala in šla nazaj v svojo pisarno, delati (v pritličje naše hiše). Vmes sem si v kuhinjo odšla skuhati kavo in, ko sem videla, da je v umivalniku umazana posoda, sem jo na hitro pospravila, pobrisala pult, potem pa odnesla tisto umazano krpo gor v pralnico. Tam sem videla kup perila za pranje, si rekla, da naložim samo še to v stroj in dam prati. Vmes sem zložila še perilo, ki je bilo v sušilcu. V vsem tem času pa sem že čisto izgubila fokus, kaj sem se pred tem v pisarni sploh namenila delati. Ko sem se vrnila nazaj dol v pritličje, sem potrebovala kar nekaj časa, da sem se umirila in osredotočila na poslovne obveznosti. Moja kariera, moje življenje, moje delo od mene zahtevajo, da moram nenehno preusmerjati fokuse, ker delam na toliko različnih projektih, od glasbe, MySpirita, bloga, infulenserstva … Glavni projekti pa so tako ali tako mama, še malo žena in tako naprej ;). Naveličana sem bila lastne hiše, lastnega doma in bili so trenutki, ko bi jo prodala tudi za pol manj kot je vredna, samo, da se lahko kam odselimo, oziroma, da zamenjam okolje.

Moja kariera, moje življenje, moje delo od mene zahtevajo, da moram nenehno preusmerjati fokuse, ker delam na toliko različnih projektih.

Mnogi bi rekli, da sem nehvaležna za to, kar imam. Vsaka dobra plat pa ima lahko tudi negativno in obratno.  Za mnoge imam sanjsko hišo in tudi za mene je bila to nekaj časa nazaj, dokler se je nisem naveličala in dobesedno najedla. Ko si dan za dnem, leta in leta v enem in istem prostoru – živiš in v veliki večini delaš tam, se to pač zgodi. Saj sem tudi naokoli seveda, sestanki, prireditve, nastopi itd, ampak še vedno je vse to povezano z domom. Doma se pripravim za sestanek, doma se uredim za nastop, doma delam pisarniške stvari, doma sem mama, doma sem žena, doma, doma, doma… Pa še to, vsak ki je videl moj avto parkiran pred hišo je rekel, ajaaa, saj Rebeka je pa doma, grem k njej na kavo. ☺ In spet sem bila tam – izgubila fokus. Včasih je tudi seveda izgledalo, da sem cele dneve doma, da nič ne delam, ampak ok, s tem, kaj si mislijo drugi,  se nisem pretirano obremenjevala. Je pa res, da sem na koncu videla že tisto, česar sploh ni bilo. Bajta nikoli ni bila dovolj pospravljena. Nikoli ni bila posoda dovolj čista. Vedno je bilo nekaj, kar mora Sandi še popravit. Vedno je bilo nekaj, kar je treba zamenjati … NORO, vam pravim. NORO. 

Kaj hitro sem tudi ugotovila, da nimam samo jaz takšnih težav, tudi moja prijateljica Dolores (mamica treh otrok) in urednica nepremagljive.si  Andreja sta mi že večkrat pojamrali, da to, da imata pisarno doma, da delata od doma, ne pelje nikamor. Nista osredotočeni, produktivni in na koncu to vpliva na posel. Zato smo se odločile, da je treba temu narediti konec in smo najele pisarno. Midve z Dolores v Brežicah. Andreja v Ljubljani. Stran od doma, od perila, posode in TRENIRK! 

Povem vam – MOJA DALEČ NAJBOLJŠA POSLOVNA ODLOČITEV! 

Pisarna, ki jo imava z Dolores, je urejena tako, da me prijateljice zafrkavajo, če imava  SPA. Seveda, čisto po babje, svečke, dišavice, okvirčki. Zelo simpatično, zelo lepo.

Zdaj je moje življenje končno postalo takšno kot bi moralo biti že nekaj časa nazaj. Sicer zjutraj zrihtam otroke, zrihtam sebe, se uredim, si operem lase, naličim in odišavim – ker grem v službo. Ko oddam Šajano, se odpeljem v pisarno in ostanem tam do treh popoldne in dejansko v tistih sedmih urah naredim ogromno. Potem pa grem po otroka, pridem domov in sem samo mama. Štiri, pet ur sem mama in se družim z otrokoma. To, da sem ob treh popoldne nehala gledati na telefon sem že enkrat napisala, ampak sem vmes spet začela, pa spet nehala … In zdaj sem sem ponovno nehala. Od treh popoldne pa do večera, ko dam hčeri spat, se javljam samo na klice domačih. In zgodi se tudi, da računalnik pustim v službi. To življenje, ki zahteva, da si nonostop na telefonu, na družabnih omrežjih, vsi pričakujejo, da bo vse narejeno takoj (ti pošljejo ponudbo in pričakujejo odgovor v 15 minutah), to, da te vsak  danes lahko dobi – če ne na messenger, te pokliče, če te ne dobi na telefon, ti pošlje sporočilo whatsapp, na viber, na sms, na skype na nevem kaj … To je postalo noro. Sploh potem, če imaš službo, pisarno doma, ni nikoli nobenega miru. Pri nas je bilo cele dneve samo to: “grem samo v pisarno tole poslat”, “grem samo v pisarno tole narediti, samo še tole sprintam”. Skratka, katastrofa. Vam pravim, cele dneve sem delala. Prepričana, da znam ločevati privat življenje od posla. Aha. Samo prepričana v to- No, zdaj to res delam☺. Ločujem. 

Zato, drage moje, mora biti služba fizično ločena od zasebnosti. Verjamem, da mnoge, ki to berete, to seveda počnete, ker imate pač redne službe. Tisti, tiste, ki pa smo samostojne podjetnice, s  takšno dejavnostjo, da jo lahko opravljamo od doma, pa nam je bilo žal zapravljati denar za poslovne prostore. Če pa lahko delamo od doma … NAPAKA. Najbolje naložen denar, zagotavljam vam iz prve roke. Jaz sem sicer ločevala posel in zasebnost, ampak ne glede na to, koliko se trudiš, koliko misliš, da si pameten, še vedno se ti dve dejavnosti prepletata in ne moreš tako strogo potegniti črte kot bi jo želel. Zdaj, ko imam pisarno stran od hiše, sem končno zadihala kot se šika. Hvaležna sem, da lahko zutraj rečem “Jaz grem pa v službo”. In kaj je pri vsem najbolj smešno ? V štirih, petih urah, ko sem mama žena, kuham, pospravljam – nimam več hiše kot iz škatlice, s čimer sem bila obesedna prej. Še vedno dajemo stvari na svojo mesto, jaaaa seveda, še vedno črna vreča poje po bajti vsak večer. Ni pa vedno posesano, ni pobrisan ves prah, skratka ni tako, da se vse “sveti in šajna” :). Spustila sem standarde in veliko bolj sem sproščena in to se že pozna tako v poslu kot v družinskem življenju.

In naj zaključim še z enim rekom, ki ga vsi dobro poznamo: “Zadovoljna mama, zadovoljna družina.”  Toplo priporočam, da poskusite!

Pustite Trackback v zvezi s tem vnosom

Preberite še

Vesela bom vašega mnenja!

You must be logged in to post a comment.