Moje življenje, moja izbira

Gospodje, hodite redno k zdravniku? Drage dame, si redno pregledujete prsi? Skrbite za zdrav življenjski slog?

Nedolgo nazaj kličem prijateljico, urednico tega bloga, Andrejo. Že po tem, kako se je oglasila na telefon, sem vedela, da nekaj ni v redu. “Kaj je? Zakaj si tako slabe volje,” vprašam in mi pove, da je žalostna in razočarana. Da so se poslovili od družinske prijateljice, ki je umrla za rakom. Še nedolgo nazaj so skupaj sedeli na morju, klepetali in se imeli lepo. Potem me včeraj kliče prijateljica, da se je njeni prijateljici po petih letih vrnil rak. Stara je malo čez 30 in ima majhnega fantka. Letos sem za 1. novembra prižgala svečko Sandijevemu bratrancu, star 40 let je umrl za rakom na želodcu.  Jaz bom toliko stara čez dobro leto in pol in prav lahko bi se zgodilo, da tudi jaz ne bi dočakala te okrogle obletnice.

Stara sem bila 34 let, ko sem tudi sama prejela klic. Rak ščitnice.

Premlada? Dejstvo je, da tudi mladi umirajo za rakom in prav zares se mi zdi, da zadnje čase to besedo slišim čisto prepogosto. Rak, rak, rak. Rak ščitnice, rak dojk, rak maternice, rak pljuč, rak prostate, rak mod … rak, rak, rak. Na vsakem koraku. Ne se hecati! Kam gre ta svet?  Kam smo vse skupaj pripeljali? Že zrak, ki ga dihamo, nam povzroča bolezni, da o hrani niti ne izgubljam besed… Saj človek več ne ve, ali bi pogledal čisto vsako stvar, ki jo da v usta in dihal natanko toliko zraka, kot ga potrebujemo za preživetje in niti malo ne več, ali pa bi bilo najbolje kar po domače “Udri Mujo po siromaku, pa ak prodje, prodje :)”. Dva dni nazaj sem govorila s kirurgom, ki me je operiral. Z doktorjem Bitencem. Dal mi je nasvet: “REBEKA, ZDRAVO JE TREBA ŽIVET IN SE OB TEM TUDI FAJN IMET!”. Hja? Ko bi le bilo tako zelo enostavno. Takoj podpišem.

Gremo lepo od začetka. Ta blog sem napisala zato, da bo služil kot brca v rit vsem vam, nam, ki čičate, čičamo in čakamo!

Verjetno ste že zasledili plakate za Remington, na katerih smo jaz in še ostalih pet znanih Slovenk in Slovencev z umetnimi brki. Ko so me povabili k akciji, ki poteka pod sloganom Moje življenje, moja izbira, sem bila takoj za. Zato, ker je namenjena osveščanju glede zdravja, zaključili pa jo bomo z donacijo Onkološkemu inštitutu v Ljubljani. Tokrat zdravja moških, ki jih je, saj jaz imam takšne izkušnje, velikokrat težko “zvlečti” k zdravniku. Zato, dragi moji gospodje, vsakokrat, ko vidite ta plakat, se spomnite na to, da ne govorijo zastonj, da je preventiva boljša kot kurativa.  

 

RAK PROSTATE je najpogostejši rak pri moških pri nas. Vsak drugi gospod ima že težave s prostato in skoraj vsak tretji že raka. Noro. Pa še vedno o tem težko govorijo. Rak je še vedno tabu tema. Zakaj? Zato, ker se pregleduje skozi zadnjično odprtino? Ker s tem priznate, da niste popolni in podobno? Ne vem, ne razumem, kaj bi pri tej temi moralo biti tabu. Halo? Za vaša življenja gre. Zato, dragi gospodje, če opazite kakršnekoli bolečine, spremembe, ne čakajte! Dvignite svoje riti in jih pojdite pokazati zdravnikom, da ne boste po neumnem, zaradi nepazljivosti našteti v zgornjih vrsticah mojega bloga.  Zavedajte se, da na tem svetu obstajajo ljudje, ki vas imajo radi. Ljudje, katerih življenje bi se drastično spremenilo, če vas ne bi več bilo. Zelo bi bili žalostni. Zelo bi jokali. Ker vas imajo najraje na celem svetu. Da, za vsakega od nas obstaja nekdo, ki bi se mu ob naši smrti porušil svet. In ta nekdo si tega zagotovo ne zasluži. Sploh ne zaradi naše nepazljivosti, zaradi našega strahu pred tem, kaj bo rekel zdravnik, če se izkaže, da je z nami vse okej (hvala bogu), da smo ga obiskali zaman. Zdravniki so ta poklic izbrali zaradi nas in oni si želijo pomagati. Ampak na koncu smo samo mi tisti, ki lahko poskrbimo sami zase. Nihče drug.   

Predlagam, da si še enkrat preberete moj zapis SMO RES SAMO ŠTEVILKE, ki sem ga napisala letos, po obisku na Onkološkem inštitutu.

Drage dame, si redno pregledujete prsi?  Čakate, dve leti, da pridete na vrsto, ali greste na pregled samoplačniško? Vem, da si slednjega nekatere enostavno ne morete privoščiti, verjamem, pa da so tudi take, ki se jim zdi škoda denarja. Ko pri avtu crkne akumulator, takoj vsi  drvimo po novega ali pa k mehaniku. Ker brez avta pa res ne moremo biti kajne? No, jaz žal ne morem, in nočem biti brez očeta, mame, brata, prijateljice in oni nočejo biti brez mene. Zato bom raje dala tistih 50 eur na leto ali pa na pol leta in šla na pregled! Ker mi ni vseeno. Mimogrede, jutri grem na pregled dojk k doktorju Malinarju v Vojnik. Samoplačniško.

Drage dame. Če se počutite slabo, če ste utrujene,  če opažate, da nekaj ni okej –  morda je ščitnica. Pojdite se pregledat. Nič vas ne stane. No, morda le 50 eur. Doktor Pustavrh v Celju je odličen za te stvari.

kako se je vse začelo pri meni?

 Opažala sem, da sem izjemno utrujena. To se je vleklo iz dneva v dan. Zbudila sem se ob šestih zjutraj, do osmih pa sem bila že tako utrujena, da sem komaj živela. Svoje telo sem vedno dobro poznala in vedela sem, da je nekaj narobe. Vsi so me prepričevali, da pretiravam, da imam doma dojenčka in, da premalo spim, zato ni čudno, da sem tako utrujena. Vendar se nisem pustila prepričati, saj je bila utrujenost tako huda, da enostavno nisem verjela, da je samo zaradi neprespanih noči in skrbi za dojenčka (takrat je bila Šajana še dojenček). Zato sem se odločila, da grem na samoplačniški pregled ščitnice in tam so opazili spremembe, napake in čez nekaj časa se je pokazalo, da se je razvil rak ščitnice in torej tista moja pretirana utrujenost ni bila iz trte izvita. To je bila diagnoza, ki me je streznila. Kljub temu, pa se mi zdaj ponovno velikokrat zdi, da ne poslušam svojega telesa, da bi morala po diagnozi, ki sem jo imela, bolj paziti. Tako, kot sem to storila takoj po operaciji, ko sem zbolela. Ampak vse to kolesje, vse kar se dogaja, vse se odvija tako hitro, da se mi zdi, da te povleče nazaj še preden se dobro zaveš. 

Dejstvo je, da MORAMO poslušati svoje telo, ker, če ga ne bomo, bomo imeli na dolgi rok zelo velike težave. Če smo na to pripravljeni in, če se tega ne bojimo, potem akcija, “Udri Mujo po siromaku,” kot sem napisala že zgoraj. Ampak jaz pri svojih 38-ih nisem še pripravljena oditi nad oblake, nisem pripravljena pustiti svojih hčerk, da odraščata sami, nisem pripravljena, da bi odšli moji starši, da bi odšel kdorkoli od mojih, ki jih imam rada. Zato vedno težim, kadar mi kdo reče, da se ne počuti dobro, da naj se posluša, da naj se gre pregledati.

Zavedati se moramo, da je življenje minljivo. Ta trenutek, ko se pogovarjamo o nekomu, ki ga je prizadela bolezen, se lahko v nas kuha isto, ampak mi še tega ne vemo. Enostavno moramo izkoristiti vsak dan, vsak trenutek, ki ga imamo in ceniti svoje zdravje. Poskušajmo živeti kar se da zdravo, čeprav se nam včasih ne ljubi skuhati bolj zdravega obroka ali pa se odpraviti na dolg sprehod. Predvsem pa moramo poslušati svoje telo. Tako, da, če imate že dlje časa kakršnekoli težave, opažate kaj nenavadnega ….  Dvignite svoje rit in obiščite zdravnika! Saj veste, vaše življenje, vaša izbira!

Imejte se radi in če že sebe slučajno nimate radi, vem da imate radi svoje najbližje. Naredite to za njih in zase!

Srečno! 

 

Foto: Mimi Antolovič

 

 

 

Pustite Trackback v zvezi s tem vnosom

Preberite še

Vesela bom vašega mnenja!

You must be logged in to post a comment.