To, da se urejamo zase, je laž

Kuhate in pospravljate doma brezhibno naličene, v visokih petah in mini krilu? Kakšne pa hodite spat? V seksi pižami ali razvlečenih gatah? 

OPOZORILO: Imena prijateljic, ki jih bom omenjala v tem zapisu so izmišljena, ker ne bi rada tvegala, da kakšen zakon zaradi tega razpade  predčasno,).  Zato, dragi moji, kakršnakoli podobnost z originali je zgolj naključna ;). 

Sedim na kavi s “Špelo”. S fantom sta skupaj že 20 let in imata enega otroka. On, njen fant, je  še vedno takšen kot pred 20 leti, enako živi, ob torkih hodi na nogomet, vsako tretjo soboto se s prijatelji dobi na moškem večeru in poleti en teden jadranja s fanti. Že zadnjih 20 let isto. Prav nič se ni kaj dosti spremenil. Ona se je spremenila. Zelo. S prijateljicami se na kavi dobi, če slučajno najde luknjo v prenatrpanem urniku, začne hoditi na fitnes pa odneha, ker so sinu spremenili urnik dejavnosti in se prekrivajo z njenimi. O jadranju s prijateljicami pa lahko le sanja, zaradi neumne slabe vesti, ker pač ne more otroka samega pustiti cel teden. Ko Špela govori o svojem fantu, ga ima vsake toliko časa poln kufr, da bi ga najraje kar zadavila. Saj se imata še vedno rada pa to, jo pa moti, ker se ji zdi, da gre življenje kar mimo nje. In čeprav ni kriv ničesar, je kriv za vse. 

Potem govorim z “Valerijo”, mamo dveh fantkov, poročena že 10 let. In mi reče, da bi včasih svojega moža najraje utopila v žlici vode. Oooo kako zelo mi je to poznano:-) Govorim z Vesno, ki mi pravi, da enostavno ne more verjeti, da sta uspela svojo vezo pripeljati do te faze, da se komaj še pozdravita. Na vsakem koraku torej ena taka Špela, Valerija, Vesna in Rebeka kritizirajo svojega partnerja. To mi je dalo misliti. Najprej sem se osredotočila na moj zakon in na moj odnos s Sandijem. Zdi se mi, da zaenkrat še kar nekako dobro funkcionirava, čeprav, da smo si na jasnem – včasih bi ga tudi jaz ‘utopila’ v žlici vode. Ampak načeloma zadeve po 20-ih letih funkcionirajo kar ok. Solidno. Mogoče tudi zato, ker se ne vidiva prav veliko in, da takrat, ko se vidiva in, ko imava na voljo tiste 4 ure v popoldanskem času zase kot družina, se tako ali tako v 95 odstotkih ukvarjava s hčerkama. 

Na vsakem koraku torej ena taka Špela, Valerija, Vesna in Rebeka kritizirajo svojega partnerja’. To mi je dalo misliti.

Razmišljala sem tudi to, da bi vsi ti zgoraj našteti gospodje, če bi jih vprašali, verjetno rekli, da smo me tiste, ki smo se po rojstvu otrok tako  zelo spremenile v vsem tem času.  Če vprašate mene bi to skorajda držalo – mislim, da je v dvajsetih letih najine zveze Sandi popolnoma enak kot je bil na začetku. No, on je res enak. Še konfekcijska številka se mu v vseh teh letih ni spremenila. Ampak stvari, ki me danes zelo motijo, jih včasih sploh opazila nisem. In zakaj? Zaradi tega, ker sem takrat skrbela zanj in samo zanj in nisem imela drugih skrbi. Ukvarjala sem se s seboj, poslom in Sandijem. In to je bilo to. Zdaj se ukvarjam s poslom, skrbim za otroke, skrbim zanj, za dom in zelo zelo malo zase. Čeprav se zavedam, da bi zase morala skrbeti največ. Ampak ja, vse to je en lari fari. Moje življenje se je z rojstvom hčerk zelo spremenilo in verjamem, da sem se posledično spremenila tudi jaz. Seveda se je spremenilo tudi Sandiju, ampak še zdaleč ne tako drastično kot meni.

Kar naenkrat sem postala mama, kar naenkrat sem priklenjena na štedilnik, kar nenkrat sem imela polno glavo različnih informacij, skrbi, za katere sploh nisem vedela, da obstajajo, dr.google je postal moj najboljši prijatelj, doktorirala sem iz vseh otroških bolezni, iskala v plenicah arheološke najdbe …  Vse te skrbi, ves ta tempo življenja, vse zadolžitve, ki jih imam, vse to mene in verjamem, da večino mamic, žena, žensk, pripelje do tega, da smo na koncu dneva zelo utrujene in se nam nič več ne ljubi. Jaz recimo pridem domov, brcnem dol tiste fine “štikle”, nobel oblačila, ki sem jih imela za sestanke, vržem dol umetne trepalnice, si umijem šminko, si lase spnem v nekakšno figo in si oblečem najbolj razvlečeno in najbolj udobno trenirko. In zdaj jaz po eni strani pričakujem, da bo vse tako med nama kot je bilo, da ne bo nobene spremembe, da se bo najin odnos odvijal tako kot 20 let nazaj, brez otrok, brez skrbi. Ne more biti tako, to nam je jasno. 

Ampak, ko nas kdo vpraša, za koga se urejamo, ko gremo ven, vedno ponudimo en in isti odgovor, da to počnemo zase. To ni res. To je največja laž, ki smo jo poosebile in v tej laži in v tej zmoti živimo in to prodajamo naprej. Ne urejamo se zase, ker bi bila to potem prva stvar, ki bi jo zjutraj naredile. In bi doma, v kuhinji, v visokih petah, z nalakiranimi nohti, seksi obleki, kuhale kislo zelje s fižolom in pekle krvavice. Malo pretiravam, ampak sem želela izpostaviti, da tega ne počnemo. Ker se uredimo samo, ko gremo ven. Da drugi vidijo, da smo lepe, naličene, urejene …Da drugi vidijo, kako zelo popolne smo. Pa smo res?  Ne urejamo se zase, za moža, za otroke, ampak za neznance, za ljudi, ki nam konec koncev v življenju pridejo nasproti zgolj slučajno ali pa le za kratek čas. O tem sem v bistvu na dolgo in široko pisala že v zapisu Stara, jaz letos ne grem v kopalke, ampak poanta še vedno ostaja ista – da bi se morale urejati zase, za moža, za otroke in nikakor ne za neznance.

Nikoli ne bom pozabila, kakšna sem v posteljo hodila še letos poleti. Navlekla sem si Sandijeve najbolj razvlečene boksarice, no, po domače gate, najbolj brezvezno spodnjo majico in, ker me v noge vedno zebe, sem si navlekla še “čudovite” ‘štumfe’, po možnosti eno od para zaprano in rahlo druge barve, ter šla tako totalno “seksi” spat. In zdaj jaz pričakujemo da bo odnos med možem in ženo po 20 letih isti. Naj pripomnim, da sem pred dvajsetimi leti spala poleg njega v prosojni spalni srajčki.

Mimogrede, ena od prijateljic mi je zadnjič rekla, da mi nismo rojeni za monogamijo. Jaz se s tem ne strinjam, ampak roko na srce, moramo biti poštene do sebe, tudi me se zanemarjamo doma in velikokrat težimo za brezvezne stvari. Tipičen primer: meni veliko pomeni to, ali je moj mož jedel ali ni jedel čez dan. In, ko ga popoldne, ko pride domov vprašam, če je jedel in on odgovori, da ne, znorim. Kako je lahko tako neodgovoren sam do sebe, pri teh letih bi pa lahko že nekaj jedel in bla bla bla bla, kokodakam za totalno brezvezno in banalno stvar, ki se očitno zdi pomembna samo meni. 

Torej, zakaj se moram jaz ukvarjati s stvarmi, ki so njemu očitno nepomembne in jih jaz želim narediti pomembne? Zdi se mi, da je teh stvari kar precej. Namesto, da bi se zavedala oziroma zavedale, da imamo vse predispozicije da smo srečne. Če imamo zdrave otroke, kolikor toliko urejene finance, lepo se razumemo in na splošno lahko za mojo družino rečem, da smo srečni. Ampak ne, me ženske si znamo kar dobro zakomplicirati življenje – namesto da bi poenostavljale.

Ampak ne, me ženske si znamo kar dobro zakomplicirati življenje – namesto da bi poenostavljale

Recimo, ravno danes sem sedela na kosilu z več kolegi, ne bom jih poimenovala, ker bi on utegnil imeti težave, če bo žena brala ta blog ;). In je eden izmed njih povedal, da je šel z otroci na bazen in so se kopali. Malo so bili zunaj, malo notri, otroci so skakali iz toplega na mrzlo in obratno … Saj si predstavljate ;). In je rekel, da, če bi žena to vedela, se verjetno z njim ne bi nekaj časa pogovarjala in bi znorela. Aboslutno se tudi meni zdi to zelo neodgovorno dejanje, ampak kar je najhujše, njemu otroci ne bodo zboleli. Zboleli bodo nam, ki bomo komplicirale, jih oblačile, natikale šale, rokavice, brisale noske, mazale  z materino dušico in podobno. Moškim otroci nikoli ne zbolijo. Tudi zaradi tega, ker očitno rek, da Bog hrabre čuva, drži.  

Ampak zdaj sem malo preusmerila temo. Se vračam nazaj k temu, kako sem urejena doma. Prej sem se dotaknila tega, kakšna sem hodila spat. Kako dejansko ženske ne naredimo nič zase, zato, da bi bile dejansko res poželjive, zapeljive in, da bi skrbele za to, da je v vezi pristona neka strast tudi po toliko letih. Dobro, ne bom pljuvala samo nas. Tudi moški spadate v to kategorijo, da smo si na jasnem. Dejstvo je, da srečna mama pomeni srečno družino in, če smo me nezadovoljne s seboj, svojim telesom, če imamo polno glavo vsega, se to pokaže tako, da norimo tudi za brezvezne stvari in takrat smo vsi nezadovoljni, mož je tečen, otroci so tečni … Zadeve se samo stopnjujejo in zdi se, da se nam bo zmešalo.

Jaz sem sama začela stvari počasi spreminjati. Najprej sem slekla tiste Sandijeve stare gate in stran vrgla vse grde majice, ki sem jih uporabljala samo še za spat. Zagotovo se tudi vam dogaja, da ko mečete stvari v smeti, si rečete- mah, ta bo pa za spat še uredu. Kajne?  Tisti, ki me spremljate, veste, da sodelujem s podjetjem Alma Ras. Postala sem njihova ambasadorka, posodila sem jim obraz za plakate, reklame in poleg plačila so me opremili tudi s kupom lepih pižam. In spalnih srajc. In tako zdaj po dolgeeeem času nosim prav lepe pižame in se super počutim, ko pridem v spalnico. To bo zvenelo kot reklama, čeprav ne želim, da preberete kot reklamo – to  jim delam na drugih kanalih, ampak jih moram dejansko res pohvaliti! Imajo res kakovostne in cenovno ugodne pižame. Materiali so vrhunski, poleg tega pa mi je uspelo prepričati še Sandija, ki že 20 let spi samo v “gatah”, da nosi pižamo. Kupila sem mu rdeče karo hlače in modro majico in res dobro zgleda, ko pride spat, tak prav poželjiv gospod. 🙂 

Dejstvo je, da srečna mama pomeni srečno družino.

O tem govorim zato, ker se mi zdi, da se  zdaj čisto drugače v spalnici gledava. Prej je prišel v gatah, jaz v njegovih razvlečenih gatah in termo nogavicah na nogah (no, te imam še vedo gor,  ker me nonstop zebe). In zdi se mi, da, če počasi poskušamo spreminjati neke stvari, da se jih trudimo najprej spremeniti pri sebi, potem dejansko lahko spremenimo tudi naše moške. Dokler imamo vse zveste može, ki so dobri očetje, ki skrbijo za nas, nas imajo radi, potem nimamo večjih težav.

Zadihajmo, prepustimo se. Pa kaj, če je stanovanje malo razmetano. ( no malo, preveč ne rabi bit) Pa kaj, če mož ni jedel do petih popoldne – saj je dovolj star, bo že on poskrbel za to. Pa kaj, če že tri tedne obljublja, da bo zamenjal žarnico v jedilnici, kajne Saaandi..:-):-) … in pa kaj, če posoda ni pomita točno takrat, ko si me to zamislimo. Sprostimo se, uživajmo v vsem lepem, kar nam dajejo, zavedajmo se, da smo samo me tiste, ki si življenje lahko naredimo lepo. Če si ga ne bomo same, nam ga ne bo nihče drug! Dovolimo si biti srečne tudi v nepopolnosti! 

Pustite Trackback v zvezi s tem vnosom

Preberite še

Vesela bom vašega mnenja!

You must be logged in to post a comment.