Moj obračun z letom, ki odhaja

začelo se je z dobro novico na onkološkem, nadaljevalo s plesom, parfumom, sanjskimi počitnicami, vmes pa sem se lotila še primitivcev.

Priznam, decembra 2017 si nisem predstavljala, da me čaka tako zelo pestro in noro leto.

Bom začela kar na začetku.

Začelo se je, tako kot se bo tudi letos, z dobro novico na onkološkem. Vse je ok. Yes! Obisk, ki me vsako leto vseeno spravi v stres, saj obujam ne prav lepe spomine, je bil tudi povod za zapis Smo res samo številke.

Januarja so se počasi začele priprave na šov Zvezde plešejo. In tako lahko rečem, da sem praktično od februarja do maja samo plesala. Bila sem primorana dati na stran tudi vse glasbene nastope, ker ni bilo časa za ničesar drugega kot za ples in biti mama. Uf, ja, sem povedala že nekajkrat, pa bom še tokrat. To je bilo res eno noro naporno obdobje, kjer sem živela samo na avtopilotu. Ob 6.00 budilka, urediti sebe, otroke, jih peljati v varstvo in vrtec, pot proti Ljubljani, tam plesati, snemati, jokati, se veseliti, smejati in početi vse, kar lahko poimenujemo čustvovati, ob 15.00 se odpraviti domov iz Ljubljane, biti mama nekaj časa, do večera, zvečer pred računalnik, delati še druge stvari, ob 12.00 spanje do 6.00 zjutraj, in spet ponovi vajo. Vmes me je občasno prebudil še klic mama, mama, tako da spanja štiri mesece ni bilo več kot pet ur na noč. Uf, ja, naporno.

Seveda, ker jaz ne bi bila Rebeka, če ne bi delala več stvari hkrati, sem konec aprila s parfumarno Myspirit, vmes med “Zvezdami”, izdala še svoj tretji vonj, parfum št. 3, ki se je prodal v nakladi 10.000 stekleničk. Wow!

 

Ko smo maja odplesali svoje, sem morda kakšnih par dni malo zadihala, potem pa se že vihtela pred kamerami, ko sva z Wernerjem − malo za šalo in malo zares − posnela duet PSS PSS, ki je v dobrih štirih mesecih dosegel pol milijona ogledov.

Po snemanju spota in pesmi so se začele intenzivne priprave na poroko mojih oziroma najinih zelo, zelo dobrih družinskih prijateljev. Jaz ne bi bila jaz, če ne bi prevzela celotne organizacije poroke − tudi menija, pijače, glasbe, obreda, skratka vse. In sem se res pošteno nadelala. In kdor me pozna, ve, da to ni bila ena taka navadna poroka. Bila je hollywoodska. Zares lepa.

Izkoristila sem vse zveze in poznanstva ter jima za relativno skromen ’budget’ pripravila resnično nekaj spektakularnega. Ampak mi je vzelo to več kot mesec dni življenja.

Ko smo Tejo in Damjana poročili, smo se z družinico odpravili na rajske Maldive. Po naporni poti in z otrdelo ritjo, po menjanju štirih letal, z dvema malima otrokoma itd je napočil trenutek počitka. No, vmes sem si sicer še umislila, da naredim na Maldivih še promocijske fotke, in tako sva z Wernerjem še tam malo delala. Ampak pod takimi pogoji bi, lepo prosim, lahko delala noč in dan. O naših sanjskih počitnicah sem se tudi razpisala in blog si lahko še enkrat preberete TUKAJ.

Poletje je potekalo kar ok, poleg nekaj res dobrih glasbenih nastopov sem napisala še par res dobrih člankov za blog. Drage moje, naši otroci morajo vedeti, da življenje ni potica − ta je bil pri vas noro lepo sprejet. Skupaj smo kuhali, prali, se vozili z mojim hyundaijem, pametovali in se jezili. Zapis Ko primitivizem res več ne pozna meja je dosegel skoraj 90.000 branj. Wow!

V septembru je sledil koncert za Viljema Julija, kjer sem se oglasila preko facebooka, zabrusila kolegom, da dajmo premakniti riti in pomagati malemu dečku pustiti pečat, s tem dvignila kar nekaj prahu, in tako je nastal en res čudovit, ampak res čudovit koncert v Križankah za malega borca in vse otroke z neozdravljivimi boleznimi. Vsi smo jokali. Tudi predsednik države. Na vseh nas je ta koncert pustil prav poseben pečat. In malemu borcu sem morala napisati pismo

Vsi smo jokali. Tudi predsednik države. Na vseh nas je ta koncert pustil prav poseben pečat.

Pa še nekaj norega se je zgodilo v septembru. Dobili smo ’prvčka črvčka’. Noro! Kako je lahko tako hitro zrasla?! Kako? Še včeraj je Šajana kakala in lulala v plenice, zdaj pa še malo in bo končala prvi razred. Ne grem se več. ))

Jeseni sem odvrgla svoja oblačila in se prikazala v spodnjem perilu pred vsemi vami. Začela sem sodelovati s podjetjem Alma Ras, ki imajo vrhunske pižame in perilo. Wow! Tudi to je bil zame in predvsem za fotografa en resnično velik izziv:-):-) HAHAHA! Tudi to sodelovanje mi je prineslo eno spoznanje. Da sem tudi doma lahko urejena in končno imam zalogo lepih oblačil tudi za doma in za v posteljo. Stran sem vrgla Sandijeve razvlečene boksarice in stare majice v katerih sem spala. Tudi to izkušnjo sem seveda morala deliti z vami, v zapisu To, da se urejamo zase, je laž.

Novembra smo z Remingtonom začeli akcijo Moje življenje, moja izbira in tako zbrali sredstva za Onkološki inštitut Ljubljana. Akciji, v kateri so poleg mene sodelovali še Nina Ivanič, Neisha, Vid Valič, David Urankar in Alen Kobilica, se mi je zdelo že skorajda nujno pridružiti. Zato, ker sem sama prebolela raka in zdaj še kako cenim zdravje in tudi zato, ker sem prepričana, da je preventiva nekaj izjemno pomembnega.

Potem pa je že tu − kot bi mignil − DECEMBER. Noro! Kdaj, kako? Ta je poleg dobrih mož in lepih želja prinesel mojemu sončku, Siji, številko 2. Ja, upihnila je drugo svečko.

Želela sem z vami deliti svoje pismo Božičku, pa ga nisem uspela pravočasno napisati, zato bom z vami delila le svoje želje za leto 2019. Želje zame in za vse vas ….

  • Sebi in vsem vam želim en kup zdravja. Ko enkrat zboliš in si bil do takrat prepričan, da se kaj takega tebi ne more zgoditi, potem takrat dejansko res začneš ceniti to, kar imaš. Jaz sem že imela to izkušnjo in res, edino kar je pomembno, je zdravje, potem pa vse pride samo od sebe.
  • Želim si tudi, da bi se začeli zavedati, kako pomembni so medčloveški odnosi. Velikokrat opazujem današnjo mladino. Sedijo v “kafiču”, vsak s svojim telefonom v roki, buljijo v ekrane in komaj spregovorijo kakšno besedo drug z drugim. Ampak žal tudi odrasli nismo nič boljši. Prva stvar, ki jo naredimo, ko pridemo v nek lokal je, da iz torbice ali žepa potegnemo telefon. Tako, da, želim si, da bi bilo tega vedno manj.
  • Želim si, da bi svojim otrokom lahko dali neke prave vrednote in jim hkrati tudi pokazali, kako jih predati naprej, novim generacijam. Da bi jim pokazali, kako  je lepa beseda še vedno nekaj najlepšega, kar lahko doživiš od sočloveka, prijatelja. Da papir, mejli, smsji prenesejo vse in, da so dejansko osebni odnosi tisti, ki nekaj pomenijo in jih moramo graditi. Želim si, da bi bilo več empatije, da ne bi vsi  gledali samo na svoje riti, ampak, da bi se dejansko malo ozrli okoli sebe in pogledali, če lahko v svoji bližini komu kako pomagamo – če ne drugače vsaj tako, da jim polepšamo dan s kakšno prijazno besedo ali gesto.
  • Želim si, da vsi negativci, ki ne delajo drugega kot samo pljuvajo vsepovprek, po vseh mogočih kanalih, končno spregledajo in uvidijo, da obstaja svet tudi zunaj njihovih meja. Presenečni bodo, ko bodo videli, kako lep je svet, ko enkrat daš dol z oči tiste konjske plašnice.
  • Želim si, da bi tudi mi, starejši, še vedno verjeli v čudeže. Včasih se malo ustavimo in nehajmo biti tako prekleto realni. Poglejmo svoje otroke in se vprašajmo, zakaj je njihov svet tako lep. Zato, dragi moji, ker verjamejo v pravljice in čudeže. Pravljice se dogajajo, čudeži se dogajajo po vsem svetu in zakaj se ne ne bi mogli tudi nam? 
  • Želim si, da se odpremo en drugemu, da si povemo v obraz, kaj nas moti, ker to, da smo tiho, škoduje našemu zdravju in počutju. Ni lepšega in bolj osvobajajočega kot spoznanje, da ni treba ugajati vsem ljudem na svetu, da je pomembno, da si všeč tistim, ki so pomembni tebi, vsi ostali pa naj gredo tam, od koder so prišli ;). 
  • Želim vam srečno, zdravo, zadovoljno in ljubezni polno leto 2019 in želim vam, da ne bi že pri prvi oviri stopili korak nazaj, ampak, da bi bila vsaka od ovir pravzaprav vzpodbuda, da naredite še večji in še daljši korak naprej.

Z ljubeznijo, Rebeka

 

Pustite Trackback v zvezi s tem vnosom

Preberite še

Vesela bom vašega mnenja!

You must be logged in to post a comment.