Popenila bom!

V bistvu ne bom le popenila, ampak sem se vsaj v naslovu malo zadržala. Popizdila bom! Tako, naj se sliši grdo ali lepo, to je dejstvo. 

GRRRRR, weeeeeee, tresk, rompompom … Mah, niti ne vem, kaj naj napišem, da boste razumeli da KRIIIIČIM!!!! Danes imam res slab dan. Zelo slab dan. Predvsem zato, ker ne morem, enostavno včasih ne morem razumeti ljudi okoli sebe.  Morda pa jaz sama živim v oblakih in naj me nekdo res udari po glavi, da se zbudim. Morda jaz delam vse narobe in vsi ostali delajo prav. 

Ne vem. Ampak enostavno sem prišla v fazo, ko kljub temu, da hočem, ne morem, ne znam, in malo tudi ne želim skrbeti samo za svojo rit. In ne razumem ljudi, ki so popolnoma brez empatije, pripravljeni iti tudi preko trupel za dosego svojih ciljev.  Vedno sem dosegala svoje cilje in bila pripravljen požreti in narediti marsikaj. Nikoli, res nikoli pa nisem za ceno svojega uspeha drugega tlačila v drek. Morda kdaj nehote. To se v poslovnem svetu pač zgodi in če sem ga, pa tega ne vem, se mu v tem blogu iskreno, iz srca opravičujem. Obstajajo pa ljudje ki to počno vsak dan.  Sem že povedala, da imam slab dan? Sem, kajne. Razočarana sem. Zelo. Nad ljudmi.  

Sedim v pisarni in se kar nikakor ne morem lotiti dela, ki me čaka. Res sem iz sebe, ker se mi je nabralo toliko različnih stvari, da sploh ne vem, kako se bom prebila čez vse mejle, opravke, papirje … Ampak ne morem. Tako zelo sem razočarana nad ljudmi. Nad ljudmi, za katere sem bila prepričana, da so moji kolegi, prijatelji, da imamo nekaj skupnega, da imamo lep in odkrit odnos. In potem kot strela z jasnega prileti situacija, ki te strezni. Spoznanje, da si jim en drek pomemben, da je bilo v bistvu vse samo “cuzanje” moje energije, časa in konec koncev tudi moje “slave”. Da si jim pomemben le toliko časa, kolikor te potrebujejo. Verjetno veste, o čem govorim, saj verjamem, da se s takšnimi ali drugačnimi “prijatelji” srečujemo vsi, le na različne načine.

Spoznanje, da si jim en drek pomemben, da je bilo v bistvu vse samo “cuzanje” moje energije, časa in konec koncev tudi moje “slave”.

Ja, pri teh letih bi res že lahko vedela, ampak vseeno se nikakor ne morem sprijazniti s tem. Dovolj sem stara, da vem, da svet ni popoln, da vsi niso moji prijatelji, da moje zaupanje kdo tudi izda. Samo, pismo, dragi moji, kje bi pa bili brez zaupanja in tega, da verjamemo v dobro? Vem, da je v današnjem svetu tako, da vsak izključno gleda samo na svojo rit, ampak nikakor se ne morem in ne vem, če se bom kdaj lahko, s tem sploh sprijaznila. Lahko, da to izhaja iz tega, da sem doma s podeželja, kjer se vsi poznamo med seboj, kjer vsi vemo vse o vsem in vseh in sem morala že od majhnega paziti, kaj bom rekla, kako bom reagirala, da ne bom koga razočarala. Včasih se sprašujem tudi, če je težava v mojem karakterju? Ne vem. Res se sprašujem, kako hudiča naj vzgajam svoje otroke. Po eni strani jima želim resnično vse najlepše, zgolj za njiju, po drugi strani pa si ne želim, da bi bili Šajana in Sija popolnoma zagledani vase in bi skrbeli samo za svojo rit, čeprav bi očitno, glede na moje izkušnje, na takšen način v življenju najbolje shajali.  

 

K temu zapisu so me pripravile tri situacije, ki sem jih doživela v preteklih mesecih in pri katerih sem se vprašala ali sem jaz nora in z drugega planeta?

Situacija 1.

Kolega potrebuje denar. Ker sem ‘prijateljica’ mu ga posodim. In ne prav majhno  vsoto, da smo si na jasnem. Seveda tega denarja ne dobim nazaj niti po prvem dogovoru, da ga vrača, niti po drugem dogovoru,… Eno leto je okoli in tega denarja od nikoder. In ta ista oseba, ki se dejansko dela, nič drugega iz mene kot norca, mi uspe postaviti ceno za njegovo storitev.  A sva midva iz istega planeta?

Situacija 2.

Kolegici iz glasbenih vod pomagam neštetokrat življenju in karieri. Urejam različne sponzorje, pomagam s kontakti za različna sodelovanja… Po domače, ni, da ni. To isto osebo prosim, če bi lahko prišla moji najboljši prijateljici na poroko odpeti eno samo pesem, da ji plačam potne stroške. In dobim seveda ‘ceno za prijatelje’, ki je seveda, ker pač nisem iz drugega planeta, čeprav očitno vsi mislijo tako, enaka ali celo višja od uradne.

Situacija 3.

Kolegici pomagam pri prepoznavnosti njene blagovne znamke. Urejam intervjuje in članke z novinarji, prepričujem znane osebnosti, da stopijo ob bok njeni blagovni znamki, pišem PR članke, tudi sama promoviram njene storitve in na koncu dobim račun za njeno storitev, ki sem jo koristila. Medtem ko vse tiste znane osebnosti, ki sem jih pripeljala jaz, storitve koristijo brezplačno. Ampak pozor , juhuhu – moja cena je  s popustom. A sem jaz iz istega planeta? Očitno ne.

S takšnimi situacijami, ko ljudje dejansko pozabijo na usluge, se sicer soočam iz dneva v dan. Zadnjič me je zelo nasmejal komentar mojega kolega, da bo začel pisati pogodbe usluga za uslugo, da se bo točno vedelo kaj kdo komu. Ampak roko na srce, to niti ni tako zelo slaba ideja.

In zdaj se sprašujem: Kako naj vzgajam moji hčerki? V istem duhu kot živim sama, da bosta vedno znova razočarani in se spraševali, pa dobro, a meni na čelu piše butelj, ali v duhu čistega egoizma, ki se ga moram sama žal še priučiti.

Verjetno sem tudi sama kdaj naredila kako totalno egoistično stvar in se pri tem ne zavedala, da jo delam. Le kdo je ni, saj smo ljudje. Ampak ne more, NE MORE pa se mi zgoditi, da bi pozabila na uslugo, ki mi jo je kdaj kdo naredil. Da bi pozabila vrniti to uslugo. To se mi enostavno ne more zgoditi. Ker pač nisem takšen človek.

Ampak ne more, NE MORE pa se mi zgoditi, da bi pozabila na uslugo, ki mi jo je kdaj kdo naredil.

Ne glede na čas, ki ga živimo, so zame še vedno pristni, spoštljivi odnosi najpomembnejši v življenju. Veste, ne gre za to, da delam usluge in, da se potrudim za druge zato, da mi bodo to vrnili. To delam zato, ker se mi zdi prav in, zakaj ne bi nekomu pomagala, če to v tistem trenutku potrebuje? Pričakujem pa, da tega ne bo pozabil, da se bo v tistem trenutku, ko bom jaz kaj potrebovala, spomnil na to, da sem bila nekoč jaz tista, ki sem mu/ji priskočila na pomoč.

Če se ne bomo med seboj spoštovali, si pomagali, bomo ta svet pripeljali do računalniške igrice. No, morda pa je že, le da jaz še ne živim v njej. In res ne bi rada, da v takem svetu živita moji deklici. Zato dragi moji, če ste komu dolžni še kako uslugo, ne pozabite nanjo. Če vam je kdo kdaj naredil kako uslugo – pokličite ga in vprašajte, če mu lahko kako to uslugo vrnete. Oziroma povejte, da niste pozabili… Jaz bom primorana iti v določenih situacijah preko sebe in regirati na način, na kakršnega ne bi drugače nikoli. Ampak so me situacije pripeljale do tega, da dam jasno do znanja, da SMO IZ ISTEGA PLANETA in, da nisem butelj.

Enostavno včasih ne gre drugače….

 Vaša Rebeka <3

Pustite Trackback v zvezi s tem vnosom

Preberite še

Vesela bom vašega mnenja!

You must be logged in to post a comment.