Ko zboli mama …

Kaj se spremeni? Je konec sveta? Pravkar sem prebolela gripo in tukaj je izkušnja iz prve roke.

Zelo rada na youtube spremljam ameriško mamo – blogerko Kristino Kuzmic in zdaj, ko sem bila tudi sama bolna, sem malo več brskala po internetu in naletela tudi na njen posnetek, kjer pripoveduje, kaj se zgodi, ko mama zboli. Nasmejala me je do solz in ne bi se mogla bolj strinjati z njo! Pravi, da smo mame superherojke, da ne glede na vrsto bolezni, s katero se soočamo, še vedno skrbimo za družino, vzgajamo otroke, urejamo stvari in pri hiši podpiramo tri vogale.  

Glede na to, da sem tudi sama želela napisati članek na to temo, sem pozorno poslušala, kaj pravi ona, kaj se zgodi, ko zboli mama in ugotovila, da imamo mame po vsem svetu popolnoma enake težave. Ko zbolimo, se v bistvu  zgodi – kaj? NIČ! Čisto nič se ne spremeni! Pika. Perilo mora biti še vedno oprano, kosilo še vedo skuhano, Sija mora še vedno v vrtec, Šajana v šolo, mačka se tudi ne ozira kaj dosti na to, da sem na pol mrtva in veselo hodi v svoj wc … V bistvu sem ugotovila, da nikogar prav hudo ne briga, dejansko sploh ne opazijo, da sem zbolela. Mame takorekoč ne poznamo bolniške. In tudi, kaj naj? Siji, ki je stara dve leti in je odvisna od mene rečem “Ljubica moja, sama si pripravi večerjo”? Ali naj Šajani, ki čaka na kozarec vode, ki ga sama ne doseže rečem, da sem jaz sem bolna in naj bo kar lepo žejna☺ ?

Nekje od sredine januarja se naša družina ubada z gripo. Najprej Sija. To, kako je videti, ko za gripo zboli dveletnica vam ne bom podrobno opisovala, kajne? Koliko dejansko lahko mame naredimo zraven bolnega majhnega otroka? Koliko? Nič. Ne spimo ponoči, ne počivamo čez dan. Samo strežemo od spredaj in od zadaj☺. Prisežem, da sem rekla prijateljici, da samo eno Pujso Pepo še pogledam in bom vrgla televizijo skozi okno! Ali pa sebe! 🙂  In, ker sem bila seveda po domače povedano, zmatrana kot žival, sem zbolela še jaz. Za gripo seveda! Imela sem 40 stopinj vročine, dobesedno koma sem bila. Treslo me je, pokrita sem bila z dvema kovtroma, zavita v šlafrok. Bolelo me je vse telo, mislim, da še lasje ;).

Ko zbolimo, se v bistvu  zgodi – kaj? NIČ! Čisto nič se ne spremeni! Pika. 

In pride domov Sandi, me pogleda, reče, “O, a si zbolela, jaz sem tudi. Si gre meriti temperaturo in evo. Tudi on je imel vročino. Ampak, on se je odpravil v spalnico, počivati, jaz pa sem lepo ostala v dnevni sobi, bolna, z dvema, pozor! ŽE ZDRAVIMA OTROKOMA. Otrokoma, ki sta polna energije in onidve bi se igrali, plesali, peli… Marija pomagaj, še enkrat slišim otroški visoki C in …kar mešalo se mi je že…☺)) . In je šlo nekako takole. Zadremam, me kliče Šajana, zadremam, me za roko vleče Sija, ki nekaj hoče. Skratka, dva, tri dni, kolikor sem bila res bolna, sem preživela med dremežem in zdi se mi, da sem v na pol budnem stanju skrbela za vse. Evo, priznam, da sem tisti trenutek, ko sem začutila, da se me nekaj loteva pomislila, bom vsaj malo počivala. HAHAHAHA! . Ampak sanja svinja o kukuruzu, pravijo. Ta misel je trajala natanko par sekund, potem pa sem se vrnila nazaj v realnost, ki se imenuje MAMA. “Mami daj to, mami kaj pa to, mami, mami, mami …  “.

Imam se kar za odločno žensko in zelo redko se smilim sama sebi. Ampak sprašujem se, zakaj za vraga tukaj ne znam, oziroma mislim, da v bistvu lahko govorim kar v množini, ne znamo mame narediti reda? Zakaj se enostavno ne uležemo – tako kot moški, za tri dni v posteljo, brez trohice slabe vesti in brez bojazni, da bodo naši otroci bosi in lačni (ker dejansko, roko na srce, ne bodo). In zakaj nas skrbi, ali bomo imeli čiste brisače. Ne vem. Res ne vem! 

No in pa še ena stvar, ki me moti, kadar zbolim. Veste kaj še naravnost obožujem takrat? NASVETE! Recimo ta, v stilu ljubica moja draga telo ti hoče povedati, da ima zadosti. In poslušam, da sem preveč v pogonu, premalo spim in, da si moram vzeti čas zase. A bejž? To vem tudi sama. Dopovejte to prosim še perilu, posodi, dveletni Siji in šestletni Šajani. Pa mojemu možu tudi lepo prosim. Oziroma, vsem našim otrokom, vsem našim možem. Za v bodoče si dam natisniti majico – ZBOLELA SEM, NI ME! 

Torej, da zaključim v Kristininem stilu. Drage mame! Bravo! Aplavz vsem nam za vse neprespane noči, za vse gripe, ki smo jih prebolele stoje, za vse kar smo sposobne narediti za svoje družine. Res smo superherojke. In še nekaj… Naslednjič, ko katera izmed nas zboli, brez slabe vesti naročimo kosilo v najbližji gostilni, da ga pripeljejo ali pa kupimo pogrej in pojej. Mislim, da bodo vse družine dan ali dva preživele brez mamine kuhinje;): 

Draga MAMA, torej v imenu tvojih otrok – HVALA, KER SI. Nevsiljivo, nezahtevno, preprosto si! Vedno na voljo, ko te potrebujejo. Nesebično, si! Hvala, ker si!

 

Pustite Trackback v zvezi s tem vnosom

Preberite še

Vesela bom vašega mnenja!

You must be logged in to post a comment.