Življenje je prekratko za lažna prijateljstva

Hvaležna, res sem hvaležna za prijatelje, ki jih imam.

Morda bo deloval tale stavek klišejski, ampak vesela sem, da sem v življenju prišla do točke, kjer se mi preprosto ni treba več pretvarjati. Do točke, kjer sem se začela prekleto dobro zavedati, da je vse skupaj prekratko, da bi se ozirala še na to, kaj bo pa ‘sosed’ rekel. 

Ob sebi imam ljudi, ki jih lahko tudi ’kam pošljem’, in ne zamerijo, ob sebi imam ljudi, ki jim lahko rečem, da jih imam rada, in vedo, da mislim resno, ob sebi imam ljudi, ki jih lahko pokličem ob treh zjutraj, in vem, preprosto vem, da bodo prileteli, če jih bom potrebovala. Ampak da sem do tega prišla, sem morala kar nekajkrat na led, čeprav naj bi osel šel le enkrat, pa tudi kar nekaj izjokanih solz je za mano. 

O ja, prijatelji so me razočarali. Že mnogi, in to velikokrat. No, zdaj jih ločujem. Imam znance in kolege, oni lahko razočarajo še vedno, ker jim ne pustim preblizu, imam pa tudi prave prijatelje. Ni jih veliko, ampak so taki ta pravi. Taki, s katerimi se družimo kot družina vse vikende, taki, s katerimi skupaj kuhamo v moji, njeni ali njegovi kuhinji, taki, ki imamo skupino na ’whatsappu’, in ko se kateri zaklene ven iz hiše, vsi rešujemo njegovo težavo in skušamo razbiti tisto prekleto garažno okno, ki se nikakor razbiti ne da. Taki prijatelji, s katerimi se skupaj smejimo in jočemo, ter taki, ki si predvsem povemo v ’ksiht’ vse, kar nam gre. Brez ovinkarjenj. Pa če ti je prav ali ne. 

Ravno v petek smo se spet zbrali pri nas. In smo kuhali. No,POZOR, MOJ mož je kuhal (ja, bil je praznik, tako ali drugače), naredil je mehiško pojedino, mi preostali pa smo vse pripravili, na koncu pa seveda tudi pojedli in pospravili☺)).

Zadnje čase ugotavljam, da se vsa druženja s prijatelji in družino vrtijo bolj ali manj okoli hrane. Seveda ker imam veliko kuhinjo in dovolj kapacitete za kar lepo število gostov, se večinoma vse oziroma veliko dogaja v naši hiši. In ko takole kdaj od daleč opazujem dogajanje, se mi zdi, da če je prisotna hrana, slabe energije skoraj ne more biti. Skoraj ;). Seveda je energija popolnoma drugačna, če so na obisku sorodniki, kot pa če so se pri nas zbrali prijatelji. Saj veste, kako že pravijo: bog nam je dal sorodnike, hvala bogu si lahko prijatelje izbiramo sami. Se spomnite, kolikokrat v življenju ste to že izgovorili? 

In ko takole kdaj od daleč opazujem dogajanje, se mi zdi, da če je prisotna hrana, slabe energije skoraj ne more biti.

Jaz imam sicer načeloma ’fajn’ družino, in če bi kaj  šimfala čeznjo, bi bila krivična, pa še mama bi me grdo gledala☺)), ha ha, saj veste, da bom hitro spet kaj ’rabla’ od nje☺)) (to je malo za šalo in malo za res, ker vem, da bo tole prebrala, pa da ji postane malo vroče☺)) Ampak v vseh družinah, dobrih in slabih, se dogaja, da gremo drug drugemu kdaj pošteno na živce, se ljubimo in ne maramo hkrati. In največkrat vsa čustva pridejo na plan ravno med družinskim kosilom. Iskreno − če se uspemo kdaj skregati, je to med obedom☺ Ampak je seveda še v istem hipu vse pozabljeno, ker je to pač tvoja družina, ker jim imaš, no, vsaj jaz jih imam neskončno rada, in ni stvari na svetu, da je ne bi naredila zanje. Recimo, ko smo vsi na kupu, vseh skupaj nas je 19 (eni smo ista kri, drugi smo priženjena kri☺), in praznujemo moj, Šajanin, Sadijev ali pa Sijin rojstni dan, je norišnica. Jaz divjam, strežem, kuham, zraven sama pri sebi ’bentim’, zakaj mi je bilo treba spet tako komplicirati. Zakaj ne naročim kakega keteringa, ker na koncu tako ali tako ni nobene razlike.

S ’penzionisti’, ki so stari 60 ali 70+ in se pri hrani zvesto držijo tradicije ter jim je res težko poskusiti kaj novega, se pregovarjam, naj poskusijo na primer škampe na buzaro ali pa bakalar, in moti me, ker teh novosti ne sprejemajo z odprtimi rokami − kot pričakujem. Pravzaprav me to kar fino pogreje, in vem, da je napaka, da karkoli pričakujem, saj so ravno pričakovanja vedno vzrok za slabo voljo. Ampak žal ne morem iz svoje kože. Ko odidejo, sama sebe prepričujem, da je bilo tokrat zadnjič, da sem eksperimentirala, da jih drugič povabim v restavracijo, no pa ne mine mesec dni, ko spet kdo praznuje in spet norim po kuhinji kot muha brez glave☺)) Noro je to, da vedno ostane za gosti toliko umazane posode in da potem − kljub pomoči svoje mame, ki vedno prime za kuhinjsko krpo − še delam najmanj dve do tri ure po njihovem odhodu. Ampak kaj naj rečem, to je ta ljubezen do družine, ko − več kot očitno −  ne moremo drug brez drugega ;).

Popolnoma nekaj drugega pa so druženja s prijatelji.  

Prijatelj bo pojedel vse! Ker smo dovzetni za novosti. Prijatelju brez težav tudi lahko rečem: “Prosim, dvigneš svojo rit in mi pomagaš pospraviti?” Si predstavljate, da to rečem svoji tašči?! S Sandijem imava res srečo, kot sem že omenila, da imava super prijatelje, s katerimi preživljava vse vikende, sploh poleti, ko pri nas ’zaštartamo’ bazen. Z njimi smo že na začetku uredili to, kdo pije in kdo plača, imamo odkrite odnose in drug drugemu zelo naravnost v obraz povemo, kako in kaj. Brez tega ne bi bilo dobrega prijateljstva in sproščenega druženja. Na začetku se je sicer dogajalo, da sem te prijatelje, dve, do tri družine z enako starimi otroki, vabila na kosila, večerje, kopanje. Vendar sem zelo hitro ugotovila, da samo pospravljam in delam, in tako sem enkrat rekla: »Stop! Zdaj pa tako. Vsi ste lepo vabljeni in vedno dobrodošli, ampak si bomo vsi lepo delili tako stroške kot delo.« Tako se mi zdaj recimo velikokrat zgodi, da jaz sedim pri sebi doma na terasi, pijem kavo, ki jo je skuhal prijatelj, medtem kot druga prijateljica pomiva posodo v moji kuhinji. No, recimo zlaga posodo v pomivalni stroj☺ haaa. Ko smo ravno pri tem, vam moram povedati še nekaj. Čisto izven konteksta, ampak veste, da sem pristaš tega, da se morajo dobre stvari preprosto pohvaliti.

No, zadnjič, v petek, ko smo imeli večerjo, sem v testiranje dobila tablete za strojno pomivanje posode JAR Platinum plus, tako da smo pri pomivanju sodelovale štiri gospodinje ;). V naši hiši se tablet za pomivanje posode porabi res veliko, saj ne prenašam umazane posode, ki se valja po pultu in v pomivalnem koritu, in res veliko uporabljam pomivalni stroj. Po kosilu ali večerji mi je pomembno samo to, da čim hitreje vse zmečem v stroj, pritisnem štart in ven dobim brezhibno oprano posodo. In res me zmoti, če ven vzamem na primer keramični pekač, v katerem sem pekla lazanjo, in so na njem še vedno ostanki, ki jih moram podrgniti z nohtom ;). No, lahko vam vse štiri, ki slovimo kot precej natančna gospodinje, iz prve roke poročamo, da so se JAR Platinum plus tablete izkazale za ’wau’. Resnično!

Niso mi plačali, da to povem, samo prosili so me, če ’sprobam’! In res sem navdušena. Posoda se blešči! Ampak res blešči. Super Elelctrolux pomivalni stroj imam in vedno vrhunsko opere posodo. Ampak tokrat se je prav bleščala. Tako da smo bile vse štiri zelo navdušene, vsaki sem dala še eno vrečkico kapsul za domov, tako da, dragi JAR Platinum plus, lahko še kaj pošljete☺)) Hahaha. Oprali smo posodo, kozarce, pribor, ki ga je uporabljalo 12 ljudi, zato je bilo tega res veliko, in oprali smo tri stroje, ampak vsakokrat, resnično vsakokrat, je bil rezultat enak. In drage moje, kozarci so se svetili tako kot v reklami ;).

V življenju resnično veliko pomenijo (vsaj meni) tako pristni odnosi. Res je, da sem morala na začetku postaviti meje in pokazati, do kam lahko gremo, ampak to je bilo samo dobro.

Kakorkoli − da se vrnem nazaj na temo pisanja. S prijatelji je preprosto. S ’fajn’ prijatelji. Pospravimo, pomijemo, in potem ko oni odidejo, jaz nimam več nobenega dela. Le uboga Šajana mora še pospraviti svojo sobo. Njeni prijatelji niso tako pedantni, kot moji☺)) Haha. Vsa naša druženja vedno minejo prehitro, izjemno se zabavamo, in ko odidejo, se mi zdi hiša vedno prazna. V življenju resnično veliko pomenijo (vsaj meni) tako pristni odnosi. Res je, da sem morala na začetku postaviti meje in pokazati, do kam lahko gremo, ampak to je bilo samo dobro. Tako kot moraš otroku postaviti meje, tako jih moram tudi prijatelju. In to se vedno izkaže za najboljše. Drug z drugim smo lahko iskreni, vemo, da smo si blizu. 

Vesela in ponosna sem, da mi je uspelo priti v to fazo, ko imam okoli sebe res takšne prijatelje, da mi ni treba ’okolišiti’, da mi ni treba ničesar zavijati v celofan, ampak dvignem telefon in povem takoj, kaj me moti. Mislim, da mora človek postati zrel, imeti izkušnje, biti tudi nekajkrat ’nategnjen’, zato da zna dejansko ceniti tisto, kar ima.

Torej, dragi moji − Janja, Tea, Majč, Đorđ, DamDam, Riki − hvala vam, ker ste! Rada vas imam! 

In za konec še misel za vse nas: VZEMI SI ČAS ZA PRIJATELJE, DA TI ČAS NE VZAME PRIJATELJEV!!!! In seveda enako velja za družino! 

Objem, R. 

 

 

Pustite Trackback v zvezi s tem vnosom

Preberite še

Vesela bom vašega mnenja!

You must be logged in to post a comment.