Ne zaslužimo si samo šopka, ampak celo cvetličarno!

TA BLOG JE ODGOVOR NA VPRAŠANJE VSEM GOSPODOM- ZAKAJ SI ZASLUŽIMO SVOJ PRAZNIK? ZATO!

Crknjena sem. Dobesedno. Ne utrujena, ne naveličana, ampak crknjena! Danes je 8.marec. Dan žena. Mnoge smo dobile kake vrtnice, rožice, v znak spoštovanja in ljubezni. Ampak, ali mislite, da moški res vedo zakaj si te rožice zaslužimo?  Jim je jasno, da bi si zaslužile kar celo cvetličarno? 🙂 

Jaz ne, da si zaslužim rožico in tudi ti, ki to bereš, si ne zaslužiš samo rožice, ampak si zaslužiš, kot sem že omenila,  kar celo cvetličarno.:-)  Tale zapis je nastajal ponoči, ko nisem mogla spati, saj sem dežurala ob Siji. Jaz danes, ti včeraj, ona pa bo jutri:-)  Ob dveh zjutraj, ko sem jo stiskala k sebi, imela ob postelji na tleh pripravljeno posodo, če bo še tretjič bruhala, sem se ulovila, da razmišljam poleg tega ali je od Šajane pokasirala rota virus ali ne in kako ji naj pomagam, tudi o tem, kako nam je v sobi za goste padla slika iz stene in moram Sandija opozoriti, da jo namesti nazaj.

V istem trenutku sem razmišljala tudi o tem, kako sem pozabila plačati položnico za Šajanino malice v šoli in kako moram s Sensilabom urediti slikanje za plakate. DA NE BO KDO NAROBE RAZUMEL. Ta zapis ni nikakor namenjen kritiziranju moških. Daleč od tega. Mnogi ste zelo predani, odgovorni možje, očetje, poslovni partnerji. Ampak dejstvo je, da ne glede na to, koliko se trudite, trudijo, enostavno nimajo v svoji glavi programiranega istega softvera, kot ga imamo me. To je dejstvo. Pa, če nam to zamerijo, ali ne.

Razmišljam in ne morem se spomniti, v kateri točki se mi je zgodilo, da sem, da smo ženske, postale glave družine.

 

Razmišljam in ne morem se spomniti, v kateri točki se mi je zgodilo, da sem, da smo ženske, postale glave družine. Glede družine sem precej tradicionalna in vedno sem imela v glavi družino, kjer je mama tista, ki je sicer ljubeča, te malo okara, vmes malo pomeša golaž, poljubi moža, ko pride domov, poklepeta s sosedo, zvečer da otroke spat in pred spanjem zadovoljna, ker je poštimala družino, prebere par strani knjige in zaspi. No,to se je sicer spremenilo že zdavnaj in res je, da že dolgo nismo več samo mame in gospodinje, ampak smo uspešne tudi vsaka v svojem poslu, v karieri in že dolgo nismo več “privezane” samo na dom. To mi je jasno in to vem, da so ti romantični časi minili. Govorim o tem, da se mi zdi, da je na nas padlo čisto vse. 

Zdi se mi, da se v družinah, v večini njih, ne premakne nič, če ne porine žena – organizira počitnice, organizira dejavnosti za otroke, daje navodila, kako, kam, kdaj, zakaj, jaz sem recimo pri naši hiši tista, ki si mora izmšljevati, kaj bomo jedli, (že samo razmišljati o tem, kaj hudiča bomo kuhale cel teden, je proces, to je proces. Vsak dan znova si zamisliti neko jed, da nimaš potem servirano – jao, a nismo to jedli nekaj dni nazaj?) kam bomo šli na nedeljski izlet.  kdaj gremo k prijateljem na obisk (Kolikokrat ste že slišale svojega gospoda reči- hej ne vem kaj ima žena v planu za danes:-) ) Jaz, ozirome me, žene opozarjamo, da je crknila žarnica, jaz rečem, jesen bo, otroci nimajo kaj za obut, Šajani je treba kupiti nogavice, Sijo je treba peljati na sistematski pregled, danes je sreda in ima Šajana gimnastiko, v nedeljo ima prijateljičina hčerka rojstni dan, da ne pozabimo čestitat, hej danes ima tvoj oče rojstni dan, da ne boš pozabil kupiti darila ( no, to je bolj pobožna želja, največkrat darilo kupim jaz in je mir)  naslednji teden snemam spot, pozabila sem poklicati lučkarja, jutri se pride k Šajani igrati prijateljica Lara, jo moram pobrati po šoli, v šoli zbirajo star papir, v četrtek imam pregled pri zravniku, napisati moram blog, kdaj pridejo postaviti ograjo??? Otrokoma moram kupiti probiotike, ker jh bo počasi zmanjkalo…. WEEEEEEEEE!!!!!  Pa to ni normalno! Kako nam je to uspelo drage moje, povejte mi. Kako hudiča nam je uspelo pripeljati našo rahlo, žensko plat, do tega, da smo postale roboti, ki si morajo vse zapomniti, ki morajo misliti na vse, namesto vseh in, ki zelo malo mislijo same nase? 

 

Dejstvo je, da bi morale same sebe vedno postaviti na prvo mesto! Pa se res? No, obstaja tudi kaka taka, ki se. Vsa čast in slava njej. Ampak nisem te vrste! Najljubše od vsega mi je, ko mi kdaj kakšna mama, ki  večino časa skrbi zgolj za svojo rit servira, ja pa zakaj pa Sandiju ne prepustiš polovico stvari? Ne gre za to, da ne prepustim. On že veliko naredi pri naši družini, a dejstvo je, da jaz celi čas meljem, ali je narejeno, ali bo narejeno in kaj mora biti narejeno itd. Zaupam svojemu možu, ni kaj, ampak meni moj procesor v glavi non stop nekaj melje. Non stop. Glede otrok si jaz, oprostite, ne morem predstavljati, da mi otrok bruhal in bi jaz otroka prepustila možu, jaz pa bi šla spati v sobo za goste, da se malo odpočijem, ker imam jutri snemanje in moram lepo izgledati. Halo? Pa ni šanse. Nisem te vrste mama. Nisem. Ne znam. 

Poznam tudi kako tako mamo, ki bi to storila brez kančka slabe vesti, ampak žal to nisem jaz! Verjetno mi vzgoja moje mame tega egoizma ni položila v posteljico, ne znam drugače, kot da se sekiram, premlevam in crkujem včasih od utrujenosti.  Včasih se mi zdi, da sem v vsem tem kaosu popolnoma sama, čeprav roko na srce, nisem sama, vse smo v istem kaosu, v istem zosu,  kljub podpori naših  ljubečih mož. Prejšnji in ta teden sta bila vrhunec moje utrujenosti. Šajana je bila v bolnici zaradi rota virusa, kasneje Sija bruhala, poslovnih obveznosti toliko, da se ven ne vidim…Nikakor nisem mogla prevzeti nadzora nad situacijo, kar izgubila sem se v vseh obveznostih, urnikih, zlomila sem se pod pritiskom, da moram vse  kao voditi jaz. Lahko si predstavljate, kaj je to pomenilo za mojo dieto. Ja, še to. Toliko smo nore, da poleg vsega kar naredimo, si umislimo še dieto, pa še kozmetičarko, pa še nohte, pa še trepalnice, pa še, pa še, pa še…vse to zato, da bi bile čimbolj popolne. Popolne zase, zate, za vas, za nas. Popolne mame, popolne žene, popolne poslovne ženske, popolne lepotice, popolne kuharice… Weeeeee.

Želimo biti popolne mame, popolne kuharice, popolne žene, popolne lepotice…

Zaobljubila sem se, da bom shujšala deset – dvanajst kil,  zaradi počutja. Da lahko res oblečem vse to, kar želim. Do takrat je še  malo več, kot dober mesec časa. Sicer sem shujšala dobrih 9  kilogramov in namesto diete, sem v teh dneh mislila izključno na hrano, s katero sem se tolažila. Sama sebe poleg vsega, še zafrkavam-  nažrem se, potem pijem Water Out Strong, ki mi mimogrede, ne glede na vse, kako nekateri čivkajo, da ne pomaga, meni pomaga, ker v trenutku izgubim napihnjen trebuh. Potem se tri dni spet držim stroge diete, telovadbe in nato spet uspem en dan vse zafrknit, ker sem v preveč stresni situaciji, preveč kortizola mi nabije, stresnega hormona in za to, da se potolažim rabim hrano. Prav iskreno ne vem, kako bi se mi končala moja dieta, če ne bi imela Water Outa? Se mi zdi, da bi vseh 9 kil splavalo po vodi. Če bi ga katera želela, veste da z njimi delam – KLIKNITE TUKAJ ZA KODO ZA POPUST.

 No in kaj sem recimo naredila nedolgo nazaj? Dala sem si narediti umetne nohte in sem si v totalno stresni situaciji, ko je Šajana zbolela, bruhala, driskala in jaz imela snemanja in nisem vedela kako naj speljem, pogrizla dva umetna, pozooor, UMETNA nohta!!! Marija pomagaj.

S prijateljicami skozi pogovore ugotavljamo v zadnjih tednih, da naši možje preprosto niso več samoiniciativni. Vse jim je super, prav, kar naročimo, to v večini naredijo Ampak to je to. Skoraj nobene samoiniciative več. 

Zadnjič sem tako popenila nad jezikavo šestletnico (tisti, ki me dobro poznajo, se mi smejijo, kaj se sploh čudim 😉 , da sem s stene “odšraufala” televizor.  Za kazen.

Ali pa recimo vzgoja je ena tema, pri kateri se tudi lahko ustavim. Kar nekako avtomatično je postala moja domena. Jaz sem tista, ki tečnari. Za šolo, za pospravljanje, za umivanje … Zadnjič sem tako popenila nad jezikavo šestletnico (tisti, ki me dobro poznajo, se mi smejijo, kaj se sploh čudim 😉 , da sem s stene “odšraufala” televizor.  Za kazen. In zdaj ga SPLOH ne more gledati. Ko sem to, malo zgrožena sama nad seboj in nad svojo reakcijo, povedala moji prijateljici in urednici  bloga Andreji, se je, mama najstnika, samo smejala in mi povedala, da sta zadnjič z možem na večerjo s seboj v vrečki odpeljala še vse daljince in kabel za wifi. In najstnik je ostal sam s knjigami :).  Ampak mi je pritrdila, da je pri njih podobno, da tudi ona bolj na glas zaropota, kadar je to potrebno in tudi njej se zdi, da cele dneve ne dela drugega kot sitnari za učenje, tuširanje in pospravljanje. S prijateljicami smo tudi prišle do ugotovitve, da imajo naši možje nek prefinjen način, kako izvedejo manever, da se oni ukvarjajo samo s starejšim otrokom, me, mame pa obtičimo z mlajšimi, s katerimi je seveda malo več dela. Dober primer so naše smučarske počitnice. Sandi in Šajana sta smučala, se zabavala, jaz pa sem dopldneve preživela v potiskanju vozička, uspavanju Sije in na dolgiiiih sprehodih ;). Pa seveda vlečenju sank v hrib, kot kaka mula:-)  

V glavnem drage moje, mislim, da bi lahko ta blog pisala v nedogled, zato sem izpostavila samo nekaj tem za katere verjamem, da se boste v njih našle tudi ve. Nerada jamram, ampak po pogovorih s prijateljicami in znankami se mi je zdelo, da smo vse na istem in potrebujemo malo skupinske terapije ;). 

Epilog vsega! Želim, da gospodje ne vidijo to kot napadanje njih, ampak da ugotovijo in se zavejo, zakaj si zaslužimo svoj praznik in rožice. ZATO, KER SMO NEPREMAGLJIVE! 

Imejte se rade in čim manj se razburjajte.

Rada vas imam. 

R. 

Pustite Trackback v zvezi s tem vnosom

Preberite še

Vesela bom vašega mnenja!

You must be logged in to post a comment.