Zadnje dni sem kar veliko prejokala

VEM DA DELAM VELIKO DOBRIH STVARI. VEM, DA GA TU IN TAM TUDI KAJ BIKSNEM. AMPAK ISKRENO, ŽE DOLGO NISEM BILA TAKO PONOSNA NASE, KOT SEM SEDAJ! 

Ja, sliši se verjetno, kot samohvala. Naj se. PONOSNA SEM. Nase. Na vas. Na nas. In iskreno –  Še verjamem v sanje in v lepši svet.  Še verjamem… v vas!

Dobila sem toliko lepih, toplih, čustvenih, bolečih, težkih in upanja polnih sporočil, da sem se  večkrat razjokala, ko sem jih prebirala. Zelo sem hvaležna za njih in z vami delim le delček njih: 

»Vaš videospot me je ganil do solz, še bolj pa samo besedilo. Pred 9-imi meseci mi je umrla hčerka stara komaj 14 mesecev in od takrat sem popolnoma na tleh. Vaš spot pa je v meni prebudil upanje, da se bom tudi jaz enkrat zmogla pobrat.«

»Hvala za Vašo zadnjo pesem. Dala mi je vetra v jadra, da zmorem naprej. Moj otrok ima cerebralno paralizo, hud zaostanek v razvoju in še kup drugih težav. Napreduje v svojem tempu. Ni lahko. Sploh, ko je kak slabši dan. In zato sem bila te vaše pesmi tako vesela. Res da veter v jadra in novo prepotrebno energijo.«

»Poslušala pesem in jokala… Sem invalid in se ne dam, imam vsakdanje cilje in z trudom zmagujem. Ta pesem pa mi je segla do srca in mi dala nove moči!

»Drugače nisem tak redkobeseden ali človek, ki se ne zna izraziti…. Ampak tisto, kar mi je napolnilo srce ob doživljanju vaše pesmi – to je težko opisati z besedami. Noro močna pesem, besedilo in vaša izvedba in prav tako izvedba vaših prijateljev, ki so nastopili z vami. V dveh dneh sem video pogledal vsaj desetkrat in vsakič imel bolj ali manj rosne oči, cmok v grlu in polna prsa srca…. Noro dobra, odlična pesem in sporočilo. Hvala vam in prijateljem, da ste nam nastavili ogledalo. Hvala.«

Zaradi takšnih sporočil in te vaše energije, ki mi jo vračate, je vredno boriti se naprej za dobro v svetu, delati najboljše kar znaš in vračati ljubezen. Hvala vam za vse odzive! Polno srce imam!

To, kar je storila hčerka Šajana me je sezulo in spravilo v jok!

Kot sem v tem tednu v intervjujih že večkrat povedala sem v videospotu želela sebi in vsem nam nastaviti ogledalo, saj se mi zdi, da v času socialnih omrežij vsi hrepenimo po neki popolnosti, ki v resnici sploh ne obstaja. Smo nenehno nezadovoljni sami s seboj in jamramo, kljub temu, da nam večino časa prav nič ne manjka. Zato sem z videospotom vsem nam želela povedati, da je prav ta nepopolnost tisto, kar nas dela lepe.

Da se moramo sprejeti takšne kot smo, s svojimi napakicami in napakami. In na glas povedati: »Takšen kot sem, sem dovolj. Nikomur ne rabim ničesar dokazovati.« POMEMBNO JE, DA SE SPREJMEMO IN SEVEDA V POLNI MERI IZKORISTIMO VSE SVOJE POTENCIALE. 

Okoli te teme se je seveda pri nas doma vse vrtelo zadnje mesece in čeprav vem, da so otroci kot spužve, ki vpijajo vsako našo besedo, v bistvu zelo dobro poslušajo in opazujejo, me je to, kar je storila moja hčerka Šajana, dobesedno sezulo in razjokala sem se kot majhen otrok. To je tudi razlog, da je nastal ta zapis. Seveda sem njen izdelek ponosno delila s svojimi prijateljicami in, ko sem to poslala urednici bloga Andreji, mi je odgovorila “Rebeka to si ti, to je odraz tebe!” In takrat sem bila res ponosna nase in iskreno povedano, vem, da sem v življenju naredila že veliko lepih in dobrih stvari, ampak ne vem, kdaj sem bila tako zelo ponosna tudi sama nase . 

Šajana je deklica stara 6 let in obiskuje 1. Razred. Učiteljica jim je dala nalogo, da lahko, tisti, ki želijo, napišejo pravljico in naredijo knjigico in seveda, moja Šajana, ki mora biti vsepovsod zraven( le po kom ima to – res ne vem☺)  je dvignila roko. In tako se je pred dnevi spravila k pisanju te pravljice in pripravljanju knjige. Nič ni govorila, sedela je in risala, pisala in vsake toliko časa me je vprašala, kako se napiše to, kako se črkuje to in, ko me je vpraša, kako se  črkuje beseda drugačnost, sem postala pozorna. Seveda sem ji normalno odgovorila, jo še malo pustila, ampak z enim očesom sem že škilila, kaj dela ;). 

Osupnila me je. Nastala je knjigica, ki jo je šestletnica naredila sama od sebe, z naslovom, ki si ga je izmislila popolnoma sama. PRISEŽEM! : Z drugačnostjo ni nič narobe. V glavni vlogi nastopa punčka, ki je na invalidskem vozičku, ne more hoditi, se je rodila drugačna. Otroci so se norčevali iz nje, ampak potem so ugotovili, da punčka zelo lepo poje in so ugotovili, da ni pomembno, kako si videti, ampak je pomembno, kakšen si po srcu. Govorimo o šestletnici, ki naj bi načeloma pisala o samorogih, Maši in medvedu in podobnem. Nikakor ne želim, da bi to moje pisanje zvenelo, da je moj otrok nekaj posebnega. Pustimo to, da zame je, kot za vsako mamo njen otrok, ampak v resnici, je čisto običajna punčka, z vsemi dobrimi in slabimi lastnosti in tudi ona me uspe tako vreči iz tira, da bi jo kdaj prav z veseljem čez rit! ☺ 

Ampak dejstvo je, da je verjetno vse to, kar se je zadnje čase dogajalo okoli snemanja vidospota,  botrovalo k temu, da so njeni možgančki začeli procesirati, kako z drugačnimi ljudmi ni nič narobe. 

Mimogrede, vsem mamicam z malimi otroki toplo priporočam pravljice – Hanina božična želja in Dinozaver Tiko in veliki zob, ki je sicer je malo dolga, ampak govori o strpnosti do drugačnosti. 

Res sem bila ponosna nanjo in še bolj nase, da sem ji uspela prikazati, da ni vse črno in belo. Da je lahko svet tudi zelo pisan, barvit, če si le dovoliš videti s srcam! En dan, ko je imel Darko predavanje v Brežicah, se  je oglasil tudi pri nas in med klepetom ga je Šajana vprašala, kako sploh šofira. Lepo se mi je zdelo, da razmišlja v tej smeri in da jo take stvari zanimajo! Če nas nekaj zanima, vprašajmo, poskušajmo se informirati, ker običajna izkušnja je takšna, da ko pridemo v stik s kom, ki je drugačen, se rajši obrnemo stran, poskušamo imeti minimalno kontakta, predvsem zato, ker nas je strah, da ne bomo rekli česa narobe.

 To, kar pa so zapisali DARKO, ANA IN BARBARA, pa mi je ŠE posebej napolnilo srce!

Snemanje tega videospota je bila zame ena najlepših izkušenj do sedaj. Veliko sem se naučila, veliko inspiracije in pozitivne energije sem dobila, velikokrat pa smo se v ekipi na skrivaj tudi zjokali… Darko, Barbara in Ana, ki so nastopili v videospotu, imajo tako težke življenjske zgodbe, ampak vsi trije so tako zelo močne osebnosti in taki motivatorji, da začutiš, da je v življenju mogoče vse doseči, da je človeško telo in um sposoben veliko več, kot si mislimo. Ugotovila pa sem tudi, da poznam veliko »invalidov«, ljudi, ki svoje zdravo telo in svoje sposobnosti ne znajo ali nočejo izkoristiti do konca zmožnosti, iščejo napake, izgovore …

 

 

 

Ljudje, samo enkrat živimo to življenje, zakaj ne bi izkoristili svojih potencialov in postali najboljša možna verzija samega sebe! Še verjamem v sanje in v lepši svet!

Andreja je vse tri povpraša o tem, kako so oni doživeli snemanje spota, sporočilnost moje pesmi, kaj jih je prepričalo v sodelovanje z menoj in vsak izmed njih ima za vas tudi sporočilo!

Darko

“Za nastop v spotu me je prepričala predvsem ideja, kaj želi Rebeka z njim sporočiti. In glede na odzive znancev, je bila odločitev pravilna. Dobil sem res veliko pozitivnih sporočil, ljudje so bili nad spotom navdušeni. Skladba ima izjemno pozitivno sporočilno vrednost, dojemam jo kot vzpodbudo k pozitivnemu razmišljanju.  Definitivno nas na vsakem koraku bombardirajo s popolnostjo, kar seveda ni prav. Popolnost je ravno v nepopolnosti, v tem da smo si različni. Predvsem je pomembno, da smo se sposobni sprejeti takšne kot smo, ne glede na to kaj nas uči okolica.!

Bralkam bi rad sporočil naj verjamejo vase. Vsak človek je zmagovalec, le najti moramo to v sebi. 

Barbara

“Vedno, ko se mi odpirajo novi projekti in priložnosti, si postavim vprašanje ali bom s svojo prisotnostjo v tem projektu ovrgla kakšen stereotip. Bom s svojo prisotnostjo ponovno pokazala, da gibalno ovirani živimo povsem običajna življenja in da smo povsem običajni ljudje? Če je odgovor pozitiven, potem se pogovarjamo naprej. V nasprotnem primeru sodelovanje že v začetku zavrnem. Tako je bilo tudi z Rebekinim spotom. Čeprav si nisem točno predstavljala kako bo končni izdelek izgledal, sem instinktivno čutila, da to »zna bit dobra stvar«. Rebeka je v vabilu jasno povedala kaj želi in česa ne želi doseči in to je bilo zame dovolj. Beseda je dala besedo in posneli smo spot.  Druga stvar pa je, da ko govorimo o plesu, ne rabim prav veliko razmišljati. Čeprav sem pred skoraj tremi letu zaključila tekmovalno kariero, bo moje srce vedno »doma na parketu«. Lahko mi verjamete, da rek »enkrat plesalec, vedno plesalec« še kako drži.  Odziv prijateljev in domačih na celotno podobo, tako na spot kot pesem, je bil zelo pozitiven. Neko skupno mnenje vseh je bilo, da smo res naredili »dobro stvar«. To, da se pojavim v spotu, jih pa ni presenetilo. Tisti, ki me poznajo vedo, da mi je v veliko veselje in izziv sodelovati pri projektih, s katerimi lahko premikam meje. 

Rebeko sem doživela predvsem kot zelo profesionalno in korektno osebo. Je tudi zelo topla, z izrazitim občutkom za malega človeka. Kar se vidi v njenem delovanju. Presenetilo me je, da ima v svoji ožji ekipi (vsaj na snemanju je bilo tako) prijatelje, sosede, sorodnike in znance, ki jim brezpogojno zaupa. Zdi se, da k sodelovanju vabi ljudi, pri katerih zazna neki potencial in se ta še ni uspel v popolnosti izraziti. Če to drži, potem se, draga Rebeka tej ideji globoko priklanjam.  Imela sem priložnost spoznati tudi njeno najmlajšo hči. Iz videnega lahko rečem, da je Rebeka v prvi vrsti mami. Sicer zelo zaposlena, ampak še vedno mami. Nikoli je nisem spremljala skozi glasbo. Toliko kolikor mi je radio prinesel na uho, to je vse. Pa vendar, ko sem prvič slišala pesem »Še verjamem« se je zdela drugačna od njenih prejšnjih. Iskrena. Taka »od človeka za človeka«.
Naključno (ali pa z namenom) se je pesem znašla v mojem življenju ravno ob pravem času – ko se tudi sama srečujem z novimi kariernimi izzivi. 

Iz videnega lahko rečem, da je Rebeka v prvi vrsti mami. Sicer zelo zaposlena, ampak še vedno mami.

Od snemanja dalje vedno, ko me obišče – jaz ji pravim »cinca minca«, se vprašam: »Barbara verjameš?«. Mislim, da odgovor ni skrivnost… in naslednji korak je lažji, če zares in iskreno verjameš.
Pesem sigurno daje spodbudo. Ima moč, da premika. Tudi zaradi spota in predvsem zaradi Rebekine iskrenosti v njem. 

V otroštvu in predvsem v puberteti sem se precej ukvarjala s tem kako svojo »nepopolnost« osmisliti v tem »popolnem« svetu. Nisem našla odgovora in ga niti ne iščem več. Vedno sem šla po poteh, v katere sem verjela in počela stvari, ki sem si jih želela. Še vedno je tako. In pri tem cerebralna paraliza, s katero živim od rojstva, nima prav  veliko skupnega. Seveda je del mene, tega ne gre zanikati. Ni pa omenjeno nikakršna ovira, da ne bi počela stvari, v katere verjamem in me izpopolnjujejo.
Drži pa, da je moja pot za dosego nekega cilja mnogokrat daljša, včasih tudi težja. Stopnice je pač enostavneje in hitreje prehoditi, kot pa iskati načine kako jih premagati z vozičkom. To je samo eden od primerov. Ko to sprejmeš kot neizogiben del svojega življenja, potem ni nobenih ovir. So samo izzivi, s katerimi se naučiš živeti. 

Mislim, da se družba počasi »prebuja«. Sploh v svetovnem merilu. V medijih je zaznati, da velike modne hiše v svoje vrste vabijo ženske z oblinami, leta 2017 so na Poljskem prvič organizirali »Miss Wheelchair World«. To sta samo dva primera, ki kažeta na to, da tudi »nepopolnost postaja vrlina«. Mislim, da kot družba počasi razumemo, da je popolnost ravno v nepopolnosti, kot pravi Rebeka. Da se popolnost lahko rodi tudi v različnih pogledih, različnih možnostih, različnih izgledih in njihovem sodelovanju. 

Popolnost in lepota, kot ju razumemo, sta skozi moje oči konstrukt družbe, ki se projicira skozi različne medije. Zato je dobro in potrebno, da je vedno več takšnih »novosti« na vseh nivojih družbenega življenja. Ker bodo mediji o tem govorili in pisali se bodo počasi brisale pogosto precej grobe meje o tem kaj je lepo in kaj ni. Kaj je popolno in kaj nepopolno. Tudi v Sloveniji je bilo zadnja leta precej narejenega na tem področju. Lahko samo upam in želim, da bo v prihodnje še več.”

Draga Rebeka, tudi tvoj (naš) videospot je sigurno korak v to smer. Hvala, ker svoje delo usmerjaš tudi na področja, ki na prvi pogled nimajo velike povezave s tvojim delom. S tem pomembno sooblikuješ naš popolno nepopolni svet. Srečujem ljudi, ki na prvi pogled skozi moje oči niso nič posebnega. Ko jih nekaj časa opazujem, z nekaterimi mogoče tudi govorim, ugotovim, da je človek pravzaprav zelo lep. To se mi je nekajkrat ponovilo, zato sem odločila, da bom ugotovila v čem je »keč«.  Vsem tem ljudem so skupne iskrice v očeh. Ker so srečni in izpopolnjeni. Zato dragi bralci, drage bralke. Skrbite za to, da bodo v vaših očeh vedno iskrice. Hranite jih s stvarmi, ki vas osrečujejo. Od tistih majhnih do tistih malo večjih. In predvsem bodite srečni v svoji nepopolni popolnosti. Ker samo vi ste takšni. 

 ANA

“Če po pravici povem, me je v začetku, ko sem dobila mail zaskrbelo, v kakšnem smislu si Rebeka predstavlja videospot. Nisem želela, da bi bila predstavljena, kot uboga invalidka in da bi se ljudem zasmilila a ko mi je Rebeka povedala o sami pesmi in kako si vse skupaj predstavlja sem bila takoj za. Odziv je bil seveda pozitiven, vsi so bili navdušeni. Rebeka je res oseba z veliko začetnico, neizmirno sproščena, zabavna in predvsem srčna. 

“Še verjemi vase, veš da zmoreš vse. Skozi to življenje vodi te srce.” V videospotu rišem in ljudem se zdi nepredstavljivo in nemogoče kako jaz rišem, ampak, ko sem kot majhna deklica pričela z risanjem mi nihče ni rekel “ti tega ne zmoreš, ker imaš takšne roke”, ampak me je enostavno vodilo srce. V bistvu jo doživljam kot eno “brco v rit” vsem, ki mislijo, da ne zmorejo in ne verjamejo vase. Tudi meni kdaj pride prav ;). Grozno mi je ko gledam punce, najstnice, ki so stare 13-14 in si že želijo lepotnih posegov. Zdi se mi da so socialna omrežja bolj primerna za odrasle in predvsem izoblikovane osebnosti, tiste ki zares vedo kaj pomeni lepota v pravem pomenu besede. In kako lahko to spremenimo? Hm … Enostavno, da postanemo vsi bolj realni. 
 
 
Jaz vedno pravim: “Sam si svoj problem, sam si svoja rešitev.”  Vse je na nas, mi se odločimo kaj bomo storili z našim življenjem, meje so v nas, v naših glavah. 

In še za konec …

Dragi moji, upam, da ste se prebili čez vse napisano. Če ne, priporočam, da si vzamete čas in zapis preberete po delčkih. ali pa si ga prišparate za branje na ležalniku, nekje ob morju …. Ta tema se mi zdi namreč izjemno pomembna. In kot sem videla na primeru moje Šajane, se mi zdi zelo pomembno, da se že z malimi otroki začnemo pogovarjati o drugačnosti in jih učimo, da obstajajo ljudje, ki so drugačni, da obstajajo geji, lezbijke, invalidi, da so ljudje, ki so bolni, … Zelo se mi zdi pomembno, da se odkrito pogovarjamo. Prepričana sem, da bo to pripeljalo k temu, da bomo ljudje bolj strpni drug do drugega in, da bomo sprejemali drugačnost in na takšen način spreminjali svet na bolje. 

ŠE VERJAMEM V SANJE IN V LEPŠI SVET … https://www.youtube.com/watch?v=M1F-4e8PLmo

 

Pustite Trackback v zvezi s tem vnosom

Preberite še

Vesela bom vašega mnenja!

You must be logged in to post a comment.