Težka tema o kateri moramo spregovoriti!

zlorabe otrok … tema, ob kateri bi si mnogi najraje hitro zamašili ušesa in zatisnili oči.

Mnoge poznam, ki tega sploh ne želijo slišati. Poznam mnoge, ki bodo rekli, jaz tega bloga ne bom bral, ker se me to preveč dotakne. Ampak dragi moji. DA, dogaja se pri nas. Nekje v naši bližini, pa tega ne vemo. Sama sem že pisala o tem, kako sem s pedofilom pila kavo in ne vedela kaj počne doma za štirimi stenami. In kar je najbolj smešno. Zdel se mi je celo najbolj normalen od cele družbe, ki smo sedeli za tisto mizo. Prizemljen, prijazen, ustrežljiv…aha!

Za uvod povem le to. Ta blog pišem, ker so mi pisali in me prosili, če lahko napišem kaj na to temo. Ker imam veliko sledilcev, ki me spremljate, pa da se malo izobrazimo vsi skupaj tudi o tej, tako boleči, moreči in tabu temi! Ne bi smela biti tabu! Pa je. Jaz bom o njej govorila na glas! Zelo na glas! ZA VSE NAS! 

Veliko nas reče “Saj to se ne dogaja pri nas! ” Spolna, fizična in čustvena zloraba, zanemarjanje. Eden od 6-ih otrok, vsaka 4. deklica, 70.000 slovenskih otrok … Kakšne grozljive številke! Preverjene!

Vendar to ni statistika, to niso le številke … To so strti, prestrašeni otroci z zgodbami, ki trgajo srce in vsakodnevno vstopajo skozi vrata terapevtske sobe Lunina vila … 

“Strah me je iti po ulici. Kaj če srečam očija in me odpelje nazaj? Premajhen sem, da bi se mu uprl…”

 “Želela sem si, da bi me nekdo slišal… da bi bila dovolj velika, da bi dosegla kljuko in stekla ven.”

Resnični stavki, predvsem pa resnična življenja… to je tisto, kar tem številkam doda bolečo težo.

Ta mala bitja, z močjo superherojev, ki v svojih telesih nosijo bremena, težja od njih samih. Bremena zlorabe, ki jih kot družba ne znamo odvzeti ali jih vsaj pomagati nositi. Bremena, ki jih pogosto niti ne opazimo, dokler ne pogledamo globje.

To niso zgodbe o nagnusnih starih neznancih, ki na temnih ulicah prežijo na otroke, ampak pripovedi o materah in očetih iz vseh socialnih slojev družbe, ki ne zmorejo in ne znajo drugače. O tetah, ki ne vidijo, sosedih, ki ne slišijo, vrstnikih, ki ne opazijo, in institucijah, ki prepogosto nimajo potrebnega časa in znanja. To so zgodbe o družinskih tradicijah, ki to nikoli ne bi smele postati! O stavkih “nikomur ne smem povedati”, ki postanejo družinska mantra, vzgojnih prijemih “ker so tako vzgajali tudi mene” in težkih besedah ”ki si jih itak zaslužiš”. Predvsem pa to niso zgodbe iz dežele Tamnekjedaleč, ampak resnična življenja 70.000 slovenskih otrok. NAŠIH OTROK! ( Ko prebiram te stavke za sabo, me po telesu kar mrazi

Dokler ne pride nekdo, ki zmore drugače! Nekdo, ki ve, da ljubezen zmore bolje! In to je lahko prav vsak izmed nas ….

Vsak si lahko vzame čas, da pristopi do otroka v stiski in vpraša “Kako ti lahko pomagam?” ali “ tukaj sem zate,” ali pa “Če si v težavah se lahko obrneš name.” Vsak se lahko odloči, da bo postal glas otroka, dvigne telefonsko slušalko, pokliče 113 in prijavi sum zlorabe. Prav vsak izmed nas lahko zbere pogum za iskren in odprt pogovor o tej težki temi. Vsak po svojih najboljših močeh in vsi skupaj … samo tako bomo ustvarili družbo, kjer zlorabe, ne bodo del družinske tradicije! Ker ljubezen zmore!

LJUBEZEN ZMORE DRUGAČE

»Vsi kriki na pomoč so bili moji mami premalo, da bi me zaščitila. Še vedno se spomnim, kako me je otipaval vsepovsod, pa vendar ni bilo tako grozno kot tistega dne, ko me je posilil. Nikoli ne bom pozabila, kako je prodiral v mene, jaz pa sem jokala. Bilo je tako hudo, da sem šla s čustvi ven iz telesa, kot da me je duša zapustila, kot da je del mene gledal iz strani, kaj mi dela. Kako to izgleda ve verjetno samo žrtev, ki je to preživela.«

»S pomočjo svetovalnice in terapevtke sem prišla do tega, da danes lahko rečem, da sem zares srečna, da živim in da sem na nek način hvaležna za vse slabe izkušnje, saj danes vem, da s svojo zgodbo lahko komu pomagam. Želim si, da bi vse žrtve, zaživele mirno življenje in oprostile storilcem, saj bodo one bolj mirno in lažje živele s tem in to si zaslužimo vsi. Srečno vsem!«

»Sem dekle, ki rado piše. Pesmi, prozo, zgodbe. Rada pišem srečne zgodbe. Te naj bi zdravile. Zmotila sem se. Čisto vsaka zgodba zdravi, pisatelja, bralca. Tistega, ki čuti in zgodbo začuti. To ni srečna zgodba, je pa zgodba, ki zdravi. Je moje pričevanje o mojem otroštvu, ki je bilo vse, kar si otrok naj ne bi niti predstavljal.«

»V začetih mojega šolanja se je moja mama poročila z moškim, ki je bil na videz krasen. Živeli sva skromno, pri stari mami in moji materi se je zdel pobeg s tem čudovitim moškim najlepša stvar, ki se ji je zgodila v nekaj letih. Kmalu se je izkazalo drugače. Danes, ko mnogo časa premišljujem in iščem vzroke, vem zakaj je bil tisti moški tako grob in nasilen do nas.«

»Po urah joka mlajše sestre, vsakodnevnega strahu kakšno bo ozračje »doma«, ali bo moja soba po izbruhu agresije v razsulu, videti, kako bitje, pri kateremu živiš davi tvojo mamo, jo pretepa, ko te je strah vsakega koraka, ker ne veš, kaj boš storil narobe in kdaj boš ti dobil svojo »porcijo«…«

»Štela sem 4 leta. Tam nekje. Z mamo sva ravno pobegnili od očeta alkoholika in zaživeli pri babici na podeželju. Bila sem živahen otrok in moja živahnost še danes ni uplahnila, zdaj temu pravim dinamičnost. Cele dneve sem se igrala z bratrancem in sestrično. Bili smo zelo povezani, sestrična je bila nekaj let starejša od mene, bratranec je obiskoval en razred na predmetni stopnji. A tistega dne, se spomnim zelo jasno. 

»Spomnim se, kako sem oblečena v roza trenirki sedela pred njihovo hišo in srkala sok. Oboževala sem tisti sok. Takšnega doma nismo imeli, mi smo pač vedno pili čaj. In tako me je zavedel, vedno boš dobila sok, le bodi tiho, to je naša igra, naša skrivnost, kakor je bila skrivnost skrivna sestavina našega kakava. In bila sem tiho, ko je moj dedek prišel pome.«

Verjamem, da vsi zmoremo drugače. Če je le ljubezen tisto, kar šteje pri nas.

Naj ljubezen šteje!

Lunina vila, Inštitut za zaščito otrok, so. p., je zasebna, neprofitna organizacija v Sloveniji, katere poslanstvo je zdravljenje in preprečevanje travm pri otrocih (zlorabe, zanemarjanje, spolne zlorabe, smrt bližnjega, dolgotrajna bolezen, imigracija…). Dejstvo, da je v Sloveniji zlorabljen vsak 5. otrok je grozljivo, nepredstavljivo in srce parajoče.  Ker pa je to precej kočljiva tema, za marsikoga tabu, se o tem tudi veliko premalo govori. In tako je tudi donacij precej manj, kot bi jih lahko bilo.

Če se vrnemo na namen …. torej ti otroci potrebujejo terapije, strokovno pomoč, da travme predelajo in za to je potreben PROSTOR.  Želja in cilj, da omogočimo delovanje Lunine vile na novi lokaciji  je, še pred poletjem! 

Kaj lahko storite, da jim pomagate? Informacijo delite med svojE prijateljE, na socialnih omrežjih, podprite delovanje Lunine vile in prispevajte po svojih močeh

Pokažimo otrokom, da ljubezen zmore drugače; da smo tu, da slišimo, se ne obračamo stran in da bomo naredili vse, da jih zaščitimo in jim omogočimo lepšo prihodnost! 

Kot posamezniki lahko naredimo veliko; SKUPAJ pa smo NEPREMAGLJIVI!

Podatki za nakazilo, v kolikor ste se odločili na kakršenkoli način pomagati ( ZRNO NA ZRNO POGAČA, KAMEN NA KAMEN PALAČA) :

Lunina vila, Inštitut za zaščito otrok, so.p. Brdnikova ulica 37, 1000 Ljubljana

ID za DDV: 73454311 TRR: SI56 6100 0001 4077 569 (DELAVSKA HRANILNICA d.d.)

Koda namena: CHAR.

Namen: Prostor 

Donirate pa lahko tudi TUKAJ.

HVALA V IMENU VSEH ZLORABLJENIH OTROK!

 

 

 

Pustite Trackback v zvezi s tem vnosom

Preberite še

Vesela bom vašega mnenja!

You must be logged in to post a comment.