Moj poklon vsem staršem JUNAKOV!!!!Vi ste šele pravi junaki!

Slab teden nazaj sem nastopala v Škofji Loki, na Teku junakov 3. nadstropja. O tej prireditvi sem že pisala na družabnih omrežjih in pozivala vse, naj jo obiščejo. Bili so prisotni slovenski olimpijci, predsednik države… in res je bilo lepo. čustveno!   

Kdo so junaki 3. nadstropja? To so otroci, ki so preboleli ali pa se še borijo z rakom. 3. nadstropje pa je oddelek Hemato-onkologije Pediatrične klinike. Kot sem  zapisala že v svojih FB objavi, so otroci tekli v majicah, na katerih je pisalo, da so Junaki 3. nadstropja. Tudi njihovi starši so sicer imeli majice, rumene, z enakim, a veliko slabše vidnim napisom. Dejstvo  pa je, da bi po mojem mnenju ravno ti  starši morali imeti majice, kjer bi z velikimi tiskanimi črkami pisalo, JAZ SEM NAJVEČJA JUNAKINJA oz. JAZ SEM NAJVEČJI JUNAK. Ker to ste! Pa se tega niti včasih ne zavedate!    

Kaj preživljaš, ko slišiš diagnozo, vaš otrok ima raka, si nočem, nočem, nočem in še enkrat bom zapisala za vsak slučaj , da bo tisti tam zgoraj to videl NOČEM,  nikoli v življenju predstavljati. Vendar pa sem v svoji karieri takšnih in podobnih zgodb iz prve roke spremljala kar veliko. Zgodba o fantku, s katerim je bilo do 5. leta vse v redu, potem pa so mu diagnosticirali hudo obliko sladkorne bolezni in ima danes inzulinsko črpalko. Pa zgodba staršev otroka, ki je bil do tretjega leta super zdrav, potem pa zbolel za rakom na ledvicah. Pa zgodba o starših otroka, ki je umrl zaradi kostnega raka. 

Ta slika spodaj, slike te nasmejane gospe Urške, se me še posebej dotakne. Pa veste zakaj? Ker ima še vedno žar v očeh, kljub temu, da je njena hči Ema izgubila boj z rakom. Vas je zmrazilo kajne? Tudi mene. Kako šele njo. In ona je zame JUNAKINJA! Da se kljub taki bolečini uspeš postaviti na noge, se še vedno nasmejati in se zavedati, da teče življenje naprej, brez enega člana- to zmore samo  velik JUNAK! 

Moram vam priznati, da je to, da sem osebno spoznala ogromno takih ljudi s temi težkimi zgodbami,  iz mene naredilo osebo, ki je zelooo obremenjena in prestrašena, ko gre za bolezni otrok. In nekaj časa se mi je celo dogajalo, da sem prav panično skočila, ko je bilo kaj narobe s Šajano ali pa s Sijo. Vse te zgodbe so me strašansko »napsihirale«, da sem bila neko obdobje ves čas na preži nad temi boleznimi. Kot kaka hijena. Ko je Sija dobila vročino, sem jaz videla, da ima vročino, že pri 37,1 stopinjah,  ker sem bila obsedena z merjenjem temperature. In potem samo čakala, ali bo rastla, ali ne. Pa saj vsi vemo, da 37,1, res ni vročina pri otroku. Ampak ja, jaz sem iz take muhe, že naredila slona. Mimogrede, doma imamo 9 termometrov in se iz mene norca delajo že vse prijateljice. Enega imam celo v avtu! 🙂 Šajana je kot otrok imela vročinskie krče in zato imam že tako problem v svoji glavi z vročino. In potem še vse te zgodbe, ki jih slišim, je pripeljalo do tega, da imam doma toliko termometrov. In sedaj sem končno prišla v fazo, ko sem se začela držati nazaj in sama sebi dopovedovati, da je moj otrok zdrav in, da tu in tam preboleva le kakšno virozo in, da naj neham zganjati paniko in delati iz muhe slona. Mimogrede, ko je moja prijateljica, urednica tega bloga, delala pri nekem časopisu in sedela blizu novinarjev, ki so za delali črno kroniko, se še sedaj predobro spominja nekaterih stresnih situacij in pravi, da je bila takrat tudi sama strašno obremenjena, da je to nekaj neverjetnega. Verjamem, da vse te izkušnje vplivajo na nas in jih vlečemo s seboj, pa mi to želeli ali ne…. 

 Ljudem s takšnimi zgodbami sem stisnila roko, poslušala njihove osebne izpovedi in to ne samo v soboto, na teku Junakov 3. nastropja, ampak skozi vso kariero. Na Tek junakov sem v Škofjo Loko prišla on 10. uri zjutraj, kot so mi naročili. Organizatorka Valerija mi je začela predstavljati starše in na hitro razlagati njihove zgodbe. Ko sem videla kam to pelje, priznam ni bilo najbolj profesionalno od mene, sem v nekem trenutku začutila, da je to čisto preveč, da enostavno ne morem slišati vseh teh zgodb naenkrat in sem dobesedno pobegnila v garderobno sobo, kjer sem potem ostala do nastopa. Ne, da ne morem, ne ZMOREM! Vem, da se sliši grozno. Vem, da bo marsikdo rekel, da to ni lepo. Ampak enostavno sem v tistem trenutku začutila, da ne zmorem več. Jaz sem v zadnjem času, sploh odkar sem izdala pesem Še verjamem, prebrala, videla in slišala toliko težkih zgodb, ki so se me tako zelo dotaknile, da ne znam povedati.

Jaz sem v zadnjem času, sploh odkar sem izdala pesem Še verjamem, prebrala, videla in slišala toliko težkih zgodb, ki so se me tako zelo dotaknile, da ne znam povedati.

To so zgodbe revnih ljudi,ki se vsak dan bojujejo za preživetje( o ko bi le imela čarobno palico) ,  to so zgodbe bolnih ljudi, to so zgodbe ljudi, ki jim umirajo otroci, to so zgodbe pretepenih žensk, to so res neverjetne zgodbe. In potem jaz te zgodbe berem, usidrajo se globoko v meni in jih potem nosim s seboj in kot »zombi« hodim po svetu. In naredila sem blokado, stop. “Prišla sem peti na Tek junakov, prosim, da mi pokažete mojo garderobo. Jaz se moram psihično in fizično pripravit na to, da bom lahko skakala po odru. S tonskim tehnikom se moram dogovoriti kaj bom pela in podobno …, ne zmorem več poslušati tako ganljivih zgodb… “ Če jih jaz ne zmorem več poslušati, si lahko samo predstavljate, kako jih je živeti? No, zato so ti straši taki junaki!

Je pa res, da je zelo lepo delati dobro! Dobro se počutiš, ko nekaj dobrodelnega dobro izpelješ! . To, kar je na primer naredil v zadnjem tednu Miha Deželak s svojo ekipo, poudarek je na ekipi, je neverjetno. Ker da smo si na jasnem, ekipo Radia 1 se absolutno premalo omenja. Miha Deželak je car in se mu globoko priklanjam, ampak dejstvo je, da brez ekipe on sam tega projekta ne bi mogel izpeljati v tolikšni meri. In to je Miha tudi večkrat poudaril. Zadaj je cela ekipa, ki ga je bodrila, dihala z njim, kolesarila z njim in oh in sploh. In vsi so bili zelo, zelo utrujeni. To so zgodbe, ki si jih ljudje ne zavedajo. Ampak na koncu, ko je ena zadeva zaključena, ko zbereš denar, ko narediš dobro delo, ko odpoješ, ko nekaj odpredavaš, ko odkolesariš, … Ko na koncu vidiš rezultat, se res neverjetno dobro počutiš. Jaz na primer se po določenih humanitarnih prireditvah, kjer vidim, da je neko upanje, ko vidim, da je prisoten nek žar v očeh, počutim fantastično še najmanj 14 dni. Noben plačan nastop na tem svetu mi ne more dati toliko, kot ena dobro izpeljana, čustvena humanitarna prireditev. 

Noben plačan nastop na tem svetu mi ne more dati toliko, kot ena dobro izpeljana, čustvena humanitarna prireditev. 

Nikoli v življenju ne bom pozabila koncerta za Viljema Julijana, ki se bo tudi letos septembra zgodil v ljubljanskih Križankah in vsi prav lepo vabljeni. Viljem Julijan je odšel med angelčke, obstaja pa še ogromno drugih otrok z redkimi boleznimi in ogromno drugih staršev, ki se borijo za njih. In takim staršem je treba pomagati, kar je bil tudi smisel prvega koncerta za Viljema Julijana. In zato tudi letos ob tej priliki izkoriščam priložnost in vabim vse, da pridete na ta koncert. 

Za konec bi povedala samo še to, da, če kdaj na poti srečate koga, za katerega vidite, da rabi pomoč, ustavite se in mu pomagajte. Super se boste počutili. Predvsem pa je pomembno, da objamemo svoje zdrave otroke in se zahvalimo tistemu zgoraj, ki jih čuva. Da ne »jamramo« ob vsaki virozici, kako težko je biti 2 ali 3 dni doma s tečnim otrokom, ki ima vročino, ker se niti slučajno ne zavedamo kako je tistim staršem, ki morajo biti leta in leta po bolnišnicah. 

Ob tej priliki  pa še en  RES velik poklon vsem tem staršem, ki zmorete vse to in to, da ostaja v vaših očeh še vedno prisotna iskrica upanja. Jaz se vam res klanjam in si srčno želim, da bi mamice junakov 3. nadstropja sezule te čevlje v katerih sedaj hodite in od sedaj naprej hodile samo še v visokih petah ali v udobnih sandalih. Moj poklon tudi očetom, na katere velikokrat kar pozabimo, pa verjamem, da ne trpijo nič manj kot mamice.      

PRIJATELJI, STISNIMO SVOJE OTROKE IN SE ZAHVALIMO, DA JIH LAHKO!        

Pustite Trackback v zvezi s tem vnosom

Preberite še

Vesela bom vašega mnenja!

You must be logged in to post a comment.