Pogoltnost in egoizem bosta naša poguba

Ne atomska bomba, ne bolezen in ne asteroid, ki bo trčil v zemljo, ne bo uničil človeštva. To dvoje ga bo, pogoltnost in eGOIZEM. V TO sem prepričana.

Tisti, ki imajo veliko, hočejo še več in pri tem ne izbirajo sredstev. Zdi se mi, da se vsi samo grebejo, grabijo in gledajo samo na svojo rit, predvsem pa so vsi prepričani, da uspeh in denar prideta kar sama od sebe in nekateri so prepričani, da njim pripada vse. Ljubosumno opazujejo kaj imajo drugi in Bog ne daj, da bi pomislili, da je mogoče tisti drugi za svoj uspeh ali svoje bogastvo garal. To je res široka tema in mislim, da bi pisala v neskončnost, če bi se je bolj natančno lotila. Grozno mi je, da očitno postajamo družba, ki izgublja empatijo, ki bulji samo še v svoje ekrane, družba, ki ne zna ceniti svobode in tega, da imamo hrano, vodo, možnost izbire. Da nismo srečni, ampak samo še hočemo več in več in več in to moramo dobiti takoj zdaj, tudi, če to pomeni, da drugega potisnemo v drek. K temu se vsak dan po koščkih (žal) prepričam tudi sama. Nekaj dni nazaj je Andreja, urednica mojega bloga v zapisu na svojem facebook profilu ugotavljala, kam gre ta svet in ne bi se mogla bolj strinjati z njo. Zapis si lahko preberete v fotografiji:

Njeni stavki so mi v spomin priklicali nekaj podobnih trenutkov ob katerih mi je dvignilo pokrov. Najprej nedolgo nazaj – in mislim, da tudi večno aktualna tema, ki je naravnost idealen posnetek stanja: parkiranje na prostorih za invalide. Kaj ljudem tukaj ni jasno? Kot da so si sami izbrali invalidnost in verjamem, da bi invalidi takoj zamenjali z nami, ki moramo parkirati pač malo dlje od vhoda ali narediti kakšen krog ali dva. Nisem škodoželjna, ampak kakšnemu objestnežu, ki brez slabe vesti parkira na prostoru za invalide bi privoščila recimo kakšen zlom noge in bergle. Zato, da bi se malo matral in izkusil iz prve roke, kako je biti na drugi strani. Tudi tistih biserov, ki parkirajo tik pred vhodom pred trgovino, čeprav imajo na voljo celo parkirišče, par metrov stran, ne razumem. Da ustaviš pred vhodom in tam stojiš, kot da si parkiral na posebej rezervirano mesto, to je objestnost in egoizem. Nimam več tolerance do takšnih ljudi. Včasih sem šla mimo in bila tiho, si mislila svoje in potem ‘pizdila’ v avtu. Danes pa takšnega vprašam, če mu pridržim vrata, da se bo kar notri v trgovino zapeljal. Seveda tak potem zagotovo ne bo imel nič lepega za povedati o Rebeki Dremelj, ampak veste kaj – vseeno mi je. Če je tebi dragi moj, je meni še bolj! 

Nisem škodoželjna, ampak kakšnemu objestnežu, ki brez slabe vesti parkira na prostoru za invalide bi privoščila recimo kakšen zlom noge in bergle. Zato, da bi se malo matral in izkusil iz prve roke, kako je biti na drugi strani.

Zadnjič stojim v trgovini, v vrsti za blagajno in imam poln voziček robe. Res, res naložen je bil do vrha. Pač imam bolj malo časa in takrat ko grem po nakupih, to naredim tako kot je treba:-) S polnim vozičkom robe in prazno denarnico:-)  Za mano je stalo  nekaj ljudi, ki so imeli samo po par izdelkov. Ker želim biti kulturna in želim kdaj pomisliti tudi na sočloveka, jih par spustim naprej, da ne bodo čakali, ker jaz imam res veliko. Vsi so zelo prijazni, se mi zahvalijo itd. In potem naletim na starejšo gospo, ki je več kot očitno že v penziji in začne za mano sopihati, da sem dvakrat pogledala, če potrebuje zdravniško pomoč. Ona bi tudi z malo manj naloženim vozičkom kot je moj, ampak še vedno zelo naloženim, šla rada tudi naprej. Ker njej se mudi in nima časa čakati. Meni, mamici dveh otrok, polno zaposleni na vseh področjih se ne mudi, njej pa se mudi. Lahko, da se ji je res, ampak, če se ti mudi, potem ne greš takrat v špecarijo po eno mesečno zalogo, ali pač? In takih primerov je nešteto in verjamem, da se vsak izmed vas dnevno srečuje z njimi. No, tudi takšnih, ki s polnim vozičkom robe ne spustijo tistega z žemljico naprej je seveda veliko:-) 

Potem govorim z mamico znanega športnika. In mi razlaga, kako mu otroci ne dajo miru na dopustu. Logično. Kdo bi zameril otrokom. Ampak kako starši uspejo medtem ko vidijo, da je pri kosilu, nonšalantno priti do njega in mu rečejo – “Joj, vem da ješ (tikanje me vedno izjemno pogreje in tudi sama zelo redko doživim, da me kdo, ki pristopi do mene ali pa mi piše, vika. Ker smo pač krave skupaj pasli ali kaj?) vem, da te ne bi smel zdaj motit, ampak vseeno, a bi se lahko samo podpisal na majico?” POZOR! VEM, DA JEŠ, VEM, DA NE BI SMEL MOTITI,  ampak, ker sem egoist, ki gleda samo na svojo rit, kako bi prišel do podpisa, ti bom vseeno rekel in te vseeno med obedom zmotil. Zakaj pa ne? Zakaj bi vljudno počakal par metrov stran, da končaš s kosilom in potem s spoštovanjem pristopil? 

Tikanje me vedno izjemno pogreje in tudi sama zelo redko doživim, da me kdo, ki pristopi do mene ali pa mi piše, vika. Ker smo pač krave skupaj pasli ali kaj?

Takih primerov smo estradniki vajeni. Sploh na kakih gasilskih veselicah. Ko si po celodnevnem igranju končno privoščiš čas za tiste tri čevape, da jih zbašeš v usta in še takrat pride starš, ki ve, da ne sme, ampak vseeno, a lahko … Ni problem fotografiranje in z veseljem se kam podpišem, ampak problem je ta, da ti, ki si na drugi strani, nimaš toliko empatije in vljudnosti v sebi, da bi vedel, da jaz zdaj jem,  da počakaš par minut in potem pristopiš. To je problem. Ni problem to, da si rezerviraš prostor na ležalnikih, če jih uporabljaš, problem je ta, da si rezerviraš plac za cel dan, ti pa prideš šele popoldne. Problem je, da ne vidiš, da ni prav, se vriniti na blagajni, ko se nova blagajna odpre, pa se proti njej zaženeš kot hijena na plen. 

Na koncu pa je tako kot pravi Andreja, vsi končamo enako, tistih par metrov pod zemljo in ni pomembno, kaj si si nagrebel in kako. 

Ah, dragi moji, mogoče je teh mojih besed škoda in si mislimo, da itak ne bomo nič spremenili. Ampak jaz se s tem ne bom sprijaznila. Še vedno se bo trudila biti prijazna in vljudna do tistih, ki si to zaslužijo in totalno sarkastična do tistih, ki si tudi to zaslužijo…, še vedno bom otroke vzgajala v duhu empatije in več kot nas bo takšnih, več bo upanja, da ne bo šlo vse v franže! 

Rada vas imam,

Rebeka

 

 

 

 

 

 

 

Pustite Trackback v zvezi s tem vnosom

Preberite še

Vesela bom vašega mnenja!

You must be logged in to post a comment.