ALI SMO MAZOHISTKE? 

Naj tokratni zapis začnem z definicijo besede mazohist. To je oseba, ki uživa v fizičnem in psihičnem mučenju same sebe. 

Pišem pozno zvečer, ravnokar je zaspala moja mlajša hči, Sija, ki je stara tri leta.Več kot eno uro, sem ležala pri njej v sobi na tleh, ker ni hotela zaspati sama. Ne me vprašati zakaj na tleh, ker bi lahko ležala na pravi še eni postelji, ki jo ima (spi namreč še v otroški postelji), ampak ne, jaz sem legla na tla. S tem, da zaspi sama, običajno nimamo težav, ampak pridejo tudi takšni trenutki , še posebej takrat, ko sem sama utrujena kot pes od celega dneva in ko si res želim, da bi mi otrok zaspal kar se da hitro, da bi končno lahko tudi sama malo zadihala …;). No, takrat pač ne bo zaspala tako zlahka. Zagotovo poznate tudi tiste trenutke, ko Bog ne daj, pohvalite svojega otroka, da je zdrav. No, pri nas je naslednji dan zagotovo vročina☺ . Zato vedno, ko me kdo zadnje časa vpraša ali smo zdravi, odgovorim, da ne odgovarjam na provokacije☺ .

Pa da nadaljujem…. Ko sem tako ležala na tleh, poslušala njeno dihanje, obračanje, jamranje, izmišljevanje …. sem zaprla oči in razmišljala, ali po kakšnem kriteriju mame slučajno sodimo v kategorijo mazohistov, saj se po prvem otroku, po res neprespanih nočeh, po konstantem ugajanju nekomu drugemu, po tem, ko res nimamo včasih časa niti “ prdnit”, odločimo za še nega otroka. Pa potem za še enega in še enega, in še enega….(no, da ne bo kdo narobe bral, jaz sem svojo proizvodnjo pri številki dve zaprla) ☺ 

Seveda ljubim svoje otroke najbolj na celem svetu, seveda si ne znam predstavljati življenja brez njih, seveda se nikoli in nikdar ne bi vrnila nazaj v obdobje brez otrok (no, recimo za kakšen dan že, za več pa ne), pa vendar… Če se bo zdaj našla kakšna takšna, ki bo moralizirala, naj preneha z branjem prosim. Tiste, ki boste želele razumeti, kaj želim povedati s pisanjem tega bloga, boste še kako dobro razumele, kajne? 

Nedolgo nazaj sem bila na enem poslovnem kosilu z gospo, staro malo čez 40. (Marija pomagaj, ne morem verjeti, da se nam v teh letih reče že gospa, ha ha. Tudi jaz bom letos 40,ampak o tem ne govorimo na glas 😉 😉 ;).  V bistvu se s to gospo ne poznava zelo dobro, ampak sva bili na kosilu, ker sva imeli poslovni sestanek. In sva seveda začeli debato, si izmenjali par vljudnostnih fraz, tako kot ženske pač znamo, če imamo kaj otrok, kaj dela mož in podobno. Na moje vprašanje, kako pa je sicer kaj, če je v redu, pa mi je na moje presenečenje odgovorila, da poslovno zelo v redu, zasebno pa malo manj. Malo sem zadržala dih in pričakovala, da mi bo razložila, da ima kakšno bolezen ali kaj podobnega, ampak ona je začela govoriti o svojih otrocih, kako ji nazaj jezikajo, se ji zoperstavljajo in, kako včasih sploh ne ve, kaj naj naredi. In sem kmalu zadihala s polnimi pljuči. Končno še ena mama, ki nima popolnih otrok. Končno še ena, ki si, tako kot jaz, na glas upa pritoževati čez svoje srčke, angelčke, bonbončke in sladkorčke in kaj kmalu sva iz vljudnostnih fraz prešli v pravo prijateljsko, iskreno debato. Res sem bila pozitivno presenečena. Ne vem, kako je z vami, ampak meni se zadnje čase dogaja, da ima ogromno mam okoli mene doma prave angelčke, take otroke, da jih lahko samo v vitrino postaviš in občuduješ. V šoli  vse klapa, doma vse ubogajo, so prvorazredni športniki, zvečer si zobe umijejo in gredo spat brez ugovarjanja in tudi njihovo blato nikoli nič ne smrdi☺  … In včasih, ko se pogovarjam s takšnimi ljudmi, se mi zdi, da sem najslabša mama na celem svetu. Kljub temu, da vem, da sem totalno predana, vestna in  zase bi rekla, da sem res dobra mama. Vendar takšni ljudje mi dajo velikokrat občutek, da si vse to samo domišljam. Včasih, iskreno povedano, se  počutim kot da nič ne znam in vse, kar naredim, naredim narobe. Včasih se počutim tako nemočno, da sploh ne vem, kako naj reagiram v kakšni določeni situaciji.  Počutim se kot prvošolček, ki je  ravnokar prišel na fakulteto. 

Končno še ena mama, ki nima popolnih otrok. Končno še ena, ki si, tako kot jaz, na glas upa pritoževati čez svoje srčke, angelčke, bonbončke in sladkorčke.

Ja, svoje otroke imam(o) najraje na svetu, kar sem že povedala, pa bom za vsak slučaj še nekajkrat, če bi slučajno kdo narobe bral tale zapis, jaz za njiju dam življenje brez kakršnegakoli razmišljanja. Skratka, ni je stvari, ki je ne bi naredila za njiju. In ljubezni do otrok res lahko rečemo brezpogojna ljubezen, ki pa je na trenutke tako neverjetno težka. Včasih se mi zdi, da nenehno slalomiram med šovbiznisom, med tem, da sem mama, žena, gospodinja in na koncu dneva se vprašam, kje sem jaz. Ali sploh še obstajam? Ali sem vse tiste stvari, ki sem jih počela tisti dan, počela zato, ker jih tako želim ali ker mi je življenje postavilo takšne smernice, da jih moram. Včasih pride dan, ki ga enostavno samo in zgolj preživim in daleč od tega, da bi lahko rekla, da sem ga doživela. Ne, ne, nisem ga doživela. Le preživela. Se to dogaja tudi vam? In ko sva s to gospo o kateri govorim na začetku tega zapisa, začeli debatirati otrocih, ona ima malo starejše kot jaz, in ko me je začela razlagati, s kakšnimi situacijami in problemi se ona sooča kot mama, moram priznati, da me je postalo pošteno strah. 

Kaj hudiča me še vse čaka? 

Šajana je izredno priden otrok. Ubogljiva, empatična, simpatična, vse to. Babice njenih prijateljic jo obožujejo (Šajana vedno vse poje, se zahvali itd. ) Drugje. Doma pač temu ni tako. Po novem spuščamo zvoke renčanja, ko kaj ni po njeno, in tudi zavijanje z očmi ji ni tuje. Sicer jaz tega ne dovolim in imamo takoj ogenj v strehi, ker tega ne prenašam. Ampak enostavno vidim, da je začela uveljavljati svojo voljo. Kar je prav, kar je normalno in jaz kljub temu, da sem prebrala čisto vse Juhantove knjige, ki obstajajo (mimogrede, ima res tako pametne nasvete, da tiste, ki še niste brale, in ki imate otroke od 8 let naprej toplo priporočam) in, da vem, da je prav, da se mi postavlja po robu, sama pri sebi ne vem čisto, kako naj se soočam s tem. Jaz že mislim, da pravilno reagiram v situaciji z njo. Po priporočilu Juhanta in še drugih modrecev, po svoji lastni presoji itd. To mi je vse jasno. Ampak ne znam se soočiti sama s seboj, da ne bi občutila žalosti, razočaranja. Vedno sem imela namreč svoje mnenje o mamah, ki jim poči film in kričijo na svoje otroke (seveda, dokler nisem imela svojih otrok). Nedolgo nazaj se je to  zgodilo meni. In počutila sem se razočarano sama nad seboj. 

Doma pač temu ni tako. Po novem spuščamo zvoke renčanja, ko kaj ni po njeno, in tudi zavijanje z očmi je začela trenirati. Sicer jaz tega ne dovolim in imamo takoj ogenj v strehi, ker tega ne prenašam.

Moja urednica Andreja, ki ima 15 let starega sina, se mi običajno, ko ji razlagam, kako sta me otroka spravila v slabo voljo  samo zasmeji in me potolaži, da nisem edina, da me še kako dobro razume. “Sorazmerno z višino, širino in starostjo otroka, boš vedno več kričala in bila vedno več slabe volje ,” mi je enkrat prijazno povedala. “Tudi mame smo pač samo ljudje, s slabimi in dobrimi dnevi in tega se morajo prej ali slej zavedati tudi naši otroci. Ko bodo imeli svoje otroke, bodo že razumeli …  “ Zanimivo pa je dejstvo koliko bremen si dejansko naložimo tako na svojo vest, kot na svoja pleča. Zanimivo je to, da otroci vedo, da Superman ne obstaja, mame tega žal še nismo spoznale. ☺ 

Fascinantno pa mi je tudi, kako obstajajo določene mame, ki za nič na svetu ne bodo priznale, da imajo tudi slabe dneve, da se jim pri vzgoji včasih tudi zalomi, da njihovi otroci niso 24 ur na dan angelčki. Ne, njihovi otroci so popolni, ne zavijajo z očmi, se ne postavljajo po robu svojim staršem. In takšne mame, ki to razlagajo drugim mamam, tisim, ki smo  iskrene in povemo točno tako kot je, tako poskrbijo, da se samo še slabše počutimo. Poznam osebo, ki nenehno razlaga, v kakšno veselje in neverjetno zadovoljstvo ji je to, da je mama in, kako ona neznansko uživa v tem poklicu. Odločila se je, da pusti službo, ker tako neznansko uživa v tem, da je mama.Vse podpiram in vse razumem.  Super, tudi jaz v tem neznasko uživam (večino časa, ha ha), sicer se ne bi odločila za dva otroka. Ampak po drugi strani sem tudi že doživela, da je ta ista oseba tako histerično kričala na svoja otroka, da jaz tudi v najhjujšem navalu jeze še nisem. Takrat zagotovo ni uživala. Ali pač? Spet ponavljam vprašanje. Smo morda mazohistke? Jaz zase vem, da takrat, ko sem konkretno zakričala na Šajano, sem se počutila, ne znam lepše povedati, oprostite izrazu, kot kup dreka. Pika. Zvečer ko sem šla spat sem se razjokala od tega, da sem sama sebi dovolila, da se mi je snelo. Zato mi je fascinantno, zakaj se določene mame  pretvarjajo, zakaj ne povedo po pravici tako kot je? So morda mazohisti? ☺  

Za konec bom povedala takole. Vi, mi, jaz, smo iz mesa in krvi. Vsi imamo dobre in slabe dneve. Vse nas se včasih kakšna stvar dotakne bolj, kot druga. Vse me bi kdaj otroka požrle od ljubezni, kdaj pa bi ga samo požrle☺))) Hahaha. Zato toplo priporočam vsem tistim mamam, ki bluzijo, da so njihovi otroci angelčki – nehajte! Ko vidite obupano mamo, ji raje priskočite na pomoč, povejte kako svojo anekdoto in ji s tem olajšate dušo. Potolažite jo, ji povejte, da se to dogaja tudi vam. Meni, tebi, njej. Vse mi, smo v istem zosu iz katerega bomo prišle ven še prehitro in na koncu pogrešale vse to, nad čim se zdaj pritožujemo. Smo morda mazohistke? 

 

Pustite Trackback v zvezi s tem vnosom

Preberite še

Komentarji

Vesela bom vašega mnenja!

You must be logged in to post a comment.