HVALA VAM!

Ravnokar sem spila kavo s prijateljico. Sedeli sva vsaka na svojem kavču, vsaka pri sebi doma.

Kavico sva spili virtualno in se pogovarjali preko video klica z aplikacijo viber. V pol ure, kolikor je trajal klepet, mi je končno uspela razkazati svojo hišo – za obisk in ogled sva se dogovarali zadnje leto in nama v živo ni uspelo. Klepetali sva o vsem živem, začeli sva s kavo in končali z gin tonikom ;).  Zdaj smo pač vsi malo več na telefonih,  saj je to edini način ohranjanja stika z zunanjim svetom. 

V tej situaciji smo v dreku vsi. Ampak res čisto vsi.  Tako gospodarstvo kot osebni odnosi, vse živo bo prišlo na dan, se spremenilo in nujno moramo stopiti korak nazaj in poskušati potegniti iz tega tudi kaj dobrega – tudi, če je to samo virtualna kava s prijateljico s katero se prej nismo uspeli nikakor ujeti …  Kajti če bomo poleg vsega negativizma, ki nas obkroža, še negativno dovolili, da razmišljamo, potem bomo na koncu res prišli iz te bitke s pošteno načetimi živci. To pa vemo da ne pelje v nič dobrega naprej….

Tudi jaz trenutno težko rečem, da sem navdušena nad dogajanjem in mojim trenutnim življenjem. Prav nič fajn ni tole vse skupaj.

Mi smo  sicer vsi doma in kljub temu me čas kar malo prehiteva. Sandi dela vsak dan, od jutra do štirih popoldne. Dela od doma, iz domače pisarne, v katero je skoraj hermetično zaprt in ga praktično kot to, da ob 12.00 pride za 15 minut pojesti kosilo, ne vidim. 

Moja dnevna rutina pa se je popolnoma postavila na glavo. Takoj po zajtrku grem s Šajano v “šolo” in s Sijo v “vrtec”. Vmes sem še kuharica, hišnik, odgovarjam na službena sporočila in klice. No, nekako tako, kot vse vi ostale drage mame, ali očetje, kajne?  Skratka, tokrat mi to, da sem multipraktik res pride prav 😉 😉 ;).  Glavno, da v teh zoprnih časih ohranimo malo humorja, vsaj mene to rešuje …

Šajana je imela danes, ko nastaja ta zapis, recimo 5 ur intenzivnega dela kar zadeva šolskih obveznosti – izključno za ta dan. Glede na to, da je v 2. razredu in ji nekatere stvari še niso popolnoma jasne, ji jih je treba razložiti in takrat, ko Šajani najbolj razlagam, želi seveda Sija 300 drugih stvari … Perfektno za preizkušati živce, vam pravim! S prijateljico sva se ravno včeraj zafrkavali, da , če bova tole hoteli zdržati, ga bova morali začeti pit …  ;). Zato mi je zelo mi je všeč zapis, ki kroži zadnje čase po spletu in sicer, da, če bodo tale karantena in šolanje doma trajalo dolgo, bomo starši tisti, ki bomo izumili cepivo proti Covid -19 :). Lahko rečem, da le po štirih dneh šolanja na domu, kapo dol učiteljicam. Kljub temu, da smo vas jemali dokaj za samoumevne, šele zdaj vidimo, da morate imeti res jeklene živce. Sicer se zavedamo, da so otroci doma drugačni kot v šoli, doma si zagotovo več upajo, ampak vseeno. Doma imamo mi enega, dva, ali tri, vi jih imate 20. Aaaaa, klanjam se vam! Klanjam! Ste slišali? Hvala vam! 

Ko smo ravno pri hvaležnosti, me je zdaj prešinilo tudi to, kako se premalokrat zahvalimo za vse kar imamo. Predvsem mislim za odnose in za ljudi, ki jih imamo v življenju, a jih jemljemo kar malo za samoumevne.

Okej, zdravja recimo že nekaj let ne jemljem za samoumevnega, vsi, ki me spremljate dobro veste, da od takrat ko sem zbolela za rakom, sem hvaležna za vsak dan, ki ga lahko zdrava in vesela preživim v krogu svojih najbližjih.

 Recimo druženje s prijatelji. Ni družba tako zelo samoumevna kajne? Jaz iskreno svoje prijatelje in družbo že zelo pogrešam. Tudi otroci se seveda med sabo zelo pogrešajo. Ni več prijateljstvo tako zelo samoumeno kajne? O ne, treba ga je negovati vsak dan znova in znova, ker če ostanemo brez njih, šele sedaj lahko vidimo, kaka praznina nas čaka!  Zdravniki so recimo tudi tisti, ki so pač tu. Vsakič, ko jih potrebujemo.  Si bolan, greš k zdravniku, te pozdravi in greš naprej.  Zdaj pa si zelo težko predstvaljam sebe, da bi v tej trenutni situaciji bila recimo jaz zdravnica, imela doma dve mali punčki, ki bi bili večino časa brez mamice in vsak dan, ko bi se vračala domov, bi bila v strahu, joj, da le nisem kaj “pokasirala”. Ni enostavno kajne? Tudi s trgovkami je isto. Greš v tgrovino, nabaviš, plačaš, rečeš nasvidenje in hitiš naprej. 

V zadnjih nekaj dneh pa se je izkazalo, kako ključne vloge vsi ti ljudje igrajo v naših življenjih. Zato bi ta zapis rada izkoristila kot aplavz vsem tistim, ki ste sedaj na “bojišču”. 

Najverjetneje imajo tudi njihove družine doma koga, ki ima oslabljen imunski sistem in katerim lahko prinesejo virus in jih ogrozijo. Verjetno imajo tudi otroke. In zdaj naj se vsak izmed nas poskuša postaviti v situacijo, kako bi se počutili, če bi morali vsak dan nositi glavo na pladnju in se izpostavljali in ne bi vedeli, ali smo prišli okuženi domov k svojim otrokom in jih poljubčkali za lahko noč. Seveda, če vam sploh uspe pravočasno priti domov, da jih še vidite pokonci . Trgovke so dnevno izpostavljene takšnim in drugačnim prenosom okužb samo zato, da imamo lahko kruh in mleko. Tudi delavci v tovarnah, ki morajo delati, se verjetno danes ne počutijo fajn. In tako eni jamramo, ker moramo biti doma, drugi jamrajo, ker morajo delati. V vsakem primeru pa smo vsi v enem velikem zosu (mi, ki smo doma sicer zagotovo v manjšem, kot tisti ki so na “frontah”)  iz katerega se bomo izkopali le, če bomo stopili skupaj.

Nisem tukaj zato, da bom kritizirala tiste, ki jim dandanes še vedno ni jasno, kje smo in zakaj smo. Le čevje sodi naj kopitar, ampak tukaj sem zato, da se v mojem imenu, imenu svoje družine, svojih prijateljev in najverjetneje tudi v imenu svojih sledilcev zahvalim vsem tistim, ki požrtvovalno delajo za nas, da bi nam bilo v tej situaciji čim bolj udobno in zato, da bi se čimprej izkopali ven iz tega dreka. 

Iskrena hvala vsem vam in upam, da bo ta hvaležnost trajala še nekaj časa, da ne bomo tako zlahka pozabili, da ste bili tukaj za nas, ko smo vas  najbolj potrebovali. 

Hvala vam! 

Z ljubeznijo Šajana, Sija, Sandi in Rebeka. 

Pustite Trackback v zvezi s tem vnosom

Preberite še

Vesela bom vašega mnenja!

You must be logged in to post a comment.