Čisto malo treba je, da se človek spet rodi

Danes sem se, po šestih tednih karantene, ki sem jo spoštovala in se je držala kot pijanec plota (vmes sem bila natanko trikrat v trgovini in še to opremljena tako kot, da bi se odpravljala na fronto), odpravila v Ljubljano.

“Vžgala” sem svojega čudovitega jeklenega konjička, mojega Hyundaijčka, kot mu ljubkovalno rečem, ha ha in se odpravila na pot, ker sem imela dermatološki pregled. Kljub temu, da sem imela s seboj vse dokumente, ki so dokazovali, da gre Rebeka Dremelj Škaler na ta in ta pregled, tam in tam, sprintano vse na A4 formatu, če bi me slučajno ustavili policaji (vseeno sem morala prečkat kar nekaj občin), sem se kljub temu počutila kot glavni kriminalec. In prav zabavno mi je bilo, ko sem sedela v avtu in razmišljala, kako zelo smo ljudje “napsihirani” zdaj okoli tega.:-) 

Ne delamo nič narobe, vse delamo po predpisih, pa se kljub temu počutimo, kot da delamo kaj narobe. Smešno in hkrati zabavno! Koliko je ta situacija dejansko spremenila našo miselnost, naše dojemanje sveta nasploh. Po šestih tednih karantene sem imela v bistvu prvič – POZOR! – dve uri časa zase. Dve uri čistega časa zase! Eno uro vožnje v Ljubljano in eno nazaj. Nihče ni vmes 97x poklical MAMI in v bistvu sem celo uspela slišati svoje lastne misli, kar mi je bilo po tolikih tednih prav fascinantno. Doma sem imela v zadnjih tednih velikokrat namreč občutek, da sploh ne mislim več. Da možgani ne funkcionirajo. Da so dali odpoved ;).

Med vožnjo sem si predvajala natanko takšno glasbo, ki je ustrezala meni, brez “Baby sharkov” in “Souk, souk, bači, bači “.….( aaaaaa, meša se mi že, ko slišim te pesmi) .

Na repertoarju so bile recimo pesem Malo, malo, ki sem si jo zavrtela kar nekajkrat in res mi je pri srcu, potem Plestenjakova Res je dober dan, pa Alyina Dobro jutro življenje, pa moja Zdravo sreča … Skratka, same pozitivne, lepe pesmi, ki so me napolnile z energijo in v bistvu sem si v avtu naredila kar en mini žur. Vmes sem sicer poklicala prijateljico, samo, da jo pozdravim, slišim, ko je beseda nanesla spet na epidemijo, sem jo na hitro odslovila. Nisem si dovolila pokvariti trenutka. In ko sem se vozila, sem razmišljala, kako malo dejansko res potrebujemo za svojo srečo. Pred kratkim sem posnela pesem Zdravo sreča, ki govori ravno o takšnih trenutkih: kako živimo iz dneva v dan čedalje bolj hektično življenje in ne vidimo lepih stvari, ki jih imamo pred nosom. Hmm… Morda imam kakšne vedeževalske sposobnosti, ne vem, ampak v bistvu, sem že takrat skoraj napovedala trenutno stanje. Ha,ha. Kjub temu, da sem bila zase prepričana, da dojemam in zajemam svet okoli sebe res s polno žlico, sem kaj hitro spoznala, da so tudi meni stvari kar bežale.

Da se vrnem na vožnjo z avtom. Jaz res malo rabim za srečo. Rabim eno uro vožnje in avtocesto, pa dobro muzko. Samo to. Priznam vam, da sem bila to eno uro tako zelo srečna, zadovoljna … Noro. Res noro. V tisti eni uri so mi misli kar švigale. Naredila sem si plane za celo svojo kariero, plane za dopust, plane za familijo, skorajda plane za penzijo, ha ha.

Če pogledamo dobro plat te karantene. Ne bomo gledali slabih plati, kajti to tako ali tako poslušamo vsak dan, najmanj 3x na dan. S slabimi, negativnimi, zastrašujočimi informacijami nas tako ali tako bombandirajo na vseh korakih, slabo plat slišimo od vseh prijateljev, ker vsi samo jamramo, tudi jaz, (čeprav se trudim da ne). Če pogledamo vse naše strahove, potem se lahko samo še dodatno pahnemo v depro. Mimogrede, želela sem napisati blog o strahovih, tudi vi ste delili svoje izkušnje z mano in hvala vam, ampak sem ugotovila, da nam bo vsem tak blog, samo še globjo jamo skopal v naši psihi, zato sem se odločila, da ga prišparam za bolj optimistične čase. Ki pridejo zagotovo zelo kmalu!!!!

Dajmo raje narediti in razmišljati pozitivno. Ker iskreno, če jaz pomislim na svojo kariero, kaj nas čaka v prihodnjih mesecih, mi tudi postane kar slabo. Nihče od nas ne ve, kdaj nam bodo namenili spet možnost kakega zaslužka … Saj veste, zabave, druženja, žurke, veselice – to bo verjetno prišlo čisto na koncu.

Dajmo raje narediti in razmišljati pozitivno. Ker iskreno, če jaz pomislim na svojo kariero, kaj nas čaka v prihodnjih mesecih, mi tudi postane kar slabo.

Vidite, skoraj sem zašla. PA NE BOM! Govorimo o dobrih stvareh. Prav dobra stvar, ki sem jo ugotovila je ta, da trgovine ne rabim vsak dan, da se čisto dobro znajdem in iz enega sprehoda po hladilniku naredim okusno kosilo. Ugotovila sem, da mi sploh ni treba kupovati kruha, ker ga znam spečti sama. In to TATADADAAAM, z drožmi lepo prosim! APLAVZ ZA REBEKO:-))). Nekaj let nazaj sploh vedela nisem kaj so droži, zdaj pa sem sama spekla kruh in bil je okusen. Dober. Noro dober. Pojedli smo ga do zadnje drobtinice. No, morda tudi zato, ker nisem prej spekla novega. 🙂 

Priznam tudi to, da je šlo ogromno stvari kar mimo mene. Kljub temu, da imam sama sebe za odlično mamo in zelo predano mamo, ampak sem bila presenečena, koliko stvari o svojem otroku sploh nisem vedela. Saj vemo, kako je to med tednom, ko vse poteka normalno. Po otroka gremo v  šolo ob 15.00, pa potem po drugega v vrtec, potem so obšolske dejavnosti, malo pospraviti po hiši, oprati perilo, skuhati večerjo in že je konec dneva. Pride dan, ko se sploh nič nimaš časa pogovoriti. Ostane nam čas zgolj za vikende, pa še te včasih kaj pohajkujemo okoli. Torej prideš na koncu do spoznanja, da sploh ne poznaš več svojega lastnega moža in svojih lastnih otrok.

Evo, da povem primer. Da Šajana piše že vse pisane črke, tega nisem vedela, da tako tekoče računa do 100, nisem vedela, da tako zelo lepo tekoče bere, tudi tega nisem vedela. No, da renči kot kašen pes, ko kaj ni po njenem, to sem vedela, ampak sem zdaj imela malo več časa za prevzgojo in, da ji to renčanje izbijem iz glave za vedno. Zdaj po novem samo še globoko diha. Z možem sva končno našla celo kakšno minuto časa za pogovor. Kaj bomo, kako, bomo in kdaj bomo. Vsak dan gre drugače mimo kot bi pljunil in kar ne ostane časa za pogovor. Karantena, je, kakorkoli se sliši neverjetno, prinesla tudi kakšne dobre stvari. In če gledam seveda izključno iz poztivnega aspekta moram priznati, da sem nad našim odnosom in nad našim družinskim življenjem absolutno navdušena.

Mimogrede, veliko manj smo se “kregali”, kot sicer. Malo manj navdušena sem nad našim trenutnim finančnim stanjem, hahaha, ampak verjamem, da če bomo imeli zdravje, ljubezen, bomo imeli tudi dovolj energije, da še kaj ustvarimo v življenju.

Vem, da je karantena prinesla tudi veliko žalostnih zgodb. Določeni so bili zaprti z nasilneži, ljudje so ostali brez vsega, o tem bom zagotovo govorila in tudi prišepnem vam, da se na tiho že organiziram, kako bi določenim ljudem lahko skupaj vsi malo pomagali, ampak o tem drugič. Kmalu! 
Obljubim samo, da bom s svojim glasom poskusila pomagati priti do glasu tudi tistim, ki v tej situaciji niso slišani. Ampak danes ni ta dan. Danes je dober dan in rečem mu samo ZDRAVO SREČA, vsak objem te poveča.

Objemite se dragi moji moji (glede na situacijo samo z najožjimi bližnjimi ali pa prijateljici pošljite virtualni objemček), če ste živčni si vzemite čas za sprehod, same. Zavrtite si kakšno lepo pesem, jaz predlagam MALO MALO, hahaha in uživajte v teh lepih sončnih dneh, da  skupaj zremo v lepše čase!

Za popoln dan, pa sta tukaj še: 

 

Vse dobro vam želim!!!

Vaša Rebeka

Pustite Trackback v zvezi s tem vnosom

Preberite še

Vesela bom vašega mnenja!

You must be logged in to post a comment.