Pomembno je, da v krizah napredujemo

Polona Požgan Štorman in Mojca Pehant sta dolgoletni sodelavki in prijateljici. Podjetnici, ki se ukvarjata predvsem s komunikacijo žensk, sta v tem našli svoje poslanstvo. Tudi njiju je epidemija ujela sredi največjega ustvarjalnega zanosa, vendar pa sta karanteno in krizo v poslu, ki jo je ta situacija prinesla, izkoristili za to, da sta nadgradili svoj posel in nabirali nova znanja.

V kakšni fazi vaju je sredi marca ujela karantena? 

Polona: Mislim, da v kar največjem zaletu v karieri. Če sem sicer vedno rekla, da je december pri nas najbolj delaven mesec, potem bi letos lahko z njim primerjala tudi celo sezono od marca do junija. Nekako se je zdelo, da sva “padli” iz nekega leta ali zaleta, na trda tla. 

Mojca: V nori! Prijetno nori. Tisti, ko gledaš v urnik in ugotavljaš, da nimaš več kam stiščati še enega predavanja, ker so termini zasedeni do konca maja. V tisti, ko si želiš, da bi našel še kakšen nepobarvan kvadratek, kamor bi stiščala termin za frizerja.

Kako sta se vidve spopadli z njo? 

Polona: Za vedno si bom zapomnila tisti petek, ko je postalo jasno, da bodo zaprte šole in vrtci in ustavljenih večina podjetij. Cel dopoldan sem čutila neko stisko in to v taki obliki, ki je do takrat nisem poznala. Bila je neka mešanica melanholije, strahu in občasne panike, ki me je vsakih nekaj minut “stisnila” za vrat. Ko sem ta prvi naval predihala, sem se še v istem dnevu sprijaznila s situacijo in od takrat naprej je vse potekalo po nekih tirnicah, ki sem si jih zastavila. Zase in za družino. Rutina vedno daje neko varnost. Čeprav je ta včasih lažna.

Mojca: Če bi rekla, da sem samo zamahnila z roko in šla s polno elana novim izzivom naproti, bi lagala – predvsem sebi. Hkrati pa je res, da se je večletno intenzivno delo na sebi in znanje, ki ga imam s področja psihodinamike in komunikacije tokrat res zelo obrestovalo. Začetni šok sem dokaj hitro zdravo predelala in se “postavila”. Tako da, ko sem naredila generalke po vseh sobah v stanovanju, sem dejansko spet zagrizla v svoje delo. Pomirjena in pozitivno naravnana.

S kakšnimi občutki sta se soočali ves čas, od začetka do teh dni, ko je vseeno malo bolj sproščeno vzdušje? So bila nihanja v teh občutkih? 

Polona: Tisti strah, ki sem ga čutila na začetku, sem znala hitro predelati. Vsakič, ko sem pomislila nekaj negativnega, sem sama sebi rekla: “Polona, te misli ne rabiš, najdi drugo.” Sliši se najbolj preprosti “ukaz” samemu sebi, v resnici pa sem potrebovala leta vaje, da sem se naučila blokirati tiste misli, ki mi ne služijo in jih zamenjati s takimi, ki mi. Ker imam dva otroka, 5-letnika in 12-letnika, sem se zelo koncentrirala na njiju. Na začetku epidemije sem se včasih zbudila ponoči, iz spalnice sem takoj slišala, če je kateri od otrok zakašljal ali potarnal v spanju in v istem trenutku sem začutila nek srh, ki se je pojavil iz strahu, da bi lahko zbolel kdo od mojih.

Sicer so pri nas ure in dnevi hitro začeli teči na tak način, da smo se vsi znašli. Zajtrk, telovadba, šola, kosilo, sprehod, igra, večerja. Seveda – z vmesnimi izbruhi in kričanji otrok, pa z mojimi pridigami, po drugi strani pa z več crkljanja in pogovorov. Situacijo sem iz dneva v dan bolj jemala takšno, kot je pač bila. Ko se enkrat sprijazniš in nehaš žalovati zaradi tega, kar bi lahko bilo in kaj bi bilo, če bi bilo, je vse lažje.

Mojca: Vsi možni občutki in vsa čustva so se odvrtela v meni v tem času. Od sreče, ki sem jo doživljala z družino, ko smo počeli skupaj stvari, ki jih že dolgo nismo, zadovoljstva nad tem, da smo strpni (večinoma), da si ne gremo preveč na živce in da smo zdravi, do velikega razočaranja nad komunikacijo odgovornih in v družbi nasploh, do jeze nad nemočjo, upanja, ki sem ga povezovala s postavljanjem drugačnih temeljev družbe. Velikokrat sem načrtno izbirala pozitivne misli in lahko rečem, da sem 80% časa preživela v dobri kondiciji. Sem pa vmes kakšen dan tudi obupala, padla na kavč in se smilila sama sebi.  

Bojim se, da preveč slepo verjamemo, da bo enako, kot je bilo prej. Da se bomo enako obnašali, enako sodelovali, enako pogovarjali in potem bo ogromno ljudi razočaranih in “sovražno” nastrojenih.

To sproščeno vzdušje, ki se razplamteva, pa me navdaja s strahom (ne tistim, če se bomo okužili). Bojim se, da preveč slepo verjamemo, da bo enako, kot je bilo prej. Da se bomo enako obnašali, enako sodelovali, enako pogovarjali in potem bo ogromno ljudi razočaranih in “sovražno” nastrojenih. Psihična travma, ki smo jo doživeli vsi, je prevelika in bi jo morali sistematično predelovati, pri nas pa se je sploh ne omenja. Dejstvo je, da so nam v dobrih dveh mesecih globoko v podzavest vkovali prepričanje, da so drugi ljudje za nas nevarnost za zdravje in za življenje. O tem ne razmišljamo na tak način, a bomo vse, kar nam bo kdo rekel ali naredil, predelovali skozi to novo nezavedno prizmo. Stopnja medsebojnega zaupanja se bo bistveno znižala. Strah me je posledic tega dejstva.

Sta se o tem pogovarjali, kako sta vzpodbujali druga drugo? 

Polona: O, ja. Imeli sva cele seanse. V prvi fazi sva se slišali preko Zooma, kasneje sva se začeli dobivati v pisarni. Včasih sva se dogovorili, kaj bova delali, pa sva samo sedeli, klepetali in s tem predelovali situacijo vsaka po svoje. Zadnja tri leta delava pospešeno on-line, imava kar nekaj skupin, ki so seveda “živele” tudi v tem obdobju. Obe sva čutili neko odgovornost, da bi lahko s svojim znanjem pomagali čim več ljudem.

Mojca: Ja, veliko kvalitetnih pogovorov sva imeli na temo krize, na temo negotovosti in o tem, kako najino poslanstvo v teh časih dobiva še večji pomen. Zato sva tudi ves čas kriznih ukrepov brezplačno pomagali najinim strankam z nasveti o tem, kako komunicirati z zaposlenimi, s tistimi, ki delajo, s tistimi, ki so doma, pa tudi o tem, kako ohranjati pozitiven odnos s poslovnimi partnerji. 

Kako na splošno vidita krize? Kaj lahko od njih odnesemo?

Polona: Ne glede na to, kako radi bi se jim vsi izognili, se moramo zavedati, da so sestavni del naših življenj. Seveda vsak od nas vidi kot krizo nekaj drugega in tudi vsak od nas določeno krizo doživlja po svoje. Pomembno je, da v krizah napredujemo, korakamo naprej. To je bilo ves čas moje osnovno vodilo. Pri sebi in pri drugih sem spremljala vse procese, ki smo jih preživljali. Od tega, da smo najprej zanikali vse skupaj, dajali krizi manjši pomen, kot ga je dejansko imela, do jeze, ki se je pri marsikom pojavljala pogosteje in drugače kot sicer, do melanholije, anksioznosti ali celo depresije in nenazadnje do samega sprejemanja situacije. Različni ljudje smo se seveda v različnih stadijih zadrževali različno dolgo. Nekateri so še vedno v prvi fazi, dosti ljudi, opažam, ostaja v drugi. Jezni so. Svoj strah izražajo skozi jezo.

Mojca: Veliko dobrega ali pa veliko slabega. Seveda na čisto vse nimamo vpliva, a na vsako situacijo lahko pogledamo najmanj iz dveh zornih kotov in se sami odločimo, katerega bomo izbrali. Za nove korake, za spremembe je vedno potreben velik vložek. Energije, časa, znanja, vztrajnosti, odrekanja – tisti, ki to želi in zmore, bo iz krize odnesel dobre stvari. Ta kriza je gotovo postregla s časom za premislek o tem, kaj nam je pomembno, kaj si želimo, kaj potrebujemo. Zdaj je čas, da v skladu s tem, kar smo domislili, postavimo nove cilje in jim gremo pogumno in s pozitivnim pristopom naproti.

“Seveda na čisto vse nimamo vpliva, a na vsako situacijo lahko pogledamo najmanj iz dveh zornih kotov in se sami odločimo, katerega bomo izbrali,” pravita Polona in Mojca.

Kaj je v takšnih trenutkih ključnega pomena, da preživimo? Kakšno razmišljanje?

Polona: Dostikrat pomaga že zavedanje, da vse mine. Tudi to bo. Vselej pomaga ljubezen. To, da imaš nekoga rad, to, da ima nekdo rad tebe. Da lahko poveš, govoriš, daš iz sebe svoje najglobje strahove, svoje “črne” misli. Da jih nekdo drug sliši in sprejme in razume in se ne trudi iskati rešitve, ker je tako ali tako dostikrat ni. Da nas nekdo sprejema točno takšne, kot smo. Pomaga tudi smeh. Da se znamo smejati sebi in drugim. Pomaga zavedanje, da ni res vse, kar slišimo po televiziji ali preberemo na socialnih omrežjih. Ljudje se bojimo vsega, kar je novo. In ta epidemija je “nova”, je naša prva epidemija. Zato je popolnoma razumljivo, da nas je kdaj tudi strah. Boljše se bomo počutili, če bomo svoja čustva pokazali in sprejeli. Nehajmo se pretvarjati in zgledovati po drugih. Nehajmo se delati pogumne, ker pač naš sosed misli, da “to sploh nič ni” in nehajmo padati v paniko, ker naša mama misli, da bomo vsi umrli. Poslušajmo sebe, sledimo sebi.

Mojca: Potrebujemo podporo in razumevanje pri tem, da smo lahko ranljivi. Zavedanje, da ni nič narobe, če imamo slab dan, če malo jamramo in se smilimo sami sebi. Če smo deležni tolažbe bližnjega, toliko boljše. Hkrati pa potrebujemo nekoga, ki nas spodbuja, da to neproduktivno fazo čim prej “zapustimo”, nekoga, ki nas motivira, pohvali, nasmeji. Še pomembneje je, da se imamo preprosto radi in se znamo samo-motivirati. 

Kako sta vidve ohranjali produktivnost? 

Polona: Moja motivacija je med krizo kar nihala. Bili so dnevi, ko sem imela občutek, da cel dan nekaj delam, hkrati pa se mi je zdelo, da nisem naredila nič koristnega. Svojemu pet let staremu  sinu seveda nisem mogla dopovedati, da bo mama sedaj malo delala in da po novem dela od doma. Iza kuhinjske mize. Vsakič, ko sem odprla računalnik in začela delati, me je prišel po dveh minutah vprašati, če sem že končala s službo. Vendar sem se zelo hitro odločila, da me to ne bo iztirjalo in nerviralo, predvsem pa, da od sebe ne bom pričakovala nemogočega. Prednost sem dala otrokoma, delala sem zgodaj zjutraj, pozno zvečer in občasno po kosilu, ko je bila na sporedu risanka.

Mojca: Meni zelo pomaga koledar. Tisti, ki sem ga sredi marca izčistila in izbrisala vsa vnešena predavanja in ga sedaj pridno polnim z vsakodnevnimi obveznostmi. Rabim disciplino in TO DO liste. Rabim načrtovanje, planiranje, rabim debate s Polono, v katerih osvetliva projekte z različnimi pogledi in to mi daje moč, da jih izpeljem, kot najbolje znam.

Moja motivacija je med krizo kar nihala. Bili so dnevi, ko sem imela občutek, da cel dan nekaj delam, hkrati pa se mi je zdelo, da nisem naredila nič koristnega.

Veliko ljudi bo še vedo delalo od doma in mogoče kakšni namigi, kako naj ostanejo motivirani in produktivni?

Polona: Rutina. Urnik. Zapisani cilji. Ponavadi si te postavljamo konec decembra za naslednje leto, tokrat si jih lahko v sredini leta za naslednjih šest ali sedem mesecev. Dobro je, če se lahko s člani svoje družine dogovoriš, kdaj si v službi. Čeprav sediš za jedilno mizo. In da jasno skomuniciraš, da ko si v službi, nihče ne vstopa v prostor. Če je to mogoče, seveda. Če sediš za jedilno mizo, kot jaz, najbrž ne boš otrokom rekel, da nimajo vstopa v kuhinjo, ko so lačni ali žejni:)) Kar so ves čas.

Mojca: Ena dobrih plati krize je recimo tudi ta, da je veliko ljudi spoznalo, da delo od doma ni takšen bav-bav, kakor tudi ne online komunikacija. Glede motivacije in produktivnosti je tako, da smo ljudje različni in potrebujemo različne stvari, zagotovo pa nihče ne bo zgrešil, če bo vsak dan v svojem urniku našel uro ali dve čisto zase. Za tisto, kar ga najbolj veseli, pa naj bo to joga, branje knjige, gledanje nadaljevanke, meditacija… 

Kakšna spoznanja vama je prinesla ta situacija? Vidita zdaj kakšne stvari ali pa mogoče tudi  ljudi na drugačen način?

Polona: Predvsem še bolj poglobljeno spoznanje o tem, kar sem že vedela – da so odnosi, ki jih imamo tisti, ki nas delajo srečne, malo manj srečne ali nesrečne

Mojca: 1.) Komunikacija je (skoraj) vse in velika večina je ne obvlada. 2.) Dobri odnosi so temelj lepega življenja, a se mnogi z njimi ne ukvarjajo (ali vsaj ne na ustrezen način). 3.) Delo na sebi je najboljša dolgoročna investicija. 4.) V težkih časih spoznaš, kdo so ljudje, ki te obkrožajo. 5.) Dobronamernost je najboljša vrlina, ne glede na čas, v katerem živim. 6.) Potrditev, da z dobro energijo privlačim k sebi dobre ljudi. 

Fraza, da je vsaka kriza tudi nova priložnost je sicer že malo oguljena, ampak še kako drži …  Kako sta se vidve ves ta čas pripravljali na “nov začetek”? Sta to izkoristili za nabiranje novih znanj, razvijanje novih idej? 

Polona: V enem obdobju, ko je bila kriza na vrhuncu, se mi je zdelo, da imam glavo kot balon. Vsako prosto minuto sem namenjala poslušanju posnetkov, branju knjig in člankov ali pa proučevanju nekih vsebin, ki mi koristijo pri mojem delu. Včasih sem imela na računalniku odprtih po pet, šest ali več oken in pri vsakem sem prišla nekje do polovice, ker me je vsakič vmes “zmotil” nekdo od družinskih članov. Ravno v teh dneh pregledujem in urejam zapiske, ki sem jih delala vmes in ugotavljam, da je bila “bera” dobra.

Mojca: Veliko časa sva posvetili aktualizaciji obstoječih programov, kar pomeni, da sva jih nadgradili z vsem, kar predvidevava, da se bo v komunikaciji in odnosih manifestiralo prihodnosti in je posledica krize. Pripravili sva nove programe, ki so zelo ciljno usmerjeni in tematski, nekateri za široko javnost, nekateri pa povsem prilagojeni podjetjem. Sama sem še bolj razdelala tudi osebna svetovanja za vodje, ker se bo princip vodenja ljudi v mnogih pogledih popolnoma spremenil. Seveda pa sva tudi midve ta čas izkoristili za nabiranje novih znanj pri tujih in domačih strokovnjakih ter za sodelovanje na kar nekaj mednarodnih konferencah, ki so se ta čas odvijale v virtualnem okolju. Ravno včeraj sem analizirala najin koledar in izračunala, da sva vsaka povprečno 2,5 ure na dan posvetili učenju. Vau, ponosna. 

Komentirajte

Vsak petek našim bralkam, ki so prijavljene v novičke Nepremagljive, pripravimo ekskluzivno vsebino, ki jo prejmejo izključno samo prijavljene bralke, na svoj email naslov. Postani del Nepremagljivih in v petek te bo v poštnem nabiralniku čakal Vodič za celovito jesensko ličenje.

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržne
Pogoji poslovanja - Piškotki