Kako je karantena vplivala na naše otroke?

Karantena, samoizolacija, korona … Besede, ki si jih bodo otroci zapomnili za vse življenje. Kakšen spomin bo pustil ta negotovi čas na njih, pa je odvisno predvsem od staršev, pravi Sabina Košmrl, avtorica knjige Srčni učitelj, ki starše in učitelje poučuje o metodah, ki vzgajajo v odgovorne posameznike, najprej do sebe, potem pa do družbe in narave – otrok in odraslih. 

»Mislim, da so otroci samoizolacijo, tako kot druge stvari v življenju, doživeli podobno kot njihovi starši – kjer se je veliko govorilo o ukrepih, o črnih napovedih in v gospodinjstvih, kjer so se starši prestrašili, kjer so bili jezni, tesnobni in sovražni, so tudi otroci vse skupaj doživljali bolj stresno.

Prestrašili smo se bolj ali manj vsi – saj smo vendarle čuteča bitja, zbali smo se za zdravje, za službena mesta, za prihodke, za življenjski standard, za načrte … Čeprav nam je bil strah skupen in čeprav so se vsem stresla tla pod nogami, pa so nekateri starši znali s svojimi občutki, mislimi in strahovi bolj uspešno, drugi manj.

Nekateri so znali svojim strahovom pogledati v oči in so ostajali kljub negotovi situaciji v sebi stabilni, notranje mirni in polni zaupanja v življenje ter prihodnost, drugi so padli v kolektivno bolečinsko jedro in doživljali hude travme.

Kako torej strah staršev vpliva na otroka?

Otroka prestraši strah, ki ga vidi in čuti v staršu. Starš je za otroka zavetje, on priskrbi vse, kar otrok potrebuje za preživetje, on je njegov vodnik, učitelj, skrbnik. Če je starš prestrašen in govori o tem, da bo zmanjkalo denarja, da bo država kapitulirala, da je svet krivičen, otrok živi z občutkom negotovosti, tesnobe in s skrbmi, ki so prevelike za njegova ramena.

Kakšno sporočilo so dali otrokom starši, ki so obvladali svoje strahove?

Tisti starši, ki so znali s seboj in svojimi strahovi, so lahko nudili oporo tudi svojim otrokom, jih bodrili in jim vlivali zaupanje ter jim nudili občutek varnosti. Kdor tega ni znal, je nehote in morda celo nevede vse to prenašal naprej na svoje otroke.Samoizolacija je znova pokazala, da je to, da človek zna slišati samega sebe, da se čuti in da zna učinkovito poskrbeti za svoje čustveno in psihično ter fizično zdravje, osnovno, ključno. Ko starš zna poskrbeti zase, za svojo naravnanost, poskrbi tudi za svojega otroka.

Otroka prestraši strah, ki ga vidi in čuti v staršu. Starš je za otroka zavetje, on priskrbi vse, kar otrok potrebuje za preživetje, on je njegov vodnik, učitelj, skrbnik.

Bo čas karantene v otrocih pustil velike brazgotine?

Otroci so vendarle nekoliko zaščiteni s svojo ‘omejeno perspektivo’. Otroci še ne sklepajo tako zelo daljnosežno in se v resnici ne obremenjujejo enako kot mi, odrasli. Otroci živijo veliko bolj v trenutku in jemljejo stvari take, kot so zdaj, ne premlevajo vseh možnih potencialnih črnih scenarijev kot mi, ki nosimo odgovornost za preživetje družine in skrbimo za njeno dobrobit.

Starejši otroci so sicer dobili nekoliko temačno sliko za prihodnost, a otroci še vedno verjamejo, da bo vse dobro in da »Stari spet preveč paničarijo.« Vsekakor pa velja to, kar sem že omenila: bolj kot so ostali starši mirni in stabilni, lažje je bilo tudi otrokom.

Kako so otroke vplivali ukrepi – da se ne smejo stisniti k vzgojiteljici, ki jo imajo radi?

Verjamem, da vzgojiteljice in vzgojitelji enako objamejo in dvignejo otroke, kot so jih prej. So strokovnjaki na svojem področju in znajo dati dobrobit otroka vedno na prvo mesto. Odrinjen otrok, ki pri odraslem ne najde zavetja, se dokazano razvija slabše in ne verjamem, da so ukrepi v praksi zares tako nespametni. 

Otroci šole in sošolcev niso videli skoraj tri mesece, prihajajo počitnice in za marsikoga spet odrezanost od prijateljev. Kaj bo prinesel september, ne ve nihče … Kako to vpliva na njih čustveno, intelektualno, socializacijsko?

Tu smo spet zelo pomembni starši. Izjemno pomembno je, da se z otroki pogovarjamo, poskrbimo za čim bolj kakovostno preživljanje skupnega časa, da smo za njih steber in opora, da nam upajo izpovedati strahove, pomisleke, skrbi, da jim omogočamo druženje s prijatelji na drugačen, varen način.Dajmo se iz škatlic, v katere smo bili tako dolgo zaprti, in postanimo bolj igrivi, inovativni, intuitivni! Prav k temu nas nagovarjajo te na videz nestabilne okoliščine – rušijo nam stare okvire, da bi se jih nehali oklepati in lažje razvili svoja unikatna krila – iščimo zavedanje znotraj sebe, ne zunaj v varljivih novicah in avtoritetah, ki niso vedno vredne zaupanja. 

Starši začutimo in spoznamo, kaj potrebuje naš otrok, če si vzamemo čas, zares poslušamo, gledamo s srcem, smo potrpežljivi in odprti za novosti na družinskem in poslovnem področju. To navsezadnje poživlja nas in naše otroke – če seveda tako izbiramo.

Kaj pa, če starši tega ne zmoremo?

Naučimo se gledati vase. Se poslušati. Umirjati. Vadimo potrpljenje in zaupanje. Povezujmo se s soljudmi, saj smo složni vsega zmožni. Prav to je najbolj pomembno delo v tem času. Čas je za spremembe! Korenite, globoke, a povsem osebne … transformativne. Zaceljeni, stabilni posamezniki gradimo zaceljeno, stabilno družbo. Taki smo, ko nehamo čakati na druge in začnemo spreminjati stvari pri sebi –  skozi spremenjenega sebe pa spreminjamo klimo in pogoje v družini, družbi, državi, svetu. In seveda pri svojih otrocih.

Komentirajte

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si, vse pravice pridržne
Pogoji poslovanja - Piškotki