Zgodba o nasilju v družini: Ko spregovoriš, se osvobodiš spon preteklosti

To ni zgodba iz filma. To je njena zgodba. Zgodba Ane Raščan, ki je kot otrok doživljala nasilje v družini in bila otrok alkoholika, danes pa je uspešna novinarka, voditeljica, igralka in kmalu bo magistra medijske produkcije.

Anina zgodba iz hiše groze

Ena od mnogih družin v mestu Lendava. Navzven trdne stene hiše, znotraj udarci, strah, bolečina, zamolčane besede in zlomljena srca. Vse to se je dogajalo v času, ki naj bi bil za slehernega najlepši in brezskrben, v času otroštva. Oče, ki se je domov vračal pijan, izvajal fizično in psihično nasilje nad mamo in otrokoma. Mama, ki je skušala zaščititi družino in se borila, kakor se je sama najbolje znala. In prestrašeni deklici. Nič dolžni, nič krivi, a kljub temu zaznamovani za vse življenje. Kot otroka jo je skoraj vsak večer v spanec »pospremila« policija, ki je bila pri njih doma stalna obiskovalka, sleherno jutro pa se je spraševala, ali bo njena mama iz spalnice prišla živa.

Ker ji starša zaradi okoliščin nista pokazala svoje medsebojne ljubezni in nežnosti, ki se ju otrok sicer nauči v zgodnjem otroštvu, je bila Ana za to prikrajšana. Spominja se, da je vsak član njene družine živel v nekem svojem svetu. Čeprav zbrani pod eno streho, vsak s svojo zgodbo in s svojim strahom. Prve občutke ljubezni je v njej sprožila šele nečakinja. Takrat se je prvič resnično zavedala, kaj pomeni imeti nekoga rad in ga pogrešati. Pozneje so se ti občutki stopnjevali in danes je Ana oseba z zelo močno intuicijo, kar jo dela drugačno in posebno.

Oče je v tem času že umrl, a Ana obišče njegov grob, prižge svečko, zmoli in mu pove, da mu je oproščeno. Tudi z mamo in sestro se o dogajanju iz preteklosti veliko pogovarjajo. »Nikoli ne bom mogla svojega otroštva opisati kot pozitivnega, kot lepega. Pa vendar mi je dalo veliko vztrajnosti, moči, motiviralo me je za vse, kar danes sem,« pravi sogovornica.

Vsa čustva enkrat pridejo na površje

»Vsekakor je danes lažje govoriti o tem kot nekoč, predvsem zato, ker se ob tem pojavljajo povsem druga čustva. Svoje preteklosti več ne razlagam z žalostjo in samopomilovanjem, ampak z upanjem in s pozitivo. Vem, da te prav govorjenje najlažje osvobodi teh spon preteklosti. Kot veliko ljudi s podobnimi izkušnjami sem tudi sama večino preteklih trenutkov potlačila, skrila sem jih nekje globoko v sebi, in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bodo priplavali na površje. A če ne priplavajo, jih ne moreš razrešiti,« pove Ana. Čeprav so odzivi ljudi večinoma pozitivni, se seveda vedno najde kdo z negativnimi komentarji. »Ti te okrepijo, da dobiš še tršo kožo,« pravi. Pogosto se tudi pogleda v ogledalo. »Veliko se gledam v ogledalo, to je odlična vaja, saj v sebi vidim popolnoma drugo osebo, kot sem jo še pred nekaj leti. Gledam se in si povem na glas: Mater, si huda ’bejba’, tako navzven kot navznoter.

Kot veliko ljudi s podobnimi izkušnjami sem tudi sama večino preteklih trenutkov potlačila, skrila sem jih nekje globoko v sebi, in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bodo priplavali na površje.

Naj zveni še tako samovšečno, a še pred nekaj meseci tega nisem bila zmožna.« Pred kratkim se je tudi usedla na čaj, sama, in se pomenila o svojih odnosih. »Ugotovila sem, da je veliko takšnih odnosov, v katere dajem jaz veliko več kot nasprotna stran in v katerih gre velikokrat tudi za čustveno izsiljevanje. Od takšnih odnosov sem se zdaj čustveno distancirala, tako da si ne jemljem več k srcu določenih besed in situacij. Tako tudi vsi preostali moji odnosi postajajo vse bolj kakovostni.« Posledično se tudi sama počuti varneje, ne dela drame iz vsake malenkosti, in kar je najpomembneje in tega se mora naučiti še veliko ljudi med nami − zna reči stvarem in ljudem »ne«. Brez slabe vesti! »Zdaj čutim, da počasi izginja tista stara Ana in me je po eni strani strah, ker si pač navajen na neke vzorce, po drugi strani se mi odpirajo povsem nove pozitivne poti. In tudi to je včasih težko sprejeti, saj tega kot otrok alkoholika in nenehne drame nisi navajen.«

Na novo se mora učiti življenja

»Nujno morate nekomu povedati svojo zgodbo. Najlažje nekomu, ki vam je blizu,« svetuje Ana ženskam in predvsem vsem tistim, ki doživljajo kakršnokoli obliko nasilja. In nadaljuje: »Vem, da je tukaj prisotnega veliko sramu, zato je s tem treba delati zelo previdno in počasi. Tako postopoma dobite zaupanje vase in spoznate, da tudi če komu poveste zgodbo, ni treba, da vas je sram, saj niste niti sami niti ne sami krivi za to. Nihče vas ne bo grajal zaradi tega, vse bo v redu. Najdite kakšno stvar, ki vam daje občutek varnosti in je samo vaša. Naj bo to ples, sprehodi, narava, kopel ali knjige, in nenehno krepite ta občutek varnosti. Vse tiste, ki ste v bližini takih žensk ali ljudi, ki doživljajo nasilje, prosim, lepo ravnajte z njimi, ne jim dajati občutka krivde, sramu, ampak jim nudite ljubezen, objem, poljub. Treba jih je samo poslušati in biti sočuten.«

Ljudje s tako travmo gotovo ne moremo ‘normalno’ naprej brez trdega in vztrajnega dela na sebi. Tega se je treba zavedati, drugače ne boš prišel nikamor.

Ani je na poti čustvenega okrevanja najbolj pomagala vztrajnost, čeprav še danes ne ve, od kod se je vzela, takoj za tem pa terapevtski proces. »Ljudje s tako travmo gotovo ne moremo ‘normalno’ naprej brez trdega in vztrajnega dela na sebi. Tega se je treba zavedati, drugače ne boš prišel nikamor, ampak boš še na smrtni postelji jamral, kako težko je bilo tvoje življenje,« je neposredna Ana. Uporabila je še tehniko pisanja, tudi pesmi. »Saj kakšno, ki mi uspe, tudi objavim, ampak najpomembneje je, da dam ven te svoje občutke, predvsem jezo, žalost, ki ju prej nisem znala izražati, zato je pisanje vsekakor odlično.«

Ljudje s tako travmo gotovo ne moremo ‘normalno’ naprej brez trdega in vztrajnega dela na sebi.

Po svoje deluje terapevtsko tudi to, da se ji ljudje odpirajo s svojimi zgodbami. »Pred nekaj tedni me je ustavila soseda. Prvič, odkar sem tu, čeprav že osem let živim v tem bloku. Predstavila se mi je in me povabila na kavo, saj se je z mano želela pogovoriti o svoji, podobni zgodbi. Uh … Kako lepo mi je bilo pri srcu. Jaz sem pač taka, da zelo rada delim svoje izkušnje z drugimi, če pa še iz tega kaj pozitivnega potegnejo drugi, potem je moje poslanstvo opravljeno,« pravi Ana.

Navdihnil jo je tudi članek, v katerem je pisalo, da si moramo svoje otroštvo predstavljati kot temelje za hišo, odraslo dobo pa kot hišo. Torej, če so temelji slabi, bo tudi hiša slabo zgrajena in jo bo že manjši vetrič lahko zamajal. »Najbolj me ujezijo tisti, ki pravijo, pa pusti že enkrat svojo preteklost za seboj. Mislim, kako? Saj zaradi preteklosti smo to, kar smo. Ti že lahko pozabiš, a telo te opomni, ko se v določenih situacijah odzoveš tako, kot si bil naučen iz primarne družine. Zelo močno je vplivala ta izkušnja na mojo osebnost. Tako kot na nas vse vplivajo naše pretekle izkušnje. Zaradi te izkušnje se moram na novo učiti življenja: ljubezni, samozavesti, moči, vseh lepih vrednot, predvsem pa sprejemanja sebe z vsemi svojimi dobrimi in slabimi lastnosti.«

Najbolj me ujezijo tisti, ki pravijo, pa pusti že enkrat svojo preteklost za seboj. Mislim, kako? Saj zaradi preteklosti smo to, kar smo.

Najpomembneje in najtežje je delo na sebi

A vse ni tako preprosto. Zamere do ljudi, ki so ji bili blizu, še ostajajo, čeprav v manjšem obsegu, kot so bile. »Nikoli nisem trdila, da sem vse predelala, ker sem misel, da bom enkrat popolnoma ‘zdrava’, povsem opustila, ker je nesmiselna. Tega se zdaj zavedam. Ampak bom znala stvari lažje premostiti, moji odzivi bodo manj dramatični in bolj odrasli, ne bom dajala toliko poudarka zameram, ampak bom stvar rešila takoj in šla naprej. Delo na sebi je prisotno vse življenje, tudi za tiste, ki nimajo tako travmatičnih izkušenj, kaj šele za nas. Človek, ki misli, da je vse predelal in da se nima več česa naučiti, je v totalni zablodi in ne bo nikoli nikamor prišel.« Tudi beseda »nepremagljiva« je zelo lepa. Si jo bom napisala in obesila nad pisalno mizo, da bo moj izziv za prihodnost, ko razmišljam o tem, zakaj sem nepremagljiva jaz.

Morda zato, ker se več ne bojim življenja, sprejemam vsak dan posebej z odprtimi rokami in ga poskušam pričakati z veseljem in radostjo. Se pa zavedam, da ni vedno vse tako brezhibno in da pridejo tudi slabi dnevi, preizkušnje. Nepremagljiva sem s pomočjo svojih srčkov, ljudi, ki me spoštujejo in me imajo radi, in s pomočjo svojih lepih lastnosti, kot so: moč, samozavest, širina, znanje, sočutje, lepota, vestnost, pridnost, učljivost. Zavedam se, da bodo še solze, a bo tudi veselje. Zavedam se svoje vrednosti in zavedam se, da prihodnost še prihaja. Moja zgodba je grozna in težka, a njen konec bo gotovo lep.

Komentirajte

Vsak petek našim bralkam, ki so prijavljene v novičke Nepremagljive, pripravimo ekskluzivno vsebino, ki jo prejmejo izključno samo prijavljene bralke, na svoj email naslov. Postani del Nepremagljivih in v petek te bo v poštnem nabiralniku čakala Knjižica receptov gurmanskega jesenskega piknika.

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržne
Pogoji poslovanja - Piškotki

6 receptov izpod rok nepremagljive Alme Rekič! GURMANSKA jesenska PIKNIK KOŠARICA!

Brezplačno, naravnost v vaš e-mail nabiralnik; Knjižica receptov gurmanskega jesenskega piknika.Naročite se na naše novice in prejemali boste ekskluzivne vsebine, ki jih za vsak teden pripravljamo nepremagljive.