Ali je to razmerje mogoče rešiti? To vprašanje se pojavi, ko pride par k terapevtu, da bi rešil svoj zakon. Velikokrat se zgodi, da na začetku ni videti veliko upanja.

Zakonca sta jezna, se ne pogovarjata in svoj zakon vidita popolnoma drugače. Otroci, ki so bili srce družine, postanejo samostojni in odrastejo ter živijo svoje življenje. Seveda ne manjka obtoževanj in iskanja krivca za nastalo situacijo.

Rešitev je zagotovo intenzivno delo na zakonu, raziskovanje čustev in želja, debatiranje o zamerah in jasno razgaljanje bolečine. Vzpostaviti je treba jasno komunikacijo, se naučiti obvladovati jezo in konflikte ter ponovno najti čas za zabavne dogodivščine. To je lahko pohod na bližnji hrib ali vikend na morju. Čudovito je, ko par premaga težave in se vrne z roba razhoda, da bi znova zgradil bližino s starim partnerjem. Vendar nekaterim parom to ne uspe, nekaterih odnosov preprosto ni več mogoče rešiti.

Kateri so znaki, da je razmerje morda obsojeno na propad?

1. Nerealna pričakovanja

Nekateri ljudje se oklepajo idealiziranih predstav o popolnem razmerju in postanejo jezni ali brezupni, ko se izkaže, da je njihov partner zgolj človek. Pogosto rečejo stvari, kot so: “Če bi me ljubil, bi …” ali “Dejstvo, da se prepirava, pomeni, da ne bi smela biti skupaj.” 

Terapevt je povedal, da se je stranka pritoževala: “Moj zaročenec bi se moral počutiti kot princesa.” Medtem ko se je njen partner pritoževal, da njene kraljevske zahteve ogrožajo njun bančni račun in njegovo potrpežljivost ter da je njuno razmerje videti strašno nesorazmerno. Žena je namreč želela darila za vsako in vse priložnosti, tudi za mesečne obletnice njunega srečanja, vendar mu ona nikoli ni dala daril ali pokazala hvaležnosti. Tisti, ki se trmasto oklepate predstav o popolnosti razmerja, o tem, da se nikoli ne boste sprli ali se na kakršen koli način počutili razočarano, zamujate priložnosti za iskanje sreče v nepopolnem, a ljubečem razmerju.

2. Brezkompromisna stališča

To lahko vključuje razmišljanje v slogu “samo po moje” z nepripravljenostjo, da bi upoštevali stališče ali občutke drugega. Ta nezmožnost ali nepripravljenost za kompromis se lahko kaže kot prezir – kar imenujejo tudi – enega od štirih jezdecev apokalipse odnosov. Lahko vključuje tudi drugega od štirih jezdecev: izstop iz razprave med konfliktom, kar pomeni umik iz razprave med konfliktom, pogosto zaradi občutka preobremenjenosti. Oboje onemogoča kakršno koli reševanje konfliktov.

Mlad par, tik pred poroko, je prišel na svetovanje, ker sta se počutila ujeta v nerešljivem konfliktu. Ona je menila, da so njegovi starši skopuški in neljubeči, ker mlademu paru kot poročno darilo niso (mogli) kupiti hiše. On je trdil, da so njegovi starši, ki niso bili premožni in so šli pred kratkim v pokoj ter so živeli s stalnim dohodkom, že plačali za njegovo univerzitetno izobrazbo in da ne morejo in ne smejo dati več. Povedal je, da je njegova zaročenka napadla vse člane njegove družine in vsakemu od njih povedala, kaj je narobe z njimi in kako jih sovraži. Zdaj je zahtevala, da se izloči iz celotne družine in da se strinja, da na poroko ne bo povabljen nihče. On je izrazil ljubezen do svoje družine in obžalovanje zaradi tega konflikta. Vztrajala je, da ne bi okleval in bi svojo družino izločil iz svojega življenja, če bi jo resnično ljubil. Ni presenečenje, da poroke ni bilo.

3. Pomanjkanje konfliktov

Ta zgovorni kazalnik razmerja, obsojenega na propad, morda preseneča. Tisti, ki mislite, da so prepiri dokončni znak težav v razmerju, se motite. Pomanjkanje konfliktov in to, da se nikoli ne prepirate, je lahko znak čustvene razdvojenosti in pomanjkanja upanja za rešitev konfliktov. Jeza in užaljenost lahko ostaneta v podzavesti, morda se pojavita kot občasno zbadanje ali pa se še naprej kuhata, saj se nerazrešena čustva kopičijo. Namesto da bi se odnos razvijal, se lahko ustavi v nenehni brezbrižnosti.

4. Razlike v želji po spolnosti

Čeprav se mnogi pari soočajo z razlikami v želji po spolnosti, večina najde načine, kako te razlike odpraviti. Brezupni primeri vključujejo partnerje, ki se v nekem trenutku odločijo, da kljub željam drugega nikoli ne bodo imeli spolnih odnosov.

Pri paru, ki je zdaj ločen, se je po rojstvu drugega otroka ciklično dogajalo, da se je eden počutil zavrnjenega, drugi pa je čutil pritisk. Žena se je odločila, da zdaj, ko je njuna družina popolna, ni več potrebe po spolnosti. On je protestiral, da ne zahteva pogostega seksa, temveč le stalno navezanost naklonjenosti in občasne spolne odnose. Njuna naklonjenost se je zaradi tlečega konflikta zmanjšala. Preselil se je na kavč v dnevni sobi in sčasoma zapustil zakon. Neskladje želja je bil eden od več dejavnikov, zaradi katerih nista mogla ostati skupaj.

5. Različne zasvojenosti

Problemi pri reševanju težav v odnosu, ki izhajajo iz partnerjeve odvisnosti, lahko pomenijo pogubo za mnoge odnose. Obljube, izdaje in prepogosto razblinjeno upanje lahko spodkopljejo ljubezen in voljo za obstanek v odnosu. Čeprav se vsi zakoni, ki jih prizadene zasvojenost, ne končajo z ločitvijo ali odtujitvijo, je lahko kompulzivno vedenje katere koli vrste, kot so zloraba drog in alkoholizem, igre na srečo, prekomerno trošenje ali serijska nezvestoba, ogromen izziv za preživetje odnosa.

6. Negativne napovedi

Nekatere študije so pokazale, da so zveze in pari, v katerih se eden ali oba bojita ali predvidevata razhod v prihodnosti, običajno manj predani temu, da bi razmerje delovalo. Nekatere od teh negativnih napovedi lahko izvirajo iz nerealnih pričakovanj glede razmerja in panike, ko se izkaže, da razmerje ni popolno. Drugi so lahko posledica duhov preteklih razmerij, ki strašijo v sedanjosti. 

Mlada ženska je opazila, da jo je vsak moški, s katerim je hodila, prevaral, zato je pričakovala, da se bo to zgodilo tudi z njenim zaročencem. Njeno nenehno ljubosumje in vztrajanje pri vsakodnevnem preverjanju njegovega telefona in profilov na družabnih omrežjih, da bi našla dokaze o njegovi morebitni ali stalni nezvestobi, so privedli do njegovega čustvenega umika in sčasoma povzročili njun razhod.

7. Pomanjkanje naklonjenosti in hvaležnosti

Nekateri pari postanejo bolj podobni sostanovalcema kot partnerjema in prenehajo z majhnimi, a pomembnimi navadami povezovanja, kot so držanje za roke ali objemanje, objemanje ali poljubljanje, skupne šale in iskanje veselja v običajnih skupnih doživetjih. Pomanjkanje hvaležnosti se lahko kaže v nenehnem kritiziranju, obtoževanju in opozarjanju partnerja na njegove pomanjkljivosti. 

Partner se v zdravem odnosu ob izbrancu počuti varno. Na partnerja pa gledata s pozitivnim pogledom in hvaležnostjo, kjer so najbolj pomembne majhne pozornosti. Poudarjanje partnerjevih pozitivnih lastnosti in občutenje hvaležnosti za to, da imamo to osebo, ne glede na to, kako nepopolna je. To za vašega življenjskega partnerja lahko naredi neverjetno razliko, ki jo boste zagotovo občutili.