Odgovornost za nasilje je vedno in izključno na strani tistega, ki nasilje povzroča!

OZN je leta 1981 na prvi feministični konferenci Latinske Amerike in Karibov v Bogoti izbral 25. november, ki ga je posvetil boju proti nasilju nad ženskami.

Datum je izbran v spomin na sestre Mirabal, ki so bile brutalno umorjene v času Trujillove diktature leta 1960 v Dominikanski republiki. 

Nasilje je žal nekaj, kar je prepogosto in prevečkrat skrito za štirimi stenami, zato bomo Nepremagljive govorite o tej temi v kar treh člankih. Veliko izkušenj na tem področju ima tudi Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose, osebno rast, družinske odnose in vzgojo otrok, ki v svoji Svetovalnici srečuje nasilje vseh vrst. Zastavila sem ji nekaj vprašanj, ki nam bodo pomagala pri definiciji tega dejanja in tudi pri tem, kako reagirati, ko izvemo, da se tovrstna zloraba dogaja.

Kaj je sploh nasilje? Kakšne vrste nasilja poznamo?

Nasilje vedno pomeni zlorabo moči, kar pomeni, da posameznik uporabi silo oziroma zlorabi zaupanje, zato da bi drugo osebo poniževal, jo zasmehoval, razvrednotil kot človeka, jo kontroliral, želi si jo podrediti ter doseči tako močno ustrahovanje, da se žrtev ne zmore več upreti. Po definiciji je nasilje kršenje človekovih pravic, saj te pravice zajemajo pravico do varnosti, pravico do življenja brez strahu, da posameznik ima in ohrani osebnostno in fizično integriteto. Nasilje vedno uničuje odnos, ker se žrtev v odnosu počuti prestrašeno, pogosto pa nase obesi tudi občutek krivde, češ da je zagotovo nekaj narobe naredila in je zato drugi partner, ki je nasilnež, prav naredil, da je bil nasilen.

Znotraj nezdravih, torej patoloških odnosov, v katerih partnerja podzavestno prevzameta vsak svojo »vlogo«, se pravi nasilneža in žrtve, je veliko zlorab, povzročanja gaslighting-a (prepričevanje žrtve, da nima več zdrave pameti), poniževanja in preko zastrahovanja pride do zloma volje in osebnosti tistega partnerja, ki je žrtev nasilneža, da bi se sploh še upiral.

Veliko izkušenj na tem področju ima tudi Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose, osebno rast, družinske odnose in vzgojo otrok, ki v svoji Svetovalnici srečuje nasilje vseh vrst.

Nasilje je zelo nevarno. Na to, ali bo partner nasilen nimamo vpliva in potrebno je vedeti in se zavedati, da je odgovornost za nasilje vedno in izključno na strani tistega, ki nasilje povzroča! Nobeni izgovori, ki jih nasilneži običajno uporabljajo za svoje nasilne reakcije, kot na primer: »Ni upoštevala, kar sem ji naročil«, »Kar ni nehala jezikati in mi skakati v besedo« in podobne »obrazložitve« ne pridejo v poštev! Ozaveščajmo, da je nasilno vedenje izbira in da se kot odrasla oseba lahko posameznik odloči, da se odzove drugače kot pa skozi nasilje.

Vrste nasilja:

  1. VERBALNO: z besedami uničujemo človekovo dostojanstvo in osebnostno integriteto, torej je to uporaba različnih psovk, ponižujočih besed ali vzdevkov, zaničevalni ton ali besede pa tudi neverbalna komunikacija. 
  2. Med oblike PASIVNE AGRESIVNOSTI spada čustvena manipulacija, čustveno izsiljevanje, laži, prikrivanje resnice, ignoriranje sočloveka.
  3. PSIHIČNO: nasilje se izvaja preko besed pa tudi dejanj, ki vodijo k temu, da se sočloveka prestraši oziroma zastraši, postane tarča neprestanih žaljivk, kritik, groženj, stiki z drugimi ljudmi se preprečujejo ali omalovažujejo, nasilnež izvaja nadzor in hoče vedeti za vsak korak in aktivnost žrtve.
  4. FIZIČNO: uporaba fizične sile do telesa druge osebe, ki običajno sledi poprej omenjenim oblikam nasilja, je stopnjevanje nasilja na fizičnem nivoju, kar je običajno vidno tudi na telesu žrtve.
  5. SPOLNO: nasilni spolni akt, brez privolitve žrtve, zloraba telesa druge osebe zgolj za lastno spolno potešitev, torej to je posilstvo in zgodi se proti lastni volji in privolitvi žrtve.
  6. EKONOMSKO: siljenje v to, da (običajno) partnerka ostane doma in skrbi za dom in otroke, tako da postane ekonomsko, torej finančno odvisna od partnerja, ki si tako vzame pravico razpolagati s telesom, umom in dušo ter prihodnostjo tako zmanipulirane žrtve. Ekonomsko nasilje in zloraba je prisotno v mnogih odnosih, a ga ne prepoznamo na zunaj, ker se dogaja znotraj nevidnih nitk finančnih izsiljevanj in groženj, torej se tudi pri tej vrsti nasilja prepletajo druge prej opisane vrste. Saj vemo, da oseba, ki nima lastnih finančnih prihodkov in je v celoti odvisna od drugega, ne zmore kaj veliko moči in poguma, da bi se osamosvojila, ker si ne more predstavljati bodočnosti brez denarnih virov in ostaja v podrejenem nasilniškem odnosu.

Kdo je krivec, ko govorimo o nasilju?

Vedno je povzročitelj nasilja krivec, brez izgovorov in brez pardona. Odrasli ljudje se v vsaki, še tako stresni situaciji, lahko odločimo, da zmanjšamo moč napetosti in frustracije na primerno spoštljiv in verbalno dostojen način, v nobenem primeru ni dovoljena nobena od poprej opisanih oblik nasilja. Meni je res žal, da je prisotna tako velika toleranca ob vseh oblikah nasilja in da je večina ljudi postala neodzivna na izvajanje nasilja.

Zato je res zelo pomembno, da o nasilju odprto govorimo, da to ni tabu in nekaj česar se je potrebno sramovati, temveč je potrebno vsaki obliki nasilja reči STOP!!

Poznamo tudi primere, ko žrtev reče, da se je zgodilo samo enkrat. Menite, da lahko ostane samo na enkrat? Žrtev velikokrat išče izgovore za nasilnika.

Tako je, žrtev zelo pogosto, sploh ob prvih pojavih nasilja, išče izgovore za nasilnika, sebe prikaže kot vzrok, da je nekdo znorel, zmerjal ali udaril in da je tako že prav. Običajno se začeti krog nasilja začne vrteti v spiralni smeri, torej nikoli ne ostane zgolj na enkratnem primeru. Ker, ko enkrat nasilnež vidi, kakšno moč je dobil preko svojega nasilniškega vedenja in kako je žrtev ustrahovana, mu to začne goditi, ker se je sam razbremenil napetosti, ki jo je preložil na žrtev skozi nasilje in ji seveda naložil še krivdo, češ da je ona kriva, da je on tako znorel. Pogosto tudi nasilneži »obljubijo«, da ne bodo nikoli več nasilni, a je to seveda debela laž, saj so ob naslednjem sprožilcu na lastno frustracijo spet nasilni in to vedno bolj pogosto in vedno bolj uničujoče.

Je potrebno vedno reagirati, ko vemo, da se dogaja nasilje. Včasih se bojimo vmešati, tudi žrtve velikokrat ne želijo pomoči.

Žrtve pogosto ne želijo pomoči na začetku te peklenske spirale, ker jih je sram, da so tako šibke in nemočne, da se jim je zgodil nasilniški napad, saj zmanipulirano s strani nasilneža večinoma krivijo sebe. Šele skozi več nasilja in če se nasilnežu ne podredijo popolnoma ter še pravočasno ozavestijo, da ne smejo pristati na nobeno obliko nasilja, zmorejo najti notranjo moč in pogum ter poiskati pomoč in brez olepševanja prijaviti nasilnika policiji in organom pregona.

Moramo pomagati žrtvi, moramo reagirati! Preveč je črnih naslovov v bulvarskih rumenih časnikih, ki objavljajo novice o nasilni smrti te in druge žene s strani moža, ker se nihče pravočasno ni vmešal, ker znaki nasilniškega vedenja so se zagotovo kazali že poprej, a seveda marsikdo raje pogleda vstran in noče biti soudeležen v nasilju. A žrtvi je vedno treba pomagati in če le lahko, jo je potrebno zaščititi.

Sama vedno svetujem ob pojavih nasilja, ne zgolj fizičnega, da se pokliče policijo, ki je v veliki meri izučena, da prepozna tudi druge oblike nasilja ter zaščiti žrtev.

Seveda to ni nikoli perfektno, vedno so odstopanja, ampak če ne iščemo izgovorov, ampak aktivno podpremo žrtev, da najde izhod iz zaciklanega kroga nasilja, smo veliko naredili za sočloveka, pa četudi ga ne poznamo.

Kako lahko nasilje prepoznamo? Velikokrat se zgodi, da se nam ne sanja, kaj se dogaja za zaprtimi vrati. Žrtve pa kažejo pogumen obraz.

O nasilju je treba govoriti in pisati ter ozaveščati posameznike, kaj to nasilje je. Potrebno je zmanjšati tolerantnost do katerekoli vrste nasilja, nikakor ne pristajati na različne izgovore nasilnežev ter jasno in transparentno povedati, da nikjer ni prostora za nasilje. Zavedam se, da se nasilje dogaja povsod, doma za štirimi stenami, nasilje do nemočnih otrok, na delovnem mestu, na ulici, na političnem parketu in seveda na socialnih omrežjih. Postali smo imuni na nasilje, sploh se nas več ne dotakne. Potrebno je razvijati senzibilnost na vse, kar tvori odklone od spoštljivega, sočutnega in argumentiranega komuniciranja. 

Kaj svetujete vsem žrtvam nasilja?

Nasilje prijavite, poiščite strokovno pomoč in se poučite o tem, kaj se vam dogaja. Posledice travme, ki jo pusti nasilje, so zelo močne in dolgotrajne, zdravljenje razbitega telesa je hitrejše kot zdravljene uničene in razvrednotene duše in srca, ki gre pogosto tudi skozi hude posledice, ki jih nosi posttravmatski stresni sindrom. Težko se boste sami prebili skozi devastacijo svoje osebnosti, ker je le-ta močno poškodovana in žal iznakažena. Res svetujem, da si poiščete ustreznega strokovnjaka, ki vas bo nežno, a odločno vodil skozi proces zdravljenja razvrednotene osebnostne strukture, doživljanja odnosov  v smislu ponovne gradnje zaupanja ter gradnje lastne vrednosti in samopodobe, da se skozi vlogo žrtve z delom na osebnostnem razvoju prebijemo do zavedanja, da smo v tem procesu spoznali, da imamo vajeti lastnih odločitev v svojih rokah in da bomo vedno pravočasno rekli STOP NASILJU!!!

Tudi Nepremagljive vse vrste nasilja obsojamo in si želimo, da bi bile vse družine varne, vse ženske, vsi otroci in tudi vsi ostali člani družin. Vam pa polagamo na srce, da žrtvam vedno pomagate in skupaj rečemo STOP NASILJU! Vsi imamo pravico do varnosti in varnega življenja.

Melita Kuhar, Svetovalnica, www.svetovalnica.si, dosegljiva na tel.št. 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali jo povprašali za nasvet, pišite na: info@svetovalnica.si.

Komentirajte

Vsak petek našim bralkam, ki so prijavljene v novičke Nepremagljive, pripravimo ekskluzivno vsebino, ki jo prejmejo izključno samo prijavljene bralke, na svoj email naslov. 

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržane
Pogoji poslovanja - Piškotki

S tem, ko uporabljate spletno mesto, dovoljujete uporabo piškotkov v skladu z našo politiko varovanja zasebnosti. Preberi več
Se strinjam