Molk je ključen problem pri boju proti nasilju nad ženskami

Nepremagljive tudi danes ozaveščamo o mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami.

Včeraj ste lahko brale moj pogovor z Melito Kuhar, ki nam je predstavila, kako nasilje vidi strokovnjakinja, ki pomaga žrtvam, da nazaj zaživijo normalno življenje po travmi, ki so jo doživele. 

Zanimalo me je tudi delovanje organizacij, zato sem se obrnila na Inštitut 8. marec in se pogovarjala s študentko Kristino Krajnc, ki je del ekipe. Imeli sva veliko zanimivih tem in priznam, da sem se tudi sama kaj naučila, saj se mi zdi, da če nisi član kakšne organizacije, niti nimaš dobre predstave o tem, kaj oni dejansko delajo. Govorili sva o molku, ki žal še vedno spremlja spolno nasilje, saj se o tem premalo govori, o redefiniciji spolnega nasilja, o gibanju #jaztudi ter o modelu »ja pomeni ja«. Imela sem kar nekaj vprašanj in vedno znova me je še kaj zanimalo. Pa spoznajte Inštitut 8. marec tudi ve.

Kristina, če mogoče najprej predstavite vaš Inštitut 8. marec in sebe, da se malo bolj spoznamo.

Inštitut 8. marec deluje od leta 2018 in v letih delovanja je spremenil svoj način in fokus dela, sprva smo se ukvarjali predvsem s tematikami, ki pritičejo spol in neenakost med spoli, danes pa delujemo nekoliko širše, in sicer v smeri boja proti splošni neenakosti med ljudmi. Neenakost namreč povzroča in reproducira tudi neenakost med spoli. Ekipa Inštituta 8. marec je zelo raznolika, šteje 15 članic in članov, eni študirajo, drugi so zaposleni ali prekarci. Sama sem še študentka, zanima me predvsem področje človekovih pravic in tako se teorija, ki jo pridobim med študijem, organsko preplete s prakso v okviru delovanja v aktivistični skupini.

Kakšna je vaša vloga? Kako lahko vi najbolj pomagate žrtvam nasilja?

Z neposredno pomočjo žrtvam nasilja se ukvarjajo številne izredno pomembne nevladne organizacije, v okviru delovanja Inštituta 8. marec pa svojo vlogo vidimo predvsem v javni podpori, komunikaciji, ozaveščanju in zahtevam za sistemske spremembe za izboljšanje položaja žrtev spolnega nasilja. Tako smo preko anonimnega spletnega obrazca zbrali več kot 300 pričevanj #jaztudi, jih analizirali in predstavili širši javnosti, z namenom ozaveščanja in prevencije ter razbijanja molka, ki spremlja spolno nadlegovanje in nasilje. Na ta način imajo žrtve občutek, da je javnost na njihovi strani, na ta način se jih opolnomoči in omogoča, da lažje poiščejo pomoč ali prijavijo spolno nasilje. Ta pričevanja smo uporabili tudi med kampanjo, s katero smo zbrali potrebnih 5.000 podpisov za vložitev predloga o redefiniciji kaznivega dejanja spolnega nasilja in posilstva v državni zbor, ki je bil pomladi na seji tudi potrjen.

Kristina Krajnc

Kdo se ponavadi obrača na vas?

Na nas se obračajo različne osebe, vseh starosti, ki prihajajo iz najrazličnejših okolij. Zanimiv je podatek analize pričevanj #jaztudi, ki kaže, da je bila najmlajša oseba, ki je opredelila svojo starost, stara 17, najstarejša pa 61 let. O spolnem nadlegovanju in nasilju so pričevale osebe ženskega in moškega spola ter transspolne osebe. Največ pričevanj se nanaša na spolno nasilje in nadlegovanje, ki se dogaja doma, pogosto pa tudi v drugih okoljih, ki naj bi bila varna okolja, na primer v vrtcu, šoli, avtošoli, na vlaku, pri zdravniku ali v športnem društvu. Pogosto se na nas obračajo tudi preko socialnih omrežij, bodisi s predlogom pobude bodisi s konkretnim osebnim problemom. Poleg tega pa do ljudi poskušamo priti tudi mi, preko javne komunikacije in osvetljevanja problemov tovrstnih tematik.

Kakšno je vaše stališče, glede definicije nasilja?

Nasilje je mogoče dojemati zelo široko, in ko govorimo o spolnem nadlegovanju in nasilju, moramo razumeti, da se navadno ne začne s posilstvom, kot najhujšo obliko spolnega nasilja. Začne se namreč s toleranco do neprimernih opazk in komenatrjev, neprimernih dotikov, kar privede do fizičnih spolnih napadov.

Družbeni odziv na spolno nasilje bi zato moral biti celosten in dosleden, začenši z neprimernimi komentarji, na primer na delovnem mestu ali na fakulteti.

Res pa je tudi, da je nasilje in tudi spolno nasilje, posledica neenakosti odnosov v družbi, kjer imamo posameznike z veliko močjo in na drugi strani posameznike, ki imajo malo družbeno ekonomske moči ali socialnega kapitala. Vršilci nasilja so tipično namreč nosilci moči, osebe na pozicijah, kjer uživajo velik ugled ali pa družbeno moč, zato je žrtvam, ki so v podrejenem položaju, o svoji izkušnji pogosto težko spregovoriti. Vseprevečkrat so žrtve namreč tiste, ki so deležne negativnih posledic, ko o svoji izkušnji spregovorijo.

Mislite, da smo pri nas dovolj odprti in pripravljeni pomagati, ali se prevečkrat obrnemo stran?

Molk, v katerega je zavito spolno nadlegovanje in nasilje, je ključen problem. Sosedje, ki slišijo, da v sosednjem stanovanju prihaja do nasilja, pa se obrnejo stran, učitelji, ki sumijo na nasilje doma, pa ne ukrepajo. Gre za to, da se nam je neprijetno vmešati v medsebojne odnose in bi se radi izognili konfliktu. Vendar je za žrtve pomembno, da se ta krog nasilja prekine, da se žrtev lahko umakne v varno okolje ter da je storilec sankcioniran. Pomembno je žrtvam sporočati, da v nasilju, ki ga doživljajo, niso same in da se te izkušnje lahko končajo. 

Smo pa s kampanjo redefinicije posilstva in spolnega nasilja pokazali, da je ljudem v najrazličnejših krajih Slovenije mar, da se zavzemajo za ničelno toleranco do spolnega nasilja in da smo kot skupnost pripravljeni ukrepati in spolno nasilje obsojati.

Model »ja pomeni ja« je zelo odmeven in je dvignil kar nekaj prahu. Povejte nam prosim več. Ga v katerih državah že uporabljajo?

Po modelu »ja pomeni ja« velja, da je potrebna svobodna privolitev vseh vključenih v spolni odnos. Model »ja pomeni ja« temelji torej na predhodnem soglasju, ki je vsem ljudem zdravorazumsko razumljivo in običajno, rešuje vse primere, kjer žrtev ne more reči ne in s tem žrtvam odvzema krivdo, ki ji jo nalagata modela prisile in ne pomeni ne, ki zahtevata aktiven upor oz. zavrnitev. Ne govorimo torej o podpisovanju pogodb pred spolnim odnosom ali čem podobnem. Govorimo o komunikaciji med udeleženci spolnih aktov, ki ni podvržena prisili ali grožnji. Takšen model že velja na Švedskem, v Veliki Britaniji, na Hrvaškem, Danskem, Portugalskem in od letos tudi v Sloveniji.

Kakšna je bila ureditev pred spremembo? Je imela po vašem mnenju kakšne škodljive posledice?

Pred letošnjo spremembo Kazenskega zakonika je v Sloveniji veljal zastarel model prisile, ki je od žrtve zahteval, da se upre, saj se je kot posilstvo štelo zgolj ravnanje, pri katerem storilec uporabi psihično ali fizično silo, ki je dovolj močna, da stre odpor žrtve. Model kot posilstvo ni tretiral situacij, ko žrtev spi, ni pri zavesti ali otrpne. V nasprotju s stereotipnimi pričakovanji, žrtve v večini primerov na spolno nasilje reagirajo z zmrznitvijo, otrpnejo in se ne morejo upreti, švedska raziskava kaže, da se to zgodi pri kar 70% žrtvah. Prav tako model prisile od žrtve pričakuje, da se bo upirala in s tem tvegala še hujše nasilje kot odziv na njen upor. Model »ja pomeni ja« temelji torej na predhodnem soglasju, ki je vsem ljudem zdravorazumsko razumljivo in običajno, rešuje vse primere, kjer žrtev ne more reči ne in s tem žrtvam odvzema krivdo, ki ji jo nalagata modela prisile in ne pomeni ne, ki zahtevata aktiven upor oz. zavrnitev. 

Zakaj želite spremeniti model »ne pomeni ne«?

Model “ne pomeni ne” v Sloveniji nikdar ni veljal, bil je predlagan kot pozitivna sprememba in premik od modela prisile. Model veta oziroma model “ne pomeni ne” bi sicer deloma izboljšal stanje, ki ga vzpostavlja model prisile, saj ne bi več zahteval upora žrtev, dovolj bi bilo izraženo nestrinjanje, a je še vedno pomanjkljiv. Model “ne pomeni ne” v osnovni obliki namreč ne rešuje problemov, kjer žrtev ni zmožna reči ne, otrpne, spi, je omamljena. Predvsem pa ohranja popolnoma napačno koncepcijo spolnosti in našega telesa, saj še vedno predpostavlja, da smo vsi ves čas pripravljeni na spolna dejanja in na voljo za poseg v našo intimo, vse do trenutka, ko rečemo ne. V resnici pa je ravno obratno, saj nihče ne sme posegati v našo telesno in osebno celovitost, razen, če ima našo osebno, svobodno privolitev. To zagotavlja zgolj model »samo ja pomeni ja«, za katerega je potrebna svobodna privolitev vseh vključenih v spolni odnos.

Kaj je na področju nasilja prinesla korona?

Z geslom #ostanimodoma, zaradi varnosti pred širjenjem okužb z novim korona virusom, so odločevalci očitno pozabili, da številni domovi niso varen prostor. S tem so bile številne žrtve družinskega in intimnopartnerskega nasilja porinjene v nasilno okolje brez pomoči. Kar smo z različnimi kampanjami želeli doseči v zadnjem času, je to, da sporočimo žrtvam, da v svoji izkušnji niso same. To je bilo izredno težko na prepričljiv način sporočiti med epidemijo.

V času karantene statistika kaže, da so se primeri spolnega in družinskega nasilja povečali, saj osebe, ki nasilje vršijo, to počnejo veliko bolj pogosto, če menijo, da za to ne bo izvedel nihče in bo ostalo skrito.

Prav tako so ženske, ki so statistično večkrat žrtve spolnega nasilja kot moški, bile zaradi epidemije veliko bolj obremenjene, saj so opravile večji del pomoči otrokom s šolo na daljavo ter gospodinjskega dela. Torej, z dolgo karanteno, se je neenak položaj žensk močno poslabšal, številni problemi so ostali neidentificirani in skriti, pomoč pa zaradi epidemije težko dostopna.

Kaj svetujete žrtvam nasilja? Kam naj se obrnejo?

Žrtvam svetujemo, da poiščejo pomoč, da zaupajo svojo stisko najbližjim ali strokovnim organizacijam, ki jim lahko nudijo pomoč. Žrtve se lahko obrnejo na naš Inštitut 8. marec, kjer jih napotimo na organizacije, ki se ukvarjajo neposredno s svetovanjem žrtvam nasilja, ter k zapisu svoje izkušnje na naši spletni strani #jaztudi, kjer še vedno zbiramo pričevanja.

Pomoč svetovalne narave nudi tudi Društvo SOS telefon. Na brezplačni telefonski številki 080 11 55 so na voljo telefonski pogovori, ki so svetovalni, anonimni, zaupni in informativni, potekajo s strokovno usposobljenimi svetovalkami za žrtve nasilja. Prav tako se lahko obrnejo na Center za socialno delo, na policijo ali na Društvo za nenasilno komunikacijo DNK, v okviru katerega deluje tudi varna hiša za žrtve nasilja.

Hvala Inštitut 8. marec za vaš trud, pomoč in dobra dela, ki jih naredite vsak dan. Zahvala tudi tebi Kristina, ker si našla čas, da dobijo tudi Nepremagljive vpogled v vaše delo, in da tudi me dobimo boljši vpogled v realno stanje pri nas. Prepričana sem, da bo tudi ta članek pomagal, da kakšna žrtev več dobi pomoč, ki jo potrebuje. 

Komentirajte

Vsak petek našim bralkam, ki so prijavljene v novičke Nepremagljive, pripravimo ekskluzivno vsebino, ki jo prejmejo izključno samo prijavljene bralke, na svoj email naslov. 

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržane
Pogoji poslovanja - Piškotki

S tem, ko uporabljate spletno mesto, dovoljujete uporabo piškotkov v skladu z našo politiko varovanja zasebnosti. Preberi več
Se strinjam