Odkar sem slišala za večljubezenstvo oz. poliamorijo, razmišljam o tem, ali je mogoče živeti srečno v več različnih zvezah hkrati, ob predpostavki seveda, da enako živi(jo) tudi naš(i) partner(ji). Brez skrivalnic, laži in prevar vseh vpletenih. Glede na statistike – včasih ali vsaj enkrat v življenju naj bi varalo 70 % moških in 50 % žensk – le nismo tako monogamni, kot je videti na prvi pogled.

Morda pa globoko v sebi nismo monogamna bitja?

Vsi poznamo ta vzorec: zagledala sta se, se zaljubila, ljubila, na koncu morda sovražila, in se je spet z novim zaljubila, ljubila, morda tudi sovražila, pa je prišel spet novi, s katerim sta se ljubila … In je srečno-nesrečno živela iz ene zveze v drugo. Najbolj razširjena oblika ljubezenskih odnosov v sodobni družbi monogamija (zaljubila sta se mlada in srečno živela do konca svojih dni), temveč t. i. serijska monogamija. Družbeno je sprejemljiva, nakazuje pa morda tudi na to, da le nismo tako zelo monogamna bitja, kot je videti na prvi pogled. Ko dodamo še nazorne številke o varanju, ostaja le še peščica tistih, ki zmorejo ljubiti le enkrat naenkrat – za vedno …

Je bolj sebično želeti imeti enega partnerja ali je bolj sebično meniti, da imamo lahko več partnerjev? 

»Tukaj so mnenja lahko deljena,« odgovori dr. Alja Fabjan, integrativna psihoterapevtka in doktorandka Zakonske in družinske terapije in razloži: »V monogamni zvezi posameznik čuti varnost in če v zvezo vstopi tretja oseba, je ta varnost ogrožena. S tega vidika je povsem pričakovano, da želimo živeti v monogamni zvezi. Po drugi strani pa obstajajo zagovorniki teze, da monogamija ni naravna (le malo živalskih vrst je monogamnih), pač pa zaželena oziroma družbeno pričakovana oblika partnerstva, ki smo se ji prilagodili. Moje mnenje je, da je povsem v redu, če imamo možnost izbire, kot na vseh drugih področjih, tudi na področju partnerskih zvez, dokler so te izbire svobodne in res naše – torej da se za neko obliko partnerstva ne odločimo zato, da bi ustregli drugim ter imamo pri sebi razčiščeno, zakaj smo izbrali določeno možnost.

Kako prepoznati sebe kot večljubezensko bitje?

Misel o tem, da do konca življenja ljubimo enega, poznamo vsi, če ne od drugod, iz knjig in filmov. Kako pa sebe prepoznati kot poliamorno, večljubezensko bitje? Dr. Alja Fabjan pravi, da se tukaj lahko kaj hitro zatakne, predvsem pri sprejemanju tega, da večljubezenstvo pomeni, da ima pravico biti poliamoren tudi naš partner: »Posamezniki, ki mislijo, da so sebe prepoznali kot večljubezensko orientirane, mi večkrat povedo, da jih monogamija omejuje, da si ne predstavljajo, da bi imeli le enega partnerja, da želijo biti v svojih izbirah svobodni. Po navadi se zaplete ob misli na to, da bi tudi njihov partner imel druge partnerje, ali pa v praksi, ko se to dejansko zgodi. V tem primeru seveda ne gre za to, da je nekdo poliamoren, poliamorija ni enostranska. Tudi če eden od partnerjev trenutno ali na splošno nima želje po tem, da bi imel druge partnerje, mu v konceptu poliamorije mora biti ta možnost dopuščena. Če je nekdo zmožen takšnega življenja v praksi, je poliamoren, vse drugo so po mojem mnenju le želje, predvidevanja, skratka teorija.«

Teorija o večljubezenstvu oz. poliamorji

»Poliamorija opisuje obliko odnosa, v katerem je možno, tehtno in vredno vzdrževati (po navadi dolgoročne) intimne in seksualne odnose z več partnerji istočasno. Gre torej za različne oblike nemonogamnih partnerskih zvez s skupnima komponentama odkritosti in soglasja med vpletenimi partnerji,« razlaga dr. Alja Fabjan, in dodaja: »V tem kontekstu je v poliamornih odnosih dovoljeno vse, z izjemo tistega, kar je osnovano na neiskrenosti, prikrivanju, lažeh in prevarah. Bistvo je, da posameznik v poliamorni zvezi v določenem obdobju ljubi več kot eno osebo, načini ‘izkazovanja ljubezni’ pa so lahko različni: seksualno, emocionalno, duhovno ali v katerikoli kombinaciji. Po nekaterih definicijah se med poliamoriste štejejo tudi posamezniki, ki se strinjajo z idejami poliamorije, čeprav niso vpleteni v več kot eno partnersko zvezo naenkrat oziroma so samski.«

Pogoj poliamorije je le ‘en’: nič laži, nič varanj, prikrivanj in sprenevedanj, temveč medsebojno spoštovanje med vsemi vključenimi partnerji, iskrenost, podpora, odgovornost in predanost drug drugemu

Različni tipi ljubezenskih odnosov z enakimi vrednotami

»Partnerski odnosi, ki temeljijo na načelih poliamorije, so raznovrstni: odprte zveze in zakoni, skupinski zakoni, triade, ‘polizveste’ zveze…, pri vseh pa so skupni dogovori o medsebojnem spoštovanju med vsemi vključenimi partnerji, iskrenosti, podpori, odgovornosti in predanosti drug drugemu,« razlaga sogovornica.

Večljubezenstvo ni varanje, ni svinganje in ni promiskuiteta

»S promiskuiteto in nezvestobo poliamorije ne gre metati v isti koš,« poudarja dr. Alja Fabjan in razlaga: »Poliamorija temelji na iskreni komunikaciji med partnerji, medsebojnemu spoštovanju, ljubezni, podpori in razumevanju. Partnerja oziroma partnerji vedo za partnerje vseh svojih partnerjev, o njihovem številu, spolu, starosti, videzu in o vsem drugem se svobodno odloča vsak sam, medsebojno pa spoštujejo vsako odločitev. Najpomembneje je, da se vsak vpleteni v mrežo poliamorne zveze strinja s prihodi novih partnerjev v zvezo z njegovim partnerjem. Od nezvestobe se torej razlikuje na področju iskrenosti. Pri spolno promiskuitetnem vedenju gre največkrat za seksualne odnose in kratke avanture, pri poliamoriji pa za dolgoročne odnose, ki vključujejo obojestranska čustva. Bistvenega pomena pa je, da se vsi partnerji, vpleteni v takšno obliko zveze, zavedajo konsenza o nemonogamični naravi odnosov in da se seveda z njim tudi strinjajo.« 

Večljubezenstvo v svetu in pri nas ….

Glede na dostopne informacije je poliamorija najbolj razširjena v ZDA, Veliki Britaniji, Kanadi, Avstraliji ter vse bolj tudi v Zahodni Evropi. »Gre za družbe, ki so na splošno bolj odprte do pluralnosti, tudi na področju medosebnih odnosov,« pojasnjuje dr. Alja Fabjan, ki pravi, da je večljubezenstva pri nas, v pravem pomenu (ki torej izključuje varanje, svingerstvo ipd.), precej malo. »Vedno več ljudi, predvsem mlajših, je v svojih prepričanjih sicer odprtih za tovrsten način življenja, pri prakticiranju pa se po navadi zaplete. Večljubezenske zveze so kompleksne in zahtevne, že samo z vpletenostjo več ljudi se veča možnost za nesoglasja in zaplete. Navajeni smo serijske monogamije, to je način, na katerega živimo že kar precej časa, zato nam je najbolj poznan, hkrati edini družbeno sprejemljiv in posledično tudi najlažja izbira,« pojasnjuje zapletenost sprejemanja tako odprtih odnosov sogovornica.

»Pogosto si različnih oblik nemonogamnih zvez želijo tisti, ki imajo občutek, da obstoječa družbena pravila zanje ne veljajo, kar je značilna narcisistična poteza.«

In če nam partner odkrito pove, da nikoli ne bo zmogel ljubiti le nas, mi pa si želimo edinole njega?

»To je v praksi skoraj nemogoče,« odgovori strokovnjakinja ter razlaga: »Če smo sami orientirani monogamno, je to naša vrednota in če nam zvestoba veliko pomeni, bomo težko sprejeli partnerjeve želje po nemonogamnem življenju oziroma jih bomo sprejeli morda le navidezno, v sebi pa s tem, v kakšni zvezi živimo, ne bomo zadovoljni, morda bomo polni dvomov in ljubosumja. Partner, ki želi monogamijo, se neredko prilagodi partnerju, ki želi večljubezenstvo, in reče: »Poskusiva …« Tovrstni poskusi se največkrat končajo z bolečino in razhodom. Pomembno je, da se partnerja strinjata s tem, v kakšni zvezi si želita živeti, oziroma da imata enake želje vsaj glede tega, ali naj bo monogamna ali ne.« 

Ženske so morda v praksi večkrat kot moški nekako »zavedene« v približek poliamorije

Dr. Alja Fabjan opaža, da so  ženske v praksi večkrat kot moški nekako zavedene v približek poliamorije v primeru, da jih partner v to prepriča, oziroma živijo v takšni obliki zveze, ker se bojijo izgubiti partnerja, ki sprejemanje svojega načina življenja postavlja kot pogoj. »To zanje nikakor ni dobro,« opozarja sogovornica, ki opozarja, da nikakor ni smiselno vztrajati v zvezi, v kateri se ne počutimo dobro.«

Ženske poligamistke obsojamo, moških ne …

»Opažam tudi, da se ženske vedno bolj zavedajo svoje enakopravnosti in možnosti izbire in so tudi same vedno pogosteje pobudnice nemonogamnih oblik partnerstva. Zaradi tega so pogosto bolj obsojane s strani družbe kot moški, kar seveda ni prav, a zaenkrat je pač še tako. Menim, da ključno vlogo za enakopravnost igrajo ženske, od njihovega zavedanja lastne vrednosti je odvisno, kdaj bo prišel dan, ko bomo končno lahko govorili o enakopravnosti, tudi na področju partnerstva in medosebnih odnosov,« ženske spodbudi k temu, da se zavedamo svojih vzorcev, pa tudi moči, naj razmišljamo in čutimo monogamno, poliamorno ali kakorkoli drugače, naša sogovornica.