Dežela svetilnikov, rtov, peščenih plaž in hortenzij. Po letu in pol premora sva se z možem letos z veseljem spet podala v tujino. Z avtomobilom sva prevozila več kot 5000 kilometrov in odkrivala divje obale Atlantika, osupljive katedrale, peščene plaže, ki se v času oseke raztegnejo več sto metrov v morje, mistične gradove in odlično francosko kulinariko – tudi sveže ostrige in jabolčnik, ki lahko zlahka nadomesti kozarec penine.
Začela sva z velikimi katedralami v Reimsu, Amiensu, Beauvaisu in Rouenu, ki so veličastne in vredne obiska, tudi če ‘niste toliko v tem’. Tista v Reimsu je zunaj najbolj načičkana, v njej pa presenetijo Chagallova poslikana okna, katedrala v Amiensu je pod Unescovo zaščito in znotraj najbolj ‘opremljena’ (tudi mesto je simpatično s svojimi kanali), v Beauvaisu se osupljivo visoko dviga v nebo in je prava arhitekturna mojstrovina z največ vitraji. A če nimate veliko časa, izberite dve in se čim prej odpravite na obalo. Midva sva začela v Fecampu z benediktinsko palačo, v kateri nastaja znan zeliščni liker, ki ga na ogledu tudi degustiraš.
Na Alabastrni obali so sicer najbolj znani klifi v Étretatu, a se tam zaradi nepredstavljive gneče ni dalo parkirati, zato sva preprosto zavila po makadamu čez polja in bele klife raziskovala iz sosednjega zaliva. Ena od stvari, ki me je najbolj navdušila, je, da so po Franciji skoraj na vseh obalah, rtih in klifih speljane pohodne stezice med travo in resjem, po katerih se lahko preganjaš ure in ure ali uloviš le kakšen razgled. Sprejet imajo namreč zakon, da morajo tudi priobalni lastniki ljudem zagotoviti služnostno pot do morja, tako se uhojene poti vijejo na stotine kilometrov daleč in so primerne tudi za treking iz enega do drugega čudovitega zaliva.
V manjšem, včasih pristaniškem Honfleurju (naslovna fotografija članka) se splača ustaviti zaradi vzdušja, pisanih malih trgovinic, življenja na promenadi in simpatične podobe mesta. V Caenu sva se sprehodila do gradu, od katerega ni ostalo več od obzidja, ter obiskala nekdanji moški samostan z grobom Viljema Osvajalca (prvi normanski kralj Anglije, ki je zgradil londonski Tower), kar priča o burni zgodovini odnosa med Normandijo in njeno severno sosedo ter spomni, kako so si stoletja v obe smeri nenehno ‘kradli zemljo’.
V Bayeuxu si je vredno ogledati tapiserijo pod Unescovo zaščito, ki prikazuje bitko pri Hastingsu in normansko osvajanje Anglije – spet poudarjam, četudi niste tako močno ‘ v tem’ –, saj je osupljiva že zaradi svoje dolžine – okoli 70 metrov, na lanenem platnu pa so z volneno nitjo v treh vrstah izvezeni prizori z ljudmi, živalmi, ladjami itd. Meni se je zdela presunljiva zaradi vešče izdelave, različnih tehnik vezenja in ohranjenosti, mož pa mi je iz latinskih napisov rekonstruiral celotno zgodbo bitke in mišljenjski okvir srednjeveškega človeka.
Ni pa bila to edina bitka, ki je zaznamovala te kraje. Nad Bayeuxom se namreč razprostirajo plaže, na katerih se je od junija do srede julija 1944 v največji pomorsko-zračni operaciji izkrcalo okoli tri milijone zavezniških vojakov ter začelo s petih obal osvobajati Evropo. V vasici Arromanches je v morju, do kamor seže pogled, še vedno mogoče opaziti okoli 50 betonskih blokov, ki so jih pritovorili iz Britanije, da so postavili umetna pristanišča za raztovarjanje vozil, na vsem področju pa lahko opazuješ pokrajinsko posebnost, zaradi katere so zavezniki iz Normandije prodrli šele po več kot mesecu bojev – veliko pozneje, kot je bilo predvideno. Ves čas se namreč izmenjujejo manjše zaplate travnikov in gozda, obdane z nekakšno živo mejo ali bolje rečeno nepreglednim visokim šavjem in jarki (t. i. bocage), kar je v vojaškem smislu res nadležen teren.
Na sami Omaha beach, eni najbolj krvavih plaž med izkrcanjem, dobiš podoben vtis, čeprav si na mivki ob morju, ob oglašanju galebov, otrok in pohajkovanju družin le težko predstavljaš, da se je tu zgodilo karkoli groznega. Bolj te stisne na bližnjem rtu La Pointe du Hoc, kjer so ostanki bunkerjev nemškega zaščitnega Atlantskega zidu, vsepovsod naokrog pa so vidne ogromne, več kot meter široke luknje v zemlji kot posledica bombardiranja. V okolici je tudi več vojaških muzejev, midva sva obiskala muzej Overlord, v katerem so na ogled zavezniški in nemški tanki, čolni, kamioni in orožje.
Nujni postanek na meji med Normandijo in Bretanijo je seveda Mont Saint Michel. Otok je zaprt za promet, parkirati se da na urejenem parkirišču, kar vas bo stalo okoli bolečih 14,90 evra za ves dan, a je v to ceno vključena tudi povratna vožnja s shuttlom do otoka in v resnici niti ni kakšne boljše možnosti. Se pa splača prespati v Pontersonu (Ibis se je izkazal) in priti tja čim prej zjutraj. Katedrala se odpre ob 9. uri, a se boste izognili gneči, če si boste zavite vzpenjajoče se uličice, obzidje in iznajdljive terasaste gradbene podvige okoli nje do tedaj že ogledali. Če jo spustite, sicer to ne bo usodna napaka, ker je precej prazna in v njej navdušuje predvsem mojstrsko nenehno dozidavanje dvoran na ‘skali sredi morja’, še največ je vreden razgled s terase pred njo, do katere pridete z vstopnico. Nepozabno pa je opazovanje hitrega napredovanja plime v laguni, saj se zdi, da morje vsako minuto ‘požre’ kakšen meter peska pred sabo.
V Cancalu se nujno ustavite, če imate radi ostrige. Tudi midva sva se, nato pa nadaljevala pot do Saint Maloja, obzidanega mesta, ki pusti velik vtis. Ne le da je prijetno pohajkovati po starem mestnem jedru v prijetnem vzdušju restavracij in trgovinic, predvsem sva tukaj prvič doživela oseko, ob kateri se morje umakne tako daleč, da sva otočka, na katerih sta trdnjava oz. grob romantika Chateaubrianda, dopoldne gledala v vodi, popoldne pa se do njiju sprehodila peš. Ob tem je treba omeniti, da vsa mesta ob severni in vzhodni obali ob oseki zaživijo. Jadrnice in čolni sicer tedaj ostanejo na suhem in postrani stojijo v pesku, a po mivkastih plažah se ljudje množično sprehajajo, spuščajo zmaje, se vozijo s štirikolesniki z jadri, čofotajo in iščejo školjke.
Dinard na drugi strani zaliva, od nekdaj namenjen bogatim gostom, je sicer predvsem letoviški kraj, a če ste tam ob oseki, ponuja slikovito obalno pot v obe smeri, ob kateri se vijejo mogočne granitne skale, na vrhu pečin gnezdijo stare premožnejše vile, odpira pa se nepozaben razgled na Saint Malo ter niz skalnatih otočkov in čeri, ki jih je razgalilo odmaknjeno morje.
Ob napredovanju v Bretanijo se ne smete izogniti gozdu Huelgoat, po katerem naj bi se sprehajali keltski velikani, čarovnik Merlin in kralj Artur. Slednji ima v njem tudi svojo jamo in tu naj bi celo zakopal zaklad. Naravno geografsko razgibana soteska, po kateri lahko pohajkuješ slabo uro, je s svojimi z mahom poraslimi granitnimi balvani ob reki tako mistična, da res samo čakaš, kdaj bo kateri od njih pokukal izza drevesa. Pri tem nekaj časa hodiš med velikanskimi skalami, nato ob njih, seveda lahko tudi plezaš nanje, se ob Vilinskem tolmunu sprehodiš po kamnih čez reko ter celo rahlo premakneš eno od večtonskih skal. Pravljična narava bo všeč tudi otrokom in jo toplo priporočam, saj je bila zame eden od vrhuncev potovanja.
Pristaniški Brest sicer sam po sebi ni najbolj presunljiv in ga lahko spustite, razen če želite (z otroki) obiskati Oceanopolis, akvarij, v katerem lahko spoznate tudi življenje v tropskih in severnih morjih. Midva sva si nato na poti iz Bresta v Quimper vzela ves dan za potepanje po nepozabnih rtih in zalivih zahodne obale. Tu se namreč začenjajo osupljive panorame z razglednic, na katerih valovi Atlantika butajo ob skalnate klife, po katerih so speljane pohodne poti, ki se mestoma spustijo do divjih peščenih plaž.
Svetilniki na rtih ali morskih čereh še dodajo svoj čar – na kopnem je lep npr. Phare Saint-Mathieu pri Brestu, rte pa sva najprej odkrivala na polotoku Crozon. Pointe de Pen Hir je zame najlepši od obiskanih, saj se lahko po v naših merilih lažjih planinskih stezah povzpneš tudi na v morje štrleče skale. Te s celino večkrat povezujejo naravno izdolbeni mostovi, podobni Rakovem Škocjanu, le da pod njimi buči ocean. Obiskala pa sva še Pointe du Van in Pointe du Raz – slednji je najzahodnejša točka celinske Francije s svetilnikom in idiličnim razgledom ter druga najlepša izbira po mojem mnenju, čeprav malce bolj turistično obiskana.
Morbihanski zaliv je območje, kjer najbolj pristno začutiš Bretanijo. V njem se vrstijo počitniški kraji, v katerih Francozi preživljajo počitnice, podobne tistim, opisanim v knjigah Pet prijateljev. Ker je za kopanje morje prehladno – nekaj stopinj je toplejše od Soče, v vodi pa sva na vsej poti videla le kakih 10 ljudi –, dopustniki počnejo vse drugo: surfajo, jadrajo, kolesarijo, se sprehajajo, obiskujejo tržnice … Narava pa ni presunljiva samo zaradi čudovitih obmorskih prizorov, ampak jo dopolnjujejo tudi njihove značilne hiške s polkni in vrati v največkrat modri barvi ter veliki grmi hortenzij vseh barv, ki dobro uspevajo v oceanskem podnebju in v presežkih rastejo ob vsaki hiši in parku.
Predvsem pa je to zaliv megalitov, ki sva jih mestoma sicer videla že prej, tu pa se zgostijo na vsem polotoku, na katerem je sicer najbolj znan Carnac. V njem se vrstijo nizi kamnov od večjih do manjših na obsegu nekaj nogometnih igrišč. Niso prosto dostopni, a si jih lahko ogledaš čez ograjo, če se jih želiš dotakniti, potrebuješ vstopnico. A bolj kot prosto stoječi megaliti presunejo tumulusi, starodavne grobne gomile, ki so nastale v času pred egiptovskimi piramidami, a so dobro ohranjene in lahko vstopaš vanje. Najbolj znan je tisti v kraju Locmariaquer (vstopnina), lahko pa odkrivate tudi manjše okoli Carnaca, ki so prosto dostopni. Če vam ostane kaj časa, je na drugi strani zaliva prav tako vreden obiska tudi grad Suscinio.
Iz Vannesa sva se obrnila nazaj in se začela vračati skozi bretansko prestolnico Rennes, ki jo lahko spustite. Če se vam ne mudi, imate Fougères in Vitré spodobna gradova, Le Mans pa katedralo. Ker sva želela obiti Pariz, sva se peljala skozi Chartres, v katerem pa ni nič posebnega razen katedrale, ki ima sicer največ vitrajev in slovesa, a po mojem mnenju vseeno ni presegla vsega, videnega pred tem.
Ustavila sva se še v Givernyju in se sprehodila po barviti Monetovi hiši in vrtovih. Ribnik, ki je umetnika navdihoval, avgusta sicer ni postregel s cvetočimi lokvanji, vrt, ki ga obdaja, pa je prijeten za obisk. A ne pričakujte urejenega arboretuma in premišljenih zasaditev (francoskega vrta), ampak bolj cvetlični kaos, ki spominja na naše domače vrtove. Muzej impresionizma pa lahko spustite, razen če vas to posebno zanima, saj so v njem predvsem dela manj znanih slikarjev te umetnostne smeri in ena sama Monetova mojstrovina.
V smeri proti Compiègnu sva si pogledala še Château de Pierrefonds, ki na pogled spominja na Disneyjeve risanke. Srednjeveški grad so sicer obnovili šele v 19. stoletju, a nudi kar nekaj domiselnih elementov (kamnite odtočne cevi v obliki kuščarjev, sklepnike v obliki veseljaških možicljev …), plesno dvorano, kapelo, pohištvo in krinoline cesarice Eugenije, žene Napoleona III. Palačo njegovega bolj znanega (domnevnega) strica Napoleona v imperialnem slogu se sicer splača ogledati v Compiègnu. Ne samo zaradi dragocenega pohištva in impozantne cesarjeve spalnice z visokim baldahinom z nojevim perjem, ampak tudi zaradi zanimive in obsežne zbirke kočij in prvih avtomobilov.
A kraj ni povezan samo z Napoleonom, ampak je odigral pomembno vlogo tudi v 1. in 2. svetovni vojni. Ker je to kraj, kjer se je prav tako pisala zgodovina Evrope, se mi je zdelo dragoceno odpraviti v compiègnski gozd, kjer sta na ogled tako mesto kot vlak iz iste serije, kot je bil tisti, v katerem so sprva podpisali konec prve vojne, nato pa ga je dal Hitler na začetku druge vojne s sprevrženo maščevalnostjo odvleči iz muzeja na natanko isto točko, da so v njem zapečatili kapitulacijo Francije. Ker je originalni vlak odpeljal v Berlin in ga tam razkazoval, je bil pozneje uničen v vojni, sedanji vagon pa je njegova sestrska različica iz istega časa. Muzej sicer hrani tudi impresivno zbirko stereoskopskih fotografij iz prve vojne. Ker imaš občutek, kot da bi prizore opazoval s svojimi očmi ter stal na mestu dogajanja, si ob njih vojne vtise predstavljaš še toliko bolj živo.
Nekaj hitrih nasvetov za potovanje:
- Zelo pomaga, če poznate vsaj nekaj francoskih fraz, saj na splošno nikjer ne govorijo angleško, večkrat niti v hotelih in restavracijah ne.
- Gorivo je trenutno le malo dražje kot pri nas, če si previden, se da pogosto parkirati poceni ali zastonj.
- Vnaprej se splača kupiti vsaj vstopnice za katedralo Mont Saint Michel, Monetovo hišo v Givernyju in Oceanopolis. Vstop v katedrale je brezplačen, drugje pa ni prevelike gneče.
- Znamenitosti so v glavnem odprte med 10. in 18. uro, trgovine med 9. in 19. uro, manjše trgovine se vmes precejkrat zaprejo od 12. do 14. ure, restavracije in gostilne pa so odprte za kosilo, nato pa ponovno šele zvečer, kar upoštevajte pri načrtovanju.
- Oceansko podnebje je spremenljivo in hitro prinese kakšno kratkotrajno ploho, zato na poti ne bosta odveč anorak in dežnik.
