Družinske počitnice na Zanzibarju (in zdaj se z Rebeko ponovno lahko tja odpravite tudi Nepremagljive)

Naše potovanje na Zanzibar se je začelo zelo pestro. Tisti, ki me spremljate, ste tako ali tako sami opazili, da je bilo samo vprašanje dneva, celo trenutka v dnevu, ali bomo sploh šli.

Bolezen, na bolezen, na bolezen. Niti ne vem več po vrsti, ampak najprej je Sija zbolela za škrlatinko. Borili smo se z antibiotiki, ki po desetih dneh niso prijeli in smo dobili nove. Potem je zbolela Šajana, nekaj dni pred potovanjem je dobila še sončarico. Tako, da res, juhuhu … Do zadnjega sem se ukvarjala s tem, ali sploh gremo ali ne.

Ko smo končno spakirali kovčke in odšli na letališče, nas je še tam pričakalo eno izjemno  presenečenje. Zanj sem bila sicer kriva popolnoma sama, saj si niti približno nisem mislila, da se lahko meni, ki sem že toliko prepotovala, lahko zgodi kaj takšnega. V poduk vsem, ki potujete!!! Jaz sem svojega moža Aleksandra očitno pustila doma in s sabo vzela Sandija. Ko sem kupovala letalske karte, tudi slučajno nisem pomislila, da je moj mož Aleksander in ne Sandi, kljub temu da sem vsa ta leta potovanj vednooo pisala Aleksander. Verjetno so me ta ukvarjanja z boleznimi tako izčrpala, da niti nisem mogla več normalno trezno razmišljati. Ko smo prišli na okence, da bomo prevzeli svoje letalske karte, so nam povedali, da ne moremo nikamor. Za Aleksandra namreč nismo imeli letalske karte. Imeli pa smo jo za Sandija. Šok. 

Kljub temu, da v večini primerov potujemo v lastni režiji, se je v tem primeru zagotovo izkazalo, da je bil nakup letalskih kart preko turistične agencije Kompas najboljša možna odločitev. V nedeljo popoldan sem jih poklicala, dobila na telefon svetovalko, ki se je tako zelo potrudila, da so mi na letališču uredili spremembo imena na karti, s čimer sem dobila nazaj svojega pravega moža, vsi skupaj pa smo se lahko vkrcali na letalo in pričeli z našim potovanjem. Če bi letalske karte kupila sama, preko interneta, ne vem, koga bi lahko v tistem trenutku poklicala, da me reši ven iz »dreka«. Zlata vredno je dejstvo, da imajo na Kompasu 24 ur na dan asistenco za primere, ko imajo ljudje na poti težave. Če se mi ne bi nihče javil, ne vem, kaj bi naredili, saj bi enostavno morali kupiti novo letalsko karto ali pa ostati doma. Bog se usmili.

Letos smo prvič leteli s Flydubai in v bistvu moram priznati, da nisem vedela, da je Flydubai nizkocenovni prevoznik. Karte niso bile namreč nič kaj nizkocenovne. 700 EUR po glavi. Dobro je imeti še nekaj dodatnih evrov za na letalo, kajti zaračunajo namreč vsak ogled filma, vsako dodatno pijačo, vodo in tako naprej. Ali je to posledica koronaobdobja ali je razlog to, da smo leteli z nizkocenovcem, tega ne vem. V vsakem primeru je pač sprememba več kot očitna, od tega, kar je bilo včasih, v predkoronskih časih.  

Kulturni šok

En postanek je bil v Dubaju, potem pa smo v zelo zgodnjih jutranjih urah prileteli na Zanzibar. Bila je tema, tam nas je čakal šofer, ki smo ga predhodno organizirali in nas odpeljal do naše nastanitve v Jambianiju (živeli smo pri Slovenki Nataliji, ki oddaja apartmaje). Po prihodu smo, milo rečeno, doživeli kulturni šok. Že ko prideš na Zanzibar, si zelo presenečen. Saj približno veš, kaj pričakovati, ker si seveda vse to pogledaš na spletu, ampak realna slika je dosti bolj drugačna kot je na slikah. O prometu ne bom izgubljala besed, saj vsi vozijo en povprek drugega, da niti ne veš, ali naj bi vozil po levi ali po desni. Vmes je še kakšna krava na cesti, pa še kakšen otrok, ki je komaj shodil … Skratka, Bog se usmili. Če se boste odločili, da tam najamete avto in greste naokrog sami, vam jaz samo čestitam in rečem, da ste zelo pogumni. Jaz pač tako pogumen popotnik nisem. Morda, če bi bila sama, a z otroki absolutno ne. 

Ko smo prispeli v Jambiani, moram priznati, da sva se s Sandijem (pardon, Aleksandrom ) na začetku kar spogledovala. Gre za nastanitev med domačini, kar pomeni, da se pripelješ po neki razbiti cesti (v resnici ne vem, če bi jo lahko sploh imenovala cesta, saj so same luknje), ob kateri te spremljajo domovi domačinov, ki so spet zgodba zase. Že sama gradnja hišk je nekaj posebnega, nekatere so grajene iz blata, druge iz zidakov. Ljudje se naokoli sprehajajo bosi, bosonogi otroci so skuštrani in umazani, pred hišami pa so morske alge( ki jih sušijo), koze, krave … Skratka, ni, da ni. 

Tudi naša nastanitev je bila precej skromna, če bi se malce politično izrazila. Spali smo v sobi, ki nima oken in ima na odprtinah za okna samo mrežo, nismo imeli pohištva. Mislim, da smo bili tam štiri dni, ko smo pohištvo (beri: police) nato dobili. Postelje so bile v prostoru, ampak to je pa tudi vse. Kuhinja je bila zunanja, mivka nas je spremljala vsepovsod. V kozarcih, na krožnikih, v posodah in loncih… Lastnica se je sicer resnično trudila, da je čistila sproti, nenehno je pometala, čeprav ni bilo nič kaj dosti razlike. Predvsem zato, ker je enostavno toliko peska v zraku, da je kuhinja iz minute v minuto pač umazana.

V bistvu je bila najina prva misel: »AH, SAMO PAR DNI ZDRŽIMO, PA GREMO V RESORT!« ( razvajeni turisti, kaj naj), a sva še isti večer ugotovila, da je v resnici prav fajn. Dlje kot smo živeli med domačini, bolj kot smo spoznavali to preprosto življenje, manj sva si želela počitnic v turističnem resortu. V bistvu sva se oziroma smo se vsi štirje na koncu zaljubili v ta kraj, to preprostost, v vse to, kar nudi bivanje med domačini. Enostavno si prisiljen spustiti svoje standarde, se odpreti in živeti. Punci sta seveda v tej izkušnji takoj videli še dodatne koristi, saj mama recimo ni težila, da ne smejo z umazanimi nogami spat. V tem času smo imeli tudi svojega vodnika, vsak dan smo šli na en izlet, tako da smo res doživeli enega najlepših potovanj, odkar potujemo po svetu. Zanzibar nas je neverjetno očaral s svojo lepoto, življenje med domačini pa nas je še dodatno obogatilo.

Pozabite na luksuz

Če se odločite, da bi bivali med domačini in da bi bivali pri Slovenki Nataliji, morate biti pripravljeni na to, da luksuza absolutno ne boste doživeli. Po drugi strani pa boste doživeli najbolj možno pristen Zanzibar. Še vedno boste kot turisti tudi med domačini deležni nekoliko več luksuza. Domačini imajo stranišče na štrbunk, vi imate školjko. Oni spijo na tleh, vi imate posteljo. Oni nimajo rjuh, vi jih imate. In to sveže! Še enkrat poudarjam, nastanitev je fajn, izkušnja je nepozabna (če bi se še enkrat odločala, bi šla takoj še enkrat isto varianto), se pa moraš malo prilagoditi, sploh glede na to, da imamo doma, če izhajam iz sebe, čisti luksuz. 

Jambiani je kraj, ki je čisto ob plaži in ima zelo zelo dolgo belo peščeno plažo. Tukaj sta plima in oseka res izraziti, kar pomeni, da je kopanje v morju, vsaj v tem času, ko smo bili mi tam (se pravi v našem poletnem času), skorajda nemogoče oziroma je mogoče zgolj v zgodnjih jutranjih urah ali pa potem bolj proti večeru. Plima in oseka se menjata vsakih 6 ur, kar pomeni, da morje res izgine. To je seveda svojevrsten pojav in je totalno zanimivo za videti, za kopanje pa pač ni. Tako da nikar ne računajte, da boste ležali na beli peščeni plaži in se kopali, ampak se boste potepali. Jambiani je odlično izhodišče za različne izlete po otoku in za raziskovanje otoka. Blizu je neke vrste resort, kamor smo se malo »prešvercali« in se hodili kopat takrat, ko smo si vzeli pavzo med raziskovanjem otoka.

Še preden smo odpotovali, sem si zaželela, da bi v živo videli Masaje. Imela sem celo organizirano, da bodo 1. julija, za Sandijev rojstni dan, potrkali na vrata. Dokler nisi tam, namreč ne veš, da so Masaji skorajda na vsakem koraku. Ko rezerviraš potovanje oziroma vnaprej planiraš aktivnosti na otoku, ti želijo seveda prodati tudi Masaje. To je res nesmiselno, saj so povsod, zato sem jaz potem srečanje z njimi odpovedala. 

Kaj pripročam ob obisku Zanzibarja?

Na Zanzibarju toplo priporočam obisk restavracije Rock Restaurant ter od tam nadaljevanje poti do Michamvi Beach, ki je ena res zelo luštna plaža. Ogled sončnega zahoda je tam zelo lep, tak spektakularen. Imajo lokal s hrano in pijačo, kurijo odprt ogenj in vedno imajo tudi glasbo. Tam boste zagotovo preživeli zelo lep večer in to je bil v bistvu naš prvi dan in večer na Zanzibarju. Od potovanja smo bili tako utrujeni, da nismo mogli živeti, zato smo seveda odšli v postelje. A noč je bila kar kratka. Ob 4.00, 5.00, 6.00 te budi minaret. In njihovo klicanje k molitvi. Jah, če nimaš oken, imaš res občutek, da »pojejo« v tvoji spalnici. 

Ko ležete v posteljo, je dobro, da pregledate, da nimate notri kakšnega komarja. Vse postelje imajo na Zanzibarju mreže. Malarije na Zanzibarju naj načeloma ne bi bilo oziroma ni tako pogosta kot je recimo na celini, v Tanzaniji, a vseeno, nikoli se ne ve, zato je pametno, da se mreža in vse stvari pregledajo. Jaz sem otroke nenehno pršila s sredstvom proti komarjem, čeprav so mi rekli, da se njihovi komarji našim preparatom smejijo. Komarji nas niso zelo popikali, pa tudi, kot vidite, smo nazaj vsi prišli živi in zdravi. In ne, nismo jedli antimalarikov. 

Če ste na Zanzibarju, morate pod nujno, ampak res pod nujno, v Spice Farm. Se pravi, na farmo začimb, kjer spoznaš določene rastline in začimbe, ki jih uporabljaš dnevno v kuhinji, a nimaš pojma, kako rastejo. Ali kako izgledajo. Dejansko smo bili fascinirani nad vsem, še posebej nad cimetom. Kako mogočno je to drevo in kaj vse proizvede, ampak ne bom o tem govorila, ker boste to doživeli sami. Tam vam naredijo tudi čudovite zapestnice, ogrlice, klobuke iz listov palm in rož. Res posebno doživetje, mi smo se imeli super, otroci so neznansko uživali. Sem jima malo prevajala, tako da sta razumeli, o čem govorimo. Ta farma je po mojem mnenju obvezna za obisk. 

Mi smo našo pot nadaljevali na Prison Island, kamor greš z ladjico. To je otok, kjer boste srečali orjaške želve. Slikanje s temi orjaškimi želvami je seveda tudi posebnost Zanzibarja. No pa vračanje potem nazaj po največjih valovih vseh časov – oh, ja. Zabavno, sploh za moje živce, ampak hej – vsi smo živi in zdravi!

Naslednji dan smo imeli v planu Blue Safari, ki je tudi zelo lep izlet. Odpravili smo se na vožnjo z ladjico, ampak to z njihovo ladjico, ki na prvi pogled izgleda ravno tako, kot da sta jo pred minutko dva zbila skupaj iz ostankov lesa (vsaj naša je bila takšna). Na tem izletu tudi malo snorkljate, med postankom na enem posebnem peščenem otoku, kjer se sicer nabirajo školjke. Imate tudi svoje kuharje, ki pripravljajo top morsko hrano. To je v bistvu en tak celodnevni izlet in lahko rečem, da smo imeli res čudovito doživetje. Ena od zelo popularnih stvari na Zanzibarju je tudi Kuza Cave, ki je, mimogrede, tako majčkena jamica, da vse skupaj ni nič, če mene vprašate. Ker smo se družili z lokalci, pa smo odkrili Maluma Cave, ki je vsaj petkrat večja. Narejena je čisto po istem principu, namenjena kopanju. Je pa veliko večja in zelo lepo urejena, tako da toplo priporočam ogled in osvežitev. 

Ne smemo pozabiti Jozani Forest. To je nacionalni park, znan po opicah. Nikoli ne bom pozabila, ko sem potovala na Zanzibar, sem na letališču srečala Katko Bogataj, ki je naša znana influencerka. Povedala mi je, da je bila nad Jozani Forestom totalno razočarana, ker niso videli nobenih opic. Potem sem to povedala našim vodnikom in so rekli, da je to zaradi tega, ker med 12. in 15. uro popoldne opice spijo. Takrat se nikoli ne smeš odpraviti na ogled, tako da če vam bo kakšna agencija ali kdorkoli ponujal ogled v tem času, to odklonite. Mi smo bili ob pravem času in smo videli ogromno opic. Tam boste videli rdeče opice, ki so res take zelo zabavne, luštne in pa mimogrede, frizure imajo kot Donald Trump, iz česar se norčujejo tudi lokalci. Eno opico so celo poimenovali Donald Trump. Čez cesto od parka si lahko ogledate še mangrove, ki so edina drevesa, ki rastejo v slani vodi. Res je spektakularno, tako da, če ste že tam, potem si absolutno vzemite še tistih 15 minut časa, da greste čez cesto in si ogledate ta zanimiva drevesa, ker jih ne boste videli na vsakem koraku. Te lesnate tropske rastline, ki rastejo na blatnih tleh v tropskih območjih, imajo številne oporne korenine, s katerimi se trdno zasidrajo v tla. Res jih je lepo videti. 

Pot nas je med našim popotovanjem seveda zanesla tudi v Stone Town, kjer smo si šli pogledat market sužnjev, kraj, kjer so nekoč prodajali sužnje. Zanimivo in predvsem zelo zelo žalostno je, kar vidiš. Še bolj žalostno je, koliko suženjstva je še vedno po svetu, kar tudi piše v muzeju. Jasno, da smo si ogledali tudi hišo Freddieja Mercuryja, kjer se je rodil in kjer je preživel svojo mladost. 

1. julija, ko je imel Sandi rojstni dan, smo se odločili, da mu za rojstni dan ne bomo kupili nobenega darila, ampak da bomo tisto, kar smo imeli namen dati za darilo, namenili eni od šol na otoku. Peljali so nas v šolo oziroma v vrtec, kjer smo obiskali tamkajšnje otroke. Podarili smo jim beležke in barvice ter donirali nekaj denarja. Za vse nas je bil to res poseben dogodek, ki se nam je močno vtisnil v spomin. Hkrati pa ena dobra šola tudi za moje otroke, da vidijo, kako so videti šole in vrtci v manj razvitih državah ter kako otroci tam živijo. 

Na Zanzibarju je zelo priljubljeno risanje s kano po rokah in delanje kitk, česar ste lahko tudi sami deležni skoraj na vsakem koraku. Mi smo imeli zelo veliko srečo, da nas je vodnik povabil celo k sebi domov. Pogledali smo si njihovo tradicionalno hišo ter spoznali iz prve roke, kako oni živijo in kuhajo. Skuhali smo njihovo tradicionalno jed, ki se imenujejo »čapati«. To je nekaj takega, kot bi pri nas pekli tortilje oziroma del tortilje. Vendar je predvsem zanimivo to, ko vidiš njihovo kuhinjo. Kako ljudje živijo, v kakšnem kuhajo in kako jih vse te smeti ne motijo. Res, res zanimiva in posebna izkušnja. 

Bivanje v resortu, katerega lastnica je Slovenka

Potem smo počasi zaključili naše bivanje v Jambijaniju in se odpravili malo bolj severno, natančneje v Next Paradise Resort. Lastnica resorta je Slovenka iz Maribora, kot zanimivost iz šovbiznisa pa vam lahko povem, da se je v tem resortu poročila Severina. Res je wow, super oh in sploh resort. Tudi na tem področju je kar velika plima in oseka, tako da se tudi v tem resortu v času, ko smo Zanzibar obiskali mi (julij), tam težko kopaš. Področje, kjer plima in oseka nista tako zelo izraziti in ki je najbolj primerno za kopanje, je Nungwi Beach in pa Kendwa Beach. To je dejansko čisti sever in tam se dejansko lahko kopaš čez cel dan. Je pa to zelo turistično področje, kjer so sami resorti in plaže. Občutek imaš, da si prišel v Antalyo na eno turško plažo, kjer imaš resort zraven resorta pa bazen zraven bazena in pa plažo, ki ima rumeni pesek ter turkizno morje. Lepo, urejeno, a zelo turistično. 

Na severu je možno tudi plavanje z želvami. To je prav posebno doživetje. Te želve so rastlinojede in pazite, da vam ne vržejo kakšne alge v kopalke, ker potem ste ga nasrkali. Z algami namreč privabijo želve, da priplavajo k vam, da se lahko slikate. Če slučajno kakšno algo dobite v kopalke, potem vemo, kaj se zgodi. 

Predlagam, da kakšnih posebnih mojito koktajlov ali česa takšnega, kjer je veliko ledu, na Zanzibarju ne pijete kaj dosti, ker je led najverjetneje narejen iz njihove vode, ki ni ustekleničena. Tako se zna zgoditi, da dobite kakšno drisko. Pametno je, da pač vedno uživate probiotike (jaz uporabljam UnBiotic strong od EkoŠkrnicla). Če greste na Zanzibar v poletnem času (mislim v njihovem poletnem času, kar pomeni naša zima), morate nujno imeti zaščitni faktor minimalno 50, ker je sonce zelo, zelo močno. Mi smo šli v našem poletnem času, kar pomeni, da je pri njih zima. Sonce je bilo še vedno močno, ampak malo manj, tako da smo lahko normalno uporabljali naše faktorje 30 ali 40.  

Če ste na Zanzibarju, pijte čim več kokosa, ker ima kokosova voda neverjetno veliko zdravilnih učinkov in nase veže tudi različne strupe. S Sandijem sva ugotovila, da sva midva imela dva dni prebavne težave, otroci pa ne, ker sta Sija in Šajana čisto vsak dan pili kokosovo vodo. 

Naše potovanje se je počasi zaključilo. Strinjali smo se, da smo doživeli res neverjetno veliko lepih in čudovitih stvari ter ustvarili ogromno nepozabnih spominov. Res smo bili navdušeni in res se bomo z največjim veseljem še kdaj vrnili. 

Jaz osebno se vračam že zelo kmalu, in sicer 27. oktobra 2022, kot spremljevalka skupine na Kompasovem programu Dubaj in počitnice na Zanzibarju.S Kompasovimi potniki bom prepotovala del poti, ki sem jo prepotovala s svojo družino ter z njimi delila moje izkušnje z Zanzibarja. Seveda ste toplo vabljeni, da se nam pridružite. Več o programu si lahko preberete na tej povezavi.

Med drugim boste spoznali lokalnega vodnika Janeza, ki v resnici pač ni Janez, ampak Faustin. Zagotovo še niste spoznali temnopoltega slovenskega vodnika, a ne? Takšno ime so mu dali slovenski turisti, da ne bo pomote. Spoznali boste tudi Slovenko Natalijo, ki živi na Zanzibarju, obiskali boste šolo in vrtec ter doživeli še marsikaj, kar sem doživela tudi sama. Bivali boste na Nungwiju, kar pomeni, da boste imeli možnost kopanja 24 ur na dan. Se sliši odlično? Saj tudi je!

Dobrodošli na nepremagljive sanjske jesenske počitnice na Zanzibarju!

Še nekaj besed o čudovitem Zanzibarju …

V Indijskem oceanu in le korak od Tanzanijske obale leži otočje, ki je s svojimi čari stoletja osvajalo popotnike, trgovce s sužnji in koloniste. S svojo burno preteklostjo, fascinantnim historičnim glavnim mestom in rajskimi plažami ostaja ena najbolje ohranjenih skrivnosti Indijskega oceana. Zanzibar slovi kot otok začimb, dobrot iz oceana, rajskih plaž in prijaznih domačinov. 

Zanzibar (lokalno imenovan Unguja) obkroža še 50 manjših otočkov Indijskega oceana, med katerimi ni trebna dovolj pozorno izbirati, saj so vsi okrašeni s čudovitimi belimi plažami in obliti s toplim turkiznim morjem. Plaže Zanzibarja so še vedno neobljuden in miren raj, v katerem edini hrup povzroča pljuskanje morja. Slikovite ribiške vasice pa obljubljajo preprosto in mirno preživljanje počitniških dni. To je tudi njegova prednost – počasen ritem življenja, ki ga tako zelo pogrešamo v svojem vsakdanu.

Med ozkimi uličicami glavnega mesta Stown Town poleg kulturnih znamenitosti na barvitem bazarju obiskovalec lahko izbira med številnimi ročno izdelanimi spominki, na živahnih tržnicah pa se ob klepetu s sila gostoljubnimi domačini obeta prava pojedina. Tam ljubitelji morske hrane zadovoljijo svoj zahtevni okus s svežo mečarico, barakudo, jastogom in različnimi raki, se posladkajo z mangom, pasijonko, papajo in kokosom ter odžejajo s sokom iz sladkorne pese. 

Kot se za »otok začimb« spodobi, že samo ime obeta, da so tukaj doma tudi začimbe, za katere še nismo slišali, pa seveda curry, cimet, ingver, žafran, vanilja, kardamom, poper in druge. Žal je pridelava začimb povezana s temno platjo zgodovine in z zloglasno trgovino s sužnji, ki so jih na otok pripeljali bogati sultani iz Omana. A danes ogled plantaž ostane v spominu kot čudovit preplet barv in izjemnih vonjav, ki razvajajo naše čute.

Plaže na vzhodu si sledijo kilometer za kilometrom. Niso zapolnjene s hotelskimi kompleksi, bari in restavracijami, ampak turizem predstavljajo enostavne družinsko vodene hiše, ob katerih se bohotijo mogočne kokosove palme. Toplo morje, sonce, kokosove palme, vsakodnevni nasmehi – in obiskovalec kaj kmalu potone v preprosto in mirno življenje v stilu »hakuna matata« ali življenje »brez skrbi« na otoku začimb in rajskih plaž.

Komentirajte

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržane
Pogoji poslovanja - Piškotki

S tem, ko uporabljate spletno mesto, dovoljujete uporabo piškotkov v skladu z našo politiko varovanja zasebnosti. Preberi več
Se strinjam