Prav teme se dolgo nisem zavedala. Temnih misli in čustev. Bila sem na primer žalostna. Ali jezna. Ljubosumna. Saj sem samo človek, to je normalno, ali ne?

Vsa ta čustva, občutja in počutja! V šoli nismo nič govorili o tem. Ne spomni se, da bi mi kateri učitelj povedal, kaj naj počnem s svojimi čustvi. Ata in mama pa sta bila resnično zaposlena. To so bili še časi, ko je človek še vse naredil sam. Dobesedno. Ne morem jima zameriti, da enostavno nista z menoj ravnala tako, kot bi si želela, saj nista znala. Tudi njiju ni nihče ničesar podučil o čustvih. Večino misli, čustev in občutij sem nekako sama skozi otroštvo samo čutila, zapihalo je skozme kot kakšen veter, nisem pa se ustavila, si zavestno dopustila, da resnično – na umirjen način – začutim čustvo ali misel, ki se ponavlja. Nisem vedela, da se lahko z mislijo podružim, jo opazujem. Kot film. Ne vem, ali si kdaj poskusil. Pomirja. V tem je ključ razumevanja manifestacije, kar sem dojela nekega dne, ko sem se po naključju že kot otrok igrala igrico pogovarjanja med seboj in temno gospo, ki se mi je rada pokazala ponoči. 

Pred posteljo sem jo videla, kot da je bila resnična (in morda je bila!), zlovešče je strmela vame, meni pa je kuhalo v glavi. Kam naj se skrijem? Kako naj pobegnem? Bila sem paralizirana. Hvala bogu, mi je temna gospa začela nekaj govoriti in dobila je mojo pozornost. Mar gospa zna govoriti? To se mi je zdelo zelo nenavadno, saj sem mislila, da je njena naloga, da samo strmi vame in me plaši. Gobčna kot sem bila, sem kaj hitro seštela dve in dve in začela z njo sila diplomatsko kramljati. Povedala sem ji, da kar tako v mojo sobo že ne more hoditi in … da kaj bi sploh rada. 

Se nadaljuje … 

Mae Kei

Mojca Debelak – MojChi
Energijski center MojChi
051 829 560
info@mojchi.com