Urška Centa je plesalka in odrska umetnica, ki jo kot eno redkih slovenskih plesnih ustvarjalk zaznamuje sočasno delovanje na področju glasbe.
V torek, 27.12. bo na vrsti zadnja predstava iz cikla Noches de Tablao, kjer predstavlja sveže umetniške iniciative flamenka, ki med seboj prepletajo živo glasbo in ples. Oblikujejo ga glasbeno-uprizoritveni dogodki, na katerih gostujejo vrhunski mednarodni umetniki iz različnih evropskih držav, ki se za to priložnost povezujejo s priznanimi domačimi avtorji. Program gradi medkulturni lok med tujimi in domačimi ustvarjalci, ki vzpostavljajo dialog med flamenkom in drugimi umetniškimi žanri ter vanj vnašajo nove umetniške perspektive.
Z Urško sem poklepetala o flamenku, plesu, o katerem ne vemo prav dosti, poznamo ga predvsem po oblekah z volančki, kastanjetami in značilnim ritmom, ki ga z nogami ustvarjajo plesalke.
Kaj je tako posebnega v flamenku, da vas je tako očaral?
Je ples, glasba, misel, jezik, kultura, oder in ulica. Mali svet v enem, ki se v raziskovanju kar ne neha. V sebi skriva zgodbe ljudi, ki so ga kot zvrst oblikovali nekoč in ga oblikujejo danes, ko se razvija tudi preko meja Španije in je multikulturen in raznolik. Vase vpija stanje družbe in okolja ter sledi trendom, zato je nenehno v razvoju. Začela sem ga odkrivati kot enajstletnica in v tem obdobju, ko intenzivno oblikuješ svojo identiteto, je name vplival kar usodno, saj sem se v njem res našla. Dobro se spomnim nekega trenutka, ko se mi je posvetilo, da me nič ne veseli bolj kot flamenko in da moram samo riniti z glavo naprej čez zid, pa že pridem do njega. Tako sem ga končno odšla tudi študirat na akademije v Madrid. Seveda se je način, kako ga vidim danes, ko že štiri leta spet živim v Ljubljani, precej spremenil, rinjenje z glavo skozi zid v tem našem kulturnem prostoru pa seveda ostaja z mano, saj si je bilo treba prostor priboriti in ga ustvariti, predvsem v smislu poklica. Ukvarjam se izključno z odrom, učenjem in produciranjem umetniških projektov in kljub temu da danes uporabljam tudi druge plesne in glasbene prakse, ki izvorno nimajo nič skupnega s flamenkom, je ta postal del mene kot jezik, na katerega se izražam na odru.
Stereotip so volančki, pikice in kastanjete. V resnici pa je flamenko veliko več … Kako bi na kratko to opisali nam, laikom?
Tudi volančki, pikice in kastanjete so lahko flamenko, saj pripadajo folklorni podobi Andaluzije, kjer je flamenko nastal, ni pa flamenko zgolj to. V umetniškem smislu je predvsem izjemno znanje glasbe in plesa, njuno prepletanje in medsebojni odnos, v katerem se dopolnjujeta. Kot plesalec moraš imeti precejšen uvid v glasbo, saj se ta vedno izvaja v živo s plesom, zato jo kot ritmično telo soustvarjaš in usmerjaš njen potek. Tukaj je tudi poznavanje precej zahtevne forme telesa ali forme igranja. Če moram reči, kaj je flamenko kot umetnost zame danes, ko se predvsem v ustvarjalnem smislu pravila spreminjajo, lahko rečem, da je flamenko odrska manifestacija, ki ima specifičen energetski naboj, neinhibiranost, nekaj divjega, prvinskega, enigmatičnega in inspirativnega mnogim mislecem … Če potegnem črto, flamenka, kot tudi kakšne druge umetnosti, nikoli ni mogoče zaviti v neki estetski ideal ali obleko. Odvisen je od nosilca, tistega, ki ga misli in čuti, saj je polje neskončnega ustvarjanja. Mislim, da ima njegov jezik, v kakršni koli podobi se že pojavi, v sebi tako prepoznavno odrsko moč in govorico, da lahko do občinstva prodre povsod.
Eno vaših predstav (Eno – One) sem si že ogledala in moram reči, da je bila izkušnja neverjetna. V nekem trenutku se mi je zdelo, kot da ste v transu, v čisto svojem svetu in moram priznati, da sem se enako počutila tudi jaz kot gledalka. Opazovala sem samo premikanje vaših nog … Kakšno vlogo imajo noge v flamenku?
Namenjene so perkusijam, zato je plesalec razumljen tudi kot instrument. Njegovo telo se ukvarja z zvokom, tako zvokom nog kot zvokom glasu, ploska, tleska, udarca … Ko mislim koreografijo, se vedno sprašujem o njenem zvoku, saj gib ni narejen zgolj iz oblike in tišine, kot je to v veljavi pri kakšnih drugih plesnih praksah in zvrsteh. Zahteva prizemljitev, raziskovanje telesnih in duševnih limitov in v tem zaletu nastaja duende – emblematični in misteriozni izraz za stanje zamaknjenosti, ki se zgodi v globoki koncentraciji, ko je razum ozko osredotočen na igranje z ritmom, telo pa zaznava tisto onkraj dosegljivega, stvarnega, zemeljskega … Veliko je praks, ki se vsaka na svoj način ukvarjajo s stanjem stika z nečim večjim. In ravno to stanje je zame največja točka ranljivosti in dostopnosti umetnika katerekoli zvrsti umetnosti in je to, kar iščem pri vsem, kar gledam na odru.
Kako težko se je naučiti tega plesa? Kaj vse študij flamenka potegne za seboj?
V tehničnem smislu ena bolj zahtevnih praks, saj traja kar nekaj časa, da ga usvojiš in da ga telo razume. Če malo banaliziram, se mi zdi primeren za potrpežljive in trmaste ljudi, ki jih vodi radovednost in želja po tem, da stopijo vedno malce dlje od tega, kar jim je znano. Velikokrat, morda celo večinoma, se počutim majhna v svojem znanju, toliko je vsega, kar prepoznavam za čudovito in tako neznano. Mislim, da je treba seči ravno tja, v to polje novega, saj smo ravno tam izzvani in primorani približati se drugemu okolju, vzpostaviti odnos do njega in same sebe malo presenetiti s tem, česa vsega smo sposobni. V Sloveniji so čudovite skupnosti ljudi, ki sledijo flamenku, ga plešejo ali igrajo, ali v njem celo ustvarjajo in so ljudje, s katerimi delim svoje znanje, zato že nekaj let poučujem redne tečaje in vodim delavnice, na katerih raziskujemo telo, njegovo anatomijo in delovanje v gibanju, plesno formo flamenka, ritem, glasbo, zgodovino in teorijo.
Ali flamenko lahko vključimo v vse glasbene zvrsti?
To je vprašanje ustvarjalnosti in znanja posameznega umetnika. Menim, da je izjemen kot izrazno orodje, saj dopušča ogromno fuzije in komunikacije z drugimi žanri.
Kot ustvarjalka stremim k temu, da bi se samosvoje vkodirala v čim bolj raznolike umetniške govorice – ples, glasbo, besedo … Pri tem sem vedno bolj prepričana, da je umetniški izraz nekaj brezmejnega.
Vidim, da v ciklu Noches de Tablao sodelujete z glasbeniki z vsega sveta (od Kube do Balkana …) Kje jih najdete? Kaj jih pritegne pri flamenku?
Pri oblikovanju koncertnega cikla Noches de Tablao, ki ga vodim od svoje vrnitve v Slovenijo leta 2017 in zadnji dve sezoni poteka tudi v Cankarjevem domu, je bila moja prva misel, da želim k sodelovanju povabiti ljudi, ki ne ustvarjajo stereotipnega flamenka. Vse ustvarjalce sem v prvi vrsti izbrala zaradi kakovosti, ki jo vidim v njihovem delu, po drugi strani pa zato, ker niso klasični flamenko ustvarjalci in zato pomagajo lomiti zastarele ali preveč preproste predstave o njem. Ne gre za romske Špance, ne gre za tiste, ki so “genetsko upravičeni do flamenka”, temveč gre za ljudi, ki jih kljub spoštovanju tradicije flamenko inspirira na neki nezavezujoč način in zato ustvarjajo izjemne novitete. Letos smo imeli tri glavne dogodke, in sicer koncert Plaza vacía (Prazen trg) slovenskega kitarista Izidorja Erazma Grafenauerja z zasedbo, ki se sprehaja tudi med svetovi klasične in svetovne glasbe, koncertni performans Na pragu nevidnega, ki sva ga podpisala z enim mednarodno najbolj uveljavljenih slovenskih jazz saksofonistov Juretom Puklom, koncert Electric trio v Španiji priznanega trobentača in komponista Mirona Rafajlovića, ki deluje v Španiji, a je bil rojen v Sarajevu, ter v istem večeru še projekt Nomad domačega glasbenega talenta Jošta Lampreta. Vedno se mi zdi izjemno, ko pri nas v Sloveniji in tujini najdem glasbenike, ki jih zanima delo s plesom, zato je cikel vedno preplet obojega – glasbe in plesa.
FOTO: Izidor Erazem Grafenauer, Janez Marolt, Aida Redžepagić, Peter Perunović
