»Glavno, da sva jaz in ti« je naslov najnovejšega singla Veronike Strnad, ki je moči združila s svojim očetom Rudolfom Gasom.

Glasbeno sodelujeta že več let, sedaj pa je bil čas za duet, katerega rdeča nit predstavlja zaključek enega in začetek novega poglavja. Rudolf je želel zanju napisati nekaj iskrenega in ljubečega. Z Veroniko sem se pogovarjala o tem, kako je sodelovati z družino, o sporočilu pesmi in o njenem študiju glasbe, kajti odpravlja se v Boston.

Izhajate iz glasbene družine. Bi rekli, da vam je bila glasba položena v zibko in vas navdušuje od nekdaj, ali so bila kdaj obdobja, ko ste rekli, da z glasbo se pa ne boste ukvarjali?

Zagotovo lahko rečem, da mi je bila glasba položena v zibelko, saj so bili že moji stari starši z očetove in tudi mamine strani glasbeniki. Ljubezen do glasbe se je tako prelila že na tretjo generacijo v naši družini in osvojila tudi mene. Od nekdaj sem jo rada poslušala, ob njej pela in uživala. Želja ter zanimanje po odkrivanju tega sveta pa sta le še iz leta v leto naraščali in me pripeljali do tega, da si danes dneva brez glasbe več ne predstavljam.

Kako je nastopati z družino? Za nekatere jo to težje, drugi pravijo, da je to veliko lažje kot z ljudmi, s katerimi niso v sorodu. Kako je pri vas?

To, da lahko delim glasbene trenutke na odru s svojimi najbližjimi, je zame nekaj čudovitega. Skupen trud, skupno ustvarjanje glasbe za ušesa poslušalstva, njihovi nasmehi in naše zadovoljstvo nas dodatno povezuje. Poleg tega pa nastopanje z ljudmi, ki jih zares dobro poznaš in jim zaupaš, ustvarja zelo dobro energijo in sproščenost, ki se začuti med nami na odru in tudi med ljudmi pod odrom. Če koga dobro poznaš in mu zaupaš, je to družina, zato se to samo še lažje manifestira.

Z očetom sta izdala novo pesem »Glavno, da sva jaz in ti«. Kako je delati in nastopati z očetom? Pride kdaj do konfliktov med vama?

Moj oče glasbo zelo spoštuje, dojema jo globoko in do nje ni površen. Tako tudi njegovo ustvarjanje glasbe, delo v studiu in koncerti zajemajo njegovo popolno predanost, preciznost in trdo delo, kar mi predstavlja zgled. Ravnovesje z zbranim delom pa vzpostavi velika mera šale, smeha in dobre energije, ki je zmeraj prisotna. Seveda ni vse vedno sladko in tudi med nama pride do nesoglasij, vendar se učiva drug od drugega in si pomagava postajati čim boljša človeka in glasbenika.

Pesem predstavlja zaključek enega in začetek novega poglavja. Kako je prišlo do pesmi? Kakšno je njeno sporočilo?

Ideja za duet je prišla z očetove strani, da napiše nekaj iskrenega za naju, hkrati pa se novo življenjsko poglavje, ki je prej menoj, dotika obeh in zajema posebna čustva, ki jih je oče želel uglasbiti. Pesem izraža pristne trenutke, zajete v najinem vsakdanu in sporoča, da je pot v dvoje ob soncu ali dežju prijaznejša. Vesela sem, da lahko svoj konec in hkrati začetek nove življenjske poti praznujem z njim ob tej pesmi, ki mi daje bodrilo ter pogum za prihodnost.

Jeseni se odpravljate v Boston, kjer boste študirali glasbo na Berklee College of Music. Kako ste prišli do te odločitve? Česa se najbolj veselite?

Razlog za selitev preko luže in nadaljevanje študija na bostonski univerzi je štipendija, ki sem jo prejela prejšnje poletje kot nagrado na poletni šoli, ki jo je Berklee organiziral v Italiji. Ta mi ponuja 4 leta študija na tej prestižni univerzi, kar si štejem v veliko čast in mislim, da takšne enkratne življenjske priložnosti ne smem izpustiti. Odločitev sama po sebi ni bila najlažja, vendar vem, da sem zagotovo izbrala pravo pot. Veselim se novega znanja, ljudi, predvsem pa novih izkušenj in priložnosti v glasbenem svetu. 

Kaj bi sporočili našim Nepremagljivim, ki si želijo uspeti v glasbi?

Vem, da me v življenju marsikaj še čaka, vendar do zdaj me je le-to naučilo, da življenje zagotovo odpre prava vrata, če se združita popolna predanost glasbi ter vera vase in v svoje poslanstvo.