Huda prometna nesreča ji je vzela moža in zdravje

„Bila sem na porodniški, sinček je bil star 10 mesecev, hčerka pa je šla v prvi razred, ko sem čakala moža, da pride iz službe in greva v Trst po radiatorje,“  je začela svojo pripoved Dragica Sušanj iz Ilirske Bistrice.

„Pred potjo sva vedno v miru popila še kavo pri mami, ko sva oddala otroke v varstvo, tokrat pa naju je nekaj močno vleklo naprej. Sprva sva hotela vzeti s seboj hčerko, a ker je bilo tako vroče, me je mama pregovorila, da jo pustiva pri njej in se na pot odpraviva sama.“ 

Kot da je to zapisala usoda

„Malo  pred mejo se je na najinem pasu znašel norveški vojaški kamion, ki se je izgubil na poti proti Bosni in krožil, kot bi naju čakal. Še zdaj ne vemo, kaj se je zgodilo, pravijo, da je šofer predolgo vozil in zaspal za volanom. Zapeljal je v naju in avto stisnil v višino njegovih koles. Mož je bil v hipu mrtev, mene pa so reševali norveški zdravniki, ki so bili zadaj v konvoju. Stara sem bila 28, mož pa 30 let. En mesec sem bila v komi.

Ko sem se zbudila in spraševala po možu, so mi govorili, da je v izolski bolnišnici. Ker me je lahko obiskal vedno le po en svojec, vsi so se morali preobleči, sem verjela njihovi zgodbi, niso mi namreč upali povedati resnice. Potem jim je zdravnik rekel, naj jo vendarle povedo, da se zaposleni ne morejo več pretvarjati. Ko sem izvedela, da moža nimam več, pa je bil šok tako velik, da sem spet za nekaj dni padla v komo. Ko sem prišla k sebi, sem hitro napredovala in se kar hitro ‘preselila’ v Sočo, na rehabilitacijo. A ostala sem tetraplegik. Nog in rok nisem mogla več uporabljati.«

Trnova pot

»Prodali smo živino in stroje. Sestra, ki je prej z družino živela pri starših, se je preselila drugam, da sem se k staršem lahko vselila jaz z otrokoma, saj sem potrebovala pomoč in oskrbo. Vse smo morali preurediti, saj sem pristala na invalidskem vozičku. Hčerko smo prepisali v drugo šolo, pri šestih letih mi je že začela pomagati in skrbeti za bratca. Psihično sem bila povsem na tleh.

Dva majhna otroka, jaz pa povsem odvisna od svoje mame, prav tako naenkrat tudi moja otroka. Čeprav ti vsi želijo pomagati, ti v psihičnem smislu ne more pomagati nihče. Najhujše od vsega mi je bilo to, da sem za vsako najmanjšo stvar potrebovala pomoč. Da sem vedno morala nekoga prositi: „Olupi mi jabolko, odreži mi kos kruha …“ Da sem lahko šla na stranišče, k zdravniku, v trgovino, sem potrebovala pomoč …  Zelo težko sem se sprijaznila s povsem novim življenjem, odvisnim od drugih ljudi, pri rosnih 28. letih.«

Potem sem začela slikati z usti 

»Nekako našla sem se v slikanju z usti. Podjetnik in tetraplegik kot jaz, Benjamin Žnidaršič, je ustvaril likovno sekcijo in me povabil, da se pridružim slikarjem, ki ne rišemo z rokami. Moj mentor je postal Rasso Causevig, Benjaminova partnerka me je prišla iskat s kombijem in šla sem na delavnice, ki so jih v predkoronskem času organizirali večkrat letno v Semiču in Pineti. Tam imamo paraplegiki svoje domove, tam se dobimo skupaj s spremljevalci. Lepo nam je skupaj, na kolonijah so vedno tudi razstave naših del. Kot invalidka, ki slikam z usti, sem bila sprejeta tudi v Lihtenštajn, kjer smo izključno slikarji, ki slikamo z usti in nogami.

Smo štipendisti – vsako leto nam dodelijo mentorje in material ter preverjajo, ali res delam in kako delam – poslati jim moram od 24 do 30 slik. Vsako leto moram tudi napredovati za eno stopnjo. Nekaj del vedno odkupijo, da naredijo voščilnice, darilni papir … Slikanje je zame tako postalo neka obveznost, pa tudi veselje, saj mi daje občutek, da še vedno lahko nekaj naredim, četudi sem invalidka.« Več o Dragičinem ustvarjanju si lahko pogledate na strani Zveze paraplegikov Slovenije in na https://www.zalozba-unsu.si/slovenski-slikarji/.

»Poleg slikanja veliko časa preživim zunaj, na vrtu, občudujem naravo, kdaj pa kdaj grem tudi v vas, enkrat na leto grem v toplice. Čas preživljam tudi za računalnikom, sprostim se ob igricah.

Še vedno imam zelo hude bolečine hrbtenice. Takrat grem ležat in čakam, da mine. Morala bi imeti razgibavanje, a pri nas v Ilirski Bistrici ni prav veliko možnosti za takšne stvari, drugam pa bi me kdo moral peljati. Tako le upam na čim manj bolečin in da bom prespala noč.

Otroka sta zdaj že odrasla. Hčerka je zdravnica in ima dva otroka, sin je električar. Mama se je postarala in ne more več skrbeti zame, a k sreči so se spremenili časi in zdaj imam dve asistentki, da lahko normalno živim. Sama namreč lahko jem, preobleči pa se ne morem sama, tudi na stranišče ne morem sama. Poškodovanih imam pet vratnih vretenc – prsti in noge ne delujejo.«

Če bi se to zgodilo danes … 

»Zdaj imamo asistentke, ki jih v času moje nesreče ni bilo. Asistenti pomagajo v tolikšni meri, da lahko živiš samostojno in nisi v breme družini. Če bi se mi zdaj, ko so na voljo asistenti, zgodila ta nesreča, bi poskusila življenje urediti tako, da bi živela sama z otrokoma. Do hčerke ne bi bila tako stroga, kot sem bila ob mami, strožja pa bi bila do sina. In predvsem: ne bi obupovala, vozila bi avto in ne bi bila odvisna od prevozov drugih. Lažje bi bilo mojim staršem, sestra bi ostala z njimi in za celo družino bi bilo vse zelo drugače.

Danes invalidi lahko počnejo marsikaj – lahko vozijo avto, plavajo, smučajo, v večjih krajih je poskrbljeno tako za klančine za vozičke kot za razne športe in srečanja. V Ilirski Bistrici pa sva na vozičku dve. Tako majhna občina ne prireja srečanj, telovadbe … in vsak se mora znajti sam. Toda prav to spodbujam – vsak, ki je kolikor toliko mobilen in ima željo, danes lahko najde nekaj, da si skrajša čas in se ob tem počuti dobro.«

Po pogovoru z Dragico se zahvalim življenju in temu, da se moje telo počuti tako zelo dobro. Ter premišljujem o tem, zaradi kakšnih nesmiselnih stvari se včasih obremenjujem. Premišljujem tudi o tem, kako bi živela Dragica, če bi se preselila v večji kraj. Bi dobila prilagojeno stanovanje? Bi ji vadbe za invalide in srečanja z drugimi invalidi lahko odtehtali njene bližnje, ob katerih živi danes? Zdi se mi, da odgovore poznam. In sem vesela za Dragico, da se je našla v slikarstvu, s katerim lepoto pokrajine v vsej njeni veličastnosti uspeva oživeti le z usti. Ter da si svoj čas lahko krajša tudi z vnuki.

Komentirajte

Vsak petek našim bralkam, ki so prijavljene v novičke Nepremagljive, pripravimo ekskluzivno vsebino, ki jo prejmejo izključno samo prijavljene bralke, na svoj email naslov. 

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržane
Pogoji poslovanja - Piškotki

S tem, ko uporabljate spletno mesto, dovoljujete uporabo piškotkov v skladu z našo politiko varovanja zasebnosti. Preberi več
Se strinjam