Tako pravi Sabina Košmrl Kaučič. Sabina je ena taka srčica, da se mi zdi, da jo obožuje vsaj pol Slovenije. Njene objave na socialnih omrežjih spodbudijo cel plaz razmišljanj, odpiranj src, spoznanj … 

Pred leti je napisala knjigo Srčni učitelj, ker je hotela kolegom učiteljem pomagati iz zagat z učenci, o katerih nas ne učijo na fakultetah. A knjigo so brali tudi starši, pa tudi nestarši, ker se jih je dotaknila. Vedno več so se obračali na Sabino in nastala je šola Magičnost življenja. Sabina v njej uči, kako slišati sebe in zaživeti življenje, kot si ga želimo. »Če je uspelo mojemu sošolcu, lahko uspe tudi meni,« je rekla med najinim dooolgim ženskim pogovorom in skakanjem s teme na temo. Saj veste, o čem govorim in kako fino nam je takrat, kajne? In jaz zdaj pravim – če je uspelo Sabini, ki je prišla iz porušene družine iz najbolj zloglasnega predela Maribora, zakaj ne bi uspelo meni?

Uau, kaj vse sem že premagala …

»Ko se pred mano odpre izziv, sta vedno dve poti: ali bom zatirala sebe in ostala v nečem, v čemer se ne počutim udobno, vendar mi je znano in ne bom delala sprememb, ker me je strah sprememb in ker mislim, da ne zmorem, ali pa bom poslušala sebe, svoje srce in šla v to novo zgodbo, čeprav je negotova. Še dobro, da ne veš, kaj vse bo prišlo zraven, ko se enkrat odločiš, ker je res treba ogromno prehodit. In še dobro, da greš – korak za korakom. Potem pa se na eni točki obrneš in rečeš: uau, koliko sem zmogla! Premalokrat se obrnemo nazaj in rečemo same sebi uau, prevečkrat si rečemo: joj, kaj vse še moram, joj, kaj vse me še čaka, namesto da bi si rekle bravo že tukaj, kjer smo zdaj, smo dobro. 

Ko jima ni šlo več skupaj …

S Sabino sva govorili o tem, kako ji je uspelo iz črne luknje zlesti na sončno oazo na različnih področjih – od negotove službe do uspešnega samostojnega podjetja, ki si ga je sama ustvarila, od premajhnega najemniškega stanovanja do prostorne hiše v idiličnem okolju, od nedelujočega partnerstva do tega, da sta si zdaj le za ‘cuker’, kot pravi Sabina. Njena zgodba je tako primerna za današnji čas, ko gre narazen toliko parov, ko se sprašujemo o vsem mogočem, da sem se odločila, da bom tukaj pisala prav o njej.

»Moja starša sta se ločila. Mamo je ločitev zelo prizadela in fizičnega ter psihičnega nasilja je bilo še več. Obljubila sem si, da se jaz ne bom. A zgodilo se je prav to – prišlo je tako daleč, da sva si morala priznati, da sva v 11 letih rasla vsak zase, da sva postala povsem drugi osebi, da se najine vizije res ne ujamejo več. 

Zadnjič me je hčerka vprašala, kako pustiti fanta

Bile smo v avtu – obe hčerki in njuna prijateljica. Starejša, 16-letnica, dobi sms od simpatije, da nima časa in se ne bosta mogla dobiti. Bila je razočarana. Rekla sem ji, da ima zdaj na voljo  čudovit trenutek, da se odloči, ali se bo počutila osamljeno in zavrnjeno ali pa dobro, ne glede na vse. »On ti je napisal, da nima časa, ti pa si kraljica svoje notranjosti. In ti odločaš, ali boš rekla v redu in si naredila super večer ter verjela, da se bosta že ujela, drugače pa je tudi prav, ali pa se boš počutila odrinjeno, zavrnjeno, ne dovolj dobro, premalo lepo. Lahko razmišljaš tako: On pač danes ima, kar ima, če mu je fino z mano, se bova ujela, če nisva za skupaj, pa tako ali tako ni nobenega smisla, da bi silila.« 

Potem me je mlajša hči vprašala, kako sploh pustiš fanta. Povedala sem ji: »Tudi jaz sem imela kdaj izkušnje, da so bili fantje zaljubljeni vame, pa sem jaz morala reči ne. Ali pa sem bila jaz zaljubljena v koga, pa mi je on moral reči ne. Vendar to ne pomeni, da je bilo z njim kaj narobe, in to ne pomeni, da je bilo z mano kaj narobe, temveč da enostavno nisva bila za skupaj. Rečeš mu: Hvala za tvoj čas, hvala, da si bil ob meni, ampak jaz čutim, da to ni to. Za to nisi ti nič kriv, nisem jaz nič kriva, želim ti vse dobro, a jaz bi bila zdaj raje svobodna.« 

To sem morala razložiti tudi očetu svojih otrok

»Ko je bila mlajša v prvem, starejša pa v četrtem razredu,sem tako tudi jaz to razložila očetu svojih otrok. Zelo mi je bilo hudo. Bila sem iz ločene družine in prisegla sem si, da tega jaz nikoli ne bom naredila svojim otrokom. Rekla sem si: nikoli se ne bom razšla, dobro bom premislila, s kom bom imela otroke, skrbno bom izbrala, ne bom se razšla, ne bom uničila družine, ne bom uničila doma. 

In ko je prišlo tako daleč, da sem si priznala, da nisem več srečna in da se moram siliti v dotik, čeprav z mojim partnerjem ni bilo nič narobe, je bil v meni glasen ne.

In potem je bila možnost, da utišam svoje srce ter se silim in živim v siljenju same sebe, ali pa si priznam in to z njim skomuniciram. Na začetku si je seveda čisto po moško mislil, da so moje besede larifari, ko pa je videl, da res odhajam, sva hotela še nekako zakrpati, potem pa sva si priznala, da on ne bo srečen, če se prilagodi meni, in jaz ne bom srečna, če se prilagodim njemu. Lahko trdim, da sem izbrala pravega očeta za svoji punci in ničesar ne obžalujem. Človek, ki ni za vedno, ni napačen, ni slaba izbira in z njim pot ni neprava. Tisto pot sva morala prehoditi skupaj in si na njej dati, kar sva si morala, potem pa je prišel čas, da sva se razšla. Pred tem sem morala to vse predelati pri sebi – da bo ta družina res šla narazen in seveda sem imela skrbi – moja mama se je tudi ločila, spraševala sem se, ali tudi jaz ne znam obdržati moškega, ali tudi jaz nisem dovolj dobra … Nato sva se pogovorila o vsem, zaupala sem, da srce že ve, in iskala stanovanje.

Spomnim se, da sem rekla najstarejši hčerki: »Špela, jaz iščem garsonjero, nimam službe za nedoločen čas, ne vem, kaj bo naslednje leto. Ne upam si privoščiti večjega stanovanja, ker se bojim, da ga ne bi mogla plačevati. Mogoče bomo morali živeti v samo eni sobi.« Pa me je hči pogledala in rekla: »Mami, meni je vseeno. Samo da sem s tabo.« Potem sem iskala garsonjere in pomagala mi je prijateljica, ki je slišala za nekega gospoda, ki je oddajal celo stanovanje v zgornjem nadstropju hiše, 80 km², več, kot sem si jaz kdajkoli upala sanjati, želeti. Bilo je v prijetni soseski, puncama ne bi bilo treba menjati šole, sanjsko bi se izšlo, ampak jaz sem rekla: »Vse je lepo, vendar si jaz tega ne morem privoščiti. In mi je gospod odgovoril, da mi raje odda stanovanje za ceno garsonjerice, kot da bi si nakopal nekoga, ki stanovanja ne bi plačeval in bi ga le uničeval, kot se mu je zgodilo prej. In za ceno garsonjerice smo živele v tisti hiši.« 

Pa je prišel moški in s seboj prinesel vse strahove, dvome

»Ko sva se s prijateljem iz zgodnjega otroštva Andražem našla po 26 letih, zaradi moje knjige, in ko sva se začela dobivati, pa so se spet pojavili vsi dvomi, ki so najedali mojo ženskost: Ali sem dovolj dobra, ali si jaz sploh zaslužim takega moškega, ali me bo spet samo izkoristil in prizadel – raje se sploh ne bom vezala, ker bo to spet ogromna bolečina. Jaz imam dva otroka, jaz ne morem misliti samo nase. Velikokrat sem si po teh razmišljanjih rekla ne, ne bom. 

Si upaš prisluhniti?

Potem pa sem si dovolila res pogledati vase, ljudje se velikokrat skrivamo pred lastnimi mislimi, ki so velike energetske pijavke na nas samih, ker se nismo sposobni usesti s svojimi tesnobnimi občutki ter jim prisluhniti. Mi bežimo pred njimi: pokličeš prijateljico, greš hitro na Facebook, nekaj poješ, prižgeš cigareto, kaj spiješ ali pa greš na kolo, samo da bi pobegnili pred mislimi, ki rohnijo v glavi, in pred vsemi občutki, ki nas prežemajo. Potem damo obližek čez njih in se malo skrijemo, vendar tako v resnici ničesar ne rešimo.

Če pa se usedemo sami s seboj in si upamo prisluhniti, kaj vse nas muči, izvemo zanimive reči. In jaz sem se takrat usedla.

Imela sem srečo in čeprav sem bila takrat v zelo težkem obdobju, sem začutila, da je čas, da se naučim novih stvari. Plačala sem si delavnico pri Vesni Juvan. Res nisem imela denarja. A morala sem iti. Rekla sem si: grem, pa bom pila jogurt. Dobesedno sem bila na tem – ali delavnica ali hrana. In sem si mislila – otrokoma bom že kupila za jesti, jaz pa bom pila jogurt.

Seveda potem tako ali tako ni bilo treba piti jogurta, ker se stvari uredijo, če si sledimo. In Vesna nas je spodbudila: poslušajte svoj razum, potem poslušajte svoje srce in poslušajte svojo maternico. Usedla sem se z vsemi strahovi pred novo zvezo in dovolila svojemu umu, da je spregovoril. Kaj vse je povedal! Preslaba si, kdo bo s teboj, iz tebe nikoli ne bo  nič, on je predober zate, izkoristil te bo, ponižal, razočaral in zapustil, prizadel bo tvoje otroke … in to je vrelo in vrelo in jaz sem samo neodvisno opazovala. Nisem se zapletala v to, to se je zlilo in naenkrat je potihnilo. Vesna nam je naročila: nič se ne prepirajte z umom, recite mu samo hvala, ker skrbiš zame. In sem to naredila. Ko sem si dovolila slišati, kaj vse v meni brbota, je nastalo olajšanje. Imeti pogum slišati misli in se ne zapletati v njih je že samo po sebi čudovito.

Potem sem prisluhnila svojemu srcu, ki pa mi je sporočilo, da ga res zelooo premalo poslušam.

Takrat sem res še zelo živela v glavi in nisem znala poslušati svojega srca in takrat sem mu prisegla – glej, obljubim, da te bom poslušala. Mislim, da je tudi zato nastala knjiga Srčni učitelj, ki spodbuja, da gremo v srce. Potem sem prisluhnila še maternici, ta pa mi je rekla: »Taka, kot si zdaj, nisi dovolj dobra za njega. V resnici je bilo to res. Tako polna vzorcev, predsodkov, prepričanj, strahov, kot si zdaj, boš res težko s komerkoli.« In ko sem dojela, da niti moje misli niti moji občutki niti moji vzorci nisem jaz, da sem pod vsem tem jaz že popolno, ljubljeno, zaščiteno, dragoceno bitje in da z vsem tem lahko nekaj naredim, sem stopila na čisto drugo pot v svojem življenju.«

Zdi se, kot da Sabina dobesedno preskakuje stopnice 

»Res je, hitro napredujem. Zakaj? Super bi bilo, če bi v življenju rekli – zdaj mi je varno, dobro se počutim, zdaj bom pa porabila par orodij, ki sem se jih naučila, in napredovala. Žal tako ne gre. Ko nam je varno, ko nam prijetno, je sicer fajn, vendar se takrat nič kaj dosti ne dogaja. Ko pride izziv, pa moramo uporabiti orodja. Takrat napredujemo. Mi pa si velikokrat še vedno rečemo: Ja, saj jaz to vem, ampak … jaz bom po starem. In živimo definicijo Einsteinove norosti: Delaš isto, pričakuješ pa drugačen rezultat. Ko pa se odločiš, da boš orodja uporabljal ravno v trenutkih krize, takrat se zgodijo res pomembni premiki. Takrat izbiramo in ne padamo v vzorec, temveč intuitivno začutimo, kaj bi za nas kreiralo boljše in več. In to naredimo.«

V Princeskin dvor smo povabile princa

»Potem sva se z Andražem začela dobivati. Svoje najeto stanovanje smo s hčerkami poimenovale Princeskin dvor in punci sem morala vprašati, ali lahko pride gospod v Princeskin dvor na obisk. Lepo sta ga sprejeli, ker sta bili tako majhni in sta od družine slišali, da je prijatelj iz otroštva, od nekdaj. A potem je najstarejša doumela, da to ni samo prijatelj in je bilo malo zagate, ko je hotel prespati. Bila je kar malo besna in z izgovorom, da ima nekaj v službi, se je poslovil. A premagali smo tudi te krizice in v roku enega leta se je preselil k nam, potem se je rodil še Tim, ki je zdaj star 3,5 let, in začeli smo ustvarjati skupaj.  

Vsaj en trnek

»Opažam, da ženske ne upamo povsem osvoboditi partnerskih vezi, mislimo si: malo moram imeti en trnek na njem; če bo čisto svoboden, ga bo kar odneslo. Potem se pojavijo še pasti, kot so: kdo pa sem jaz, da bi bil ob meni, malo se ga moram oklepati, malo moram izsiljevati, malo moram manipulirati, malo ga moram gnati, ker če bom jaz samo jaz, ga bo odneslo. Resnica je povsem drugačna. Šele ko si kot človek povsem svoboden, ko si povsem zasidran, vidiš svojo vrednost in veš, da jo imaš. Takrat si svoboden in zmoreš dati partnerju svobodo. Takrat začneta delovati kot dva žlahtna plina, ki se jima ni treba z nikomer povezovati, ampak se povezujeta iz izbire. In živeti iz izbire, iz svobode – to je največji žur. Da se ne povezuješ več zgolj iz tega, ker rabiš, temveč tako, kot začutiš.  Nama je to uspelo takrat, ko sem mu dala popolno svobodo. Ko sem se drznila otresti vseh strahov, sva zaplesala kot dva žlahtna plina in zdaj drug drugemu nisva več iz potrebe po čemerkoli, temveč sva si le še za cuker. Kljub otrokom in kreditu za hišo nama je uspelo.

Šele ko si kot človek povsem svoboden, ko si povsem zasidran, vidiš svojo vrednost in veš, da jo imaš. Takrat si svoboden in zmoreš dati partnerju svobodo.

Vendar takšnega partnerstva ne moremo pričakovati kar takoj, spremembe potrebujejo nekaj časa, ker smo leta in leta predelovali vzorce, kdo sem jaz, kaj pa mu jaz sploh lahko nudim, če bom jaz samo jaz … Moramo si dati čas, da se ta balast olupi in zasijemo. To terja nek čas, a ko uporabljaš orodja, ki ti lahko pomagajo pri tem, se zgodi dosti hitreje. In potem pride trenutek, ko energetsko res spustimo in naenkrat vidimo, da ljudje prihajajo k nam. In pridemo do točke, ko si upamo poskusiti in si rečemo – jaz sem, kar sem. Takrat zasijemo, ker čutimo, da smo varne, naj se zgodi, kar se hoče. Vemo, da bodo preizkušnje še prišle, a jih ne vzamemo kot kazen, temveč kot izziv, trening, priložnost za rast. Odpustimo sebi, odpustimo drugim, dopustimo, da to zmoremo ozavestiti in da imamo orodja, kaj s tem narediti. Pomembno se mi zdi, da se zavedamo, da nihče od nas ni popoln ter da bo vedno nekaj, dokler ne gremo na drugo stran. In se odločimo, da življenje živimo kot dogodivščino.