Pravijo, da je vsak od nas režiser svojega življenja. Ona pa je režiserka tudi v pravem pomenu besede. Na oder in filmski trak postavlja zgodbe, ki ljudi popeljejo v drugi svet, jih sprostijo, ob njih se zasanjajo in nasmejijo.

Tijana Zinajić je priznana režiserka in igralka, ki pri ljudeh najprej opazi humor. Prav s humorjem pa je povezanih tudi veliko njenih uspešnih serij, filmov in predstav. Ena teh bo nedvomno predstava Večno samska, kjer blesti Tina Gorenjak, ki je predstavo postavila na oder Špas teatra in bo razveselila in nasmejala tudi Nepremagljive. Še pred tem pa je prav, da tokrat režiserka, ki je v svojih predstavah sicer v ozadju, stopi v ospredje našega intervjuja.   

Režirate predstavo Večno samska. Ste tudi vi, kot večina žensk, kdaj imeli občutek, da boste večno samski?

Že dolgo ne, sploh, ker sem že deset let v lepi zvezi. Zagotovo pa so bila tudi takšna obdobja, saj sem bila kot najstnica približno tri mesece samska in sem se spraševala, če bom sploh kdaj imela kakšnega resnega fanta. (smeh) 

Se vam katera stvar v življenju v resnici zdi večna?

Seveda, ljubezen je večna. Njen čar pa je tudi v tem, da se lahko izrazi v različnih oblikah bodisi kot ljubezen do partnerja, staršev, otrok ali kot ljubezen do poklica, umetnosti. V katerikoli obliki je lepa. 

Ste se morda v katerem od prizorov prepoznali tudi sami in kateri prizor vam je bil kot režiserki v največji izziv?

Seveda sem se v mnogokateri stvari prepoznala tudi sama. Morda še najbolj v trditvi, da ženske ne izbiramo partnerjev, ampak projekte. Zdi se nam, da bomo s svojo veliko ljubeznijo spremenile in »popravile« vse tiste stvari, ki nam na partnerju niso najbolj po godu. (smeh) Kot režiserki pa mi je bil v izziv vsak prizor po svoje, saj je Tina kot igralka in tudi kot kot avtorica zelo predana in prepričana v svoje delo. Zato mi je bilo zelo pomembno predvsem to, da ji na najboljši možen način pomagam izraziti vse njene stiske, vprašanja in teme, ki se jih v predstavi in tekstu loteva. 

Kakšni ste v vlogi režiserke in katere so odlike dobrega režiserja?

Tako kot ne obstaja univerzalni režiser, ne obstajajo niti univerzalne režiserske odlike. Moje odlike pa se kažejo predvsem v tem, da spoštujem svoje sodelavce in občinstvo. 

Kako je videti delo in življenje režiserja? In katere so največje zmote ljudi o tem poklicu?

Najtežje je razložiti, kaj sploh dela režiser, ker se ljudem zdi, da je vse tako ali tako v naprej napisano. (smeh) Sicer pa je delo in življenje režiserja precej nepredvidljivo, naporno in vznemirljivo hkrati.

Najtežje je razložiti, kaj sploh dela režiser, ker se ljudem zdi, da je vse tako ali tako v naprej napisano.

Pri koncu je tudi vaš prvi samostojni celovečerni film Eva, ki je miks med Bridget Jones in Trainspottingom. Tudi sicer ste vpeti v filme, kjer je osrednji lik ženska. Se vam zdi, da ljudi bolj pritegnejo »ženske tematike«? 

Težko bi rekla, kakšni filmi bolj pritegnejo občinstvo. Če pogledamo zgodovino, prednjači moška umetnost, medtem ko se je ženska umetnost komaj sedaj začela prebujati. Če pogledamo še bolj nazaj, so nas že od antike naprej zanimale močne ženske. Zdi se mi, da lahko dobro pripoveduješ le zgodbe, do katerih imaš nekakšen odnos in ob katerih se ti porodijo čustva. Ker sem ženska, so mi bliže ženski liki, ker jih lažje začutim. 

Če bi s filmsko zvrstjo opisali vaše življenje, katera zvrst bi to bila?

Komedija ali pa tragedija. Ne vem točno. (smeh) Prav smeh in humor sta v težkih trenutkih moj najboljši obrambni mehanizem. Morda pa je zato pravi odgovor črna komedija. No, pa smo spet pri smehu. (smeh) 

Vaš najljubši mjuzikel je Moje pesmi, moje sanje, ker je to za vas najboljša pravljica vseh časov, v katere radi verjamete. Mislite, da se ljudje lahko približamo pravljicam v resničnem življenju ali pa je to že v naprej »spodletela misija«?

Ljudje se lahko pravljicam v resničnem življenju približamo natanko toliko, kot si želimo. Ko pomislimo na preteklost, se zagotovo vsak zase spomni zelo težkih stvari, ki so se »čudežno« dobro končale. Lahko so zavite v pravljičnost pripovedovanja naših babic … Hkrati pa, če ne verjameš v srečen konec, se ti že na dnevni ravni ne ljubi boriti. Meni se zato zdi, da je pravljica možna. Imam štiri čudovite otroke in krasnega partnerja. Že to je dovolj za pravljico. 

Veljate za eno najbolj duhovitih slovenskih umetnic, nagrajeni ste bili tudi z nazivom Žlahtna režiserka 2019. Kdo in kaj pa vas sicer v življenju najbolj nasmeje?

Ravno moji otroci in partner. 

Za vami je tudi ločitev, nakar ste spoznali novo ljubezen. Se vam zdi ljubezen čustvo in osnova življenja na sploh? Bi rekli, da poganja svet naprej ali pa gonilo in moč najdete v drugih stvareh?

Mislim, da vse stvari, ki jih delamo v življenju, delamo iz ljubezni ali iz kompenzacije. Vedno namreč iščemo prav to čustvo, da nekaj ali nekoga ljubimo. Da v nekaj verujemo, gremo za tem … Če nam to manjka, je spet glavno gonilo vsega iskanje tega istega čustva … Ja, ljubezen je zagotovo gonilo sveta.   

Mislim, da vse stvari, ki jih delamo v življenju, delamo iz ljubezni ali iz kompenzacije.

Ne le za, pojavljate se tudi pred televizijskimi kamerami, kjer ste odigrali lik v seriji Mame. Kje vam je ljubše: biti za ali pred kamerami?

Težko vprašanje. Kakšen dan mi je ljubše biti pred kamero, drugi dan pa sem raje za kamero. Dokler je mogoče oboje, je tako najboljše. 

Nekoč ste dejali, da vas ljudje doživljajo kot močno, neposredno, ampak se vam zdi, da so punce, ki jih igrate, močnejše od vas. Kako bi sicer opisali sami sebe? Kje vidite svoje močne in kje šibkejše točke?

Zdi se mi, da se v meni najšibkejša in najmočnejša točka združita v eno, v kakšni obliki prideta na površje, je odvisno od situacije. To sta utopija in optimizem združena v eno. 

Imate uspešno kariero in štiri otroke. Kako vam uspe vse to uskladiti?

Ne vem. Če izveste, sporočite še meni. (smeh)

Se vam zdi, da s pojavom novih t.i. insta medijev, dejansko tudi ljudje vse bolj vstopamo v vloge »nekih režiserjev lastnih življenj«? 

Verjetno na nekakšen poseben način. Sama sem zelo nespretna v vseh teh insta medijih. Jih spoštujem, sprejemam jih kot novo realnost, hkrati pa sem ob njih malo naivna. Jih tudi uporabljam, ampak še vedno malo bolj kot kakšna nazadnjaška babica. (smeh)

Glasba se vam zdi ena najprodornejših zvrsti umetnosti, imate tudi pevski talent? Ali vam je bila ravno zato predstava Večno samska izziv, ker gre za nekakšen igralsko plesni projekt?

Nimam talenta za petje, kar še ne pomeni, da tega ne počnem. Rada pojem in nič mi ne more preprečiti tega. Če bi lahko izbirala svoj talent, bi to bilo zagotovo petje. Ker upanje umira zadnje, je moja utopija, da bom nekoč pevka, še vedno živa. (smeh)

Kakšni glasbi sicer najraje prisluhnete v svojem prostem času?

Najraje imam izpovedno pesništvo, šansone, pop glasbo, punk … Pomembno je, da me poleg glasbe pritegne tudi besedilo.