»Veseli december je za nami in s tem tudi čas, ko se ljudje z raznimi akcijami najpogosteje spomnijo na stiske sočloveka in darovanje. A zdaj je tu januar, mesec, ko so stiske ljudi enako velike, a so le ti pogosto pozabljeni,« uvodoma pove Ana Lukner Roljić, ki jo dobrodelnost spremlja že od malih nog.

Pri zgolj štirih letih je prvič izrazila, da bi rada pomagala. Če so njene vrstnice sanjarile, da bi postale odvetnice in zdravnice, si je ona od nekdaj želela svoje dobrodelne organizacije. Vzgojena v duhu, da se ne dela razlik med ljudmi, da je treba biti sočuten in odprt za stisko sočloveka, je pred 12. leti ustanovila Anino zvezdico in zakorakala na podij filantropije. Ob tem se je zavedala, da to nista njena zadnja ideja in končna rešitev. Zdaj je skupaj z ekipo in partnerji nadgradila svojo dobrodelnost in ustvarila Truhomo, globalno filantropsko platformo, s katero bo posodobila in izboljšala delovanje filantropije.

Kaj ste se začeli zavedati pomena dobrodelnosti in koliko vloge pri tem je imela vzgoja v vaši družini?

To zavedanje je z mano od nekdaj. Že moj oče je bil eden od ustanoviteljev rotarijstva v Sloveniji, sam je rotarijec že preko 40 let, sama pa sem tudi članica Rotary Cluba San Jose v Kaliforniji, ki velja za enega največjih na svetu. Ko sem bila majhna punčka, se spominjam, da smo že takrat kot družina vedno delovali  v dobro vsem, ki smo jim lahko pomagali. Verjamem v dobroto ljudi in da se vsi rodimo kot pozitivno naravnana bitja. Je pa res, da se nato zgodi življenje …  Na nas vpliva okolje, družina, vzgoja, nenazadnje tudi kultura. Od tu naprej moraš vzgajati samega sebe. Če te pri tem vodi ego, ni dobro za nikogar, če deluješ iz ljubezni, pa je v življenju vse lažje in lepše za nas in tudi tiste okoli nas.

Kako dobrodelni se vam na splošno zdimo Slovenci in kdo večkrat daruje: tisti, ki imajo vsega dovolj ali tisti, ki imajo tudi sami bolj malo?

Iz izkušenj vem, da smo Slovenci zelo dobrodelni. Prav dobrodelnost je ena izmed naših kvalitet, saj znamo takrat stopiti skupaj in med nami ni ovir. Je pa tudi res, da tisti ljudje, ki so stisko kdaj občutili na svoji koži, le-to še bolj razumejo in zato še toliko prej pomagajo.

Na kaj moramo biti ljudje najbolj pozorni, ko se odločimo, da bomo dobrodelni?

Da vedno stremimo k temu, da je naša donacija oddana čimbolj neposredno tistemu, ki jo potrebuje. Najlepše je pomagati, če lahko pomagaš direktno. V primeru, da gre zadeva preko dobrodelne organizacije, ji moraš 100 odstotno zaupati. Pomembno je tudi, da v dobrodelnost ne greš s figo v žepu in prikritimi motivi, kar se žal tudi dogaja. Dobrodelnost mora biti delana s srcem.

Ste bili tudi sami morda kdaj v življenju v situaciji, ko ste potrebovali čigavo pomoč?

Ko sem začela s projektom Anine zvezdice, sem hkrati doživela zelo težko preizkušnjo na mojem poslovnem področju, ki me je pripeljala v nehvaležen položaj in takrat sem ustanovila Anino zvezdico. Večina namreč v dobrodelnost vstopi, ko imajo za seboj že ustvarjeno premoženje, jaz pa sem začela iz popolne nule in zato sem na to še toliko bolj ponosna. Iz tega razloga mi je zgodba Anine zvezdice pomagala tudi pri osebni rasti, poleg tega pa tu prav vsi delujemo v našem prostem času in brez plačila, zato je to še bolj posebna in osebna zgodba. Konec koncev pa pri dobrodelnosti včasih ne rabiš nič dati, saj je marsikdaj dovolj že lepa beseda, pogovor ali objem, ki nekomu polepša dan in mu nariše nasmeh na obraz. Vse to se geste, ki nekomu v nekem trenutku lahko veliko pomenijo in to brez da sežemo globoko v žep. 

Kako je na dobrodelnost vplivala korona?

Zagotovo je močno vplivala na tiste, ki so bili že prej v stiskah in je le-te še dodatno poglobila, hkrati pa je ustvarila tudi veliko novih pomoči potrebnih ljudi in družin. Na drugi strani pa je imela na ljudi tudi pozitiven vpliv, saj nam je dala čas, da smo ugotovili, kaj zares šteje. To, da pomagamo drug drugemu, je namreč naša človeška dolžnost.

Je biti reven danes še vedno tabu in sramota?

Slovenija me je v tem pogledu zelo razočarala. Še vedno se namreč ne zavedamo, da se v taki ali drugačni stiski lahko v trenutku znajde vsak izmed nas. Ustvariti bi morali okolje, v katerem bi bilo spregovoriti o tem, da nekaj potrebujemo, naravno, ne pa, da to skrivamo pred drugimi in včasih še sami pred seboj. Tudi na splošno bi morali biti bolj iskreni in privoščljivi med seboj. Tisti rek, o slovenski nevoščljivosti namreč pri nas, žal ne domuje le v pregovornem izreku.

Zgodbe in usode ljudi, ki vas prosijo za pomoč, se vas zagotovo dotaknejo. Kako vam uspe živeti s tem?

Težko je. Zdaj, ko je za mano že toliko let dela v filantropiji, sem sicer dobila trdo kožo, ampak sem za to potrebovala veliko časa. Še zmeraj pride trenutek, ko se zjokam, vendar načeloma se skušam fokusirati na to, da pomagamo in da pomoči potrebnim damo pozitiven občutek ter upanje. Ob praktično vsakem kosilu se zavem, koliko ljudi nima ničesar in takrat mi je zelo hudo. V mislih si rečem, da moramo vedno delovati skupaj in pomagati. Sama vsak dan skušam živeti, kot da je zadnji in iskreno sem hvaležna za vse, kar imam, predvsem pa za mojo družino. 

Kot podjetnica in filantropistka ste ves čas razpeti med Silicijevo dolino in Slovenijo. Kako je videti vaše življenje na dveh tako različnih koncih sveta? 

Res sem razpeta med deželama, kar se je sicer v času covida ustavilo. A zdaj gredo počasi stvari nazaj na stara pota … Takšno življenje mi ni naporno, saj sem tako živela od svojega 18. leta in sem tega vajena. Zdi se mi, da sem prav zato potegnila najboljše iz obeh svetov. Slovenija je moj dom in domovina, Kalifornija pa moja duša. Z možem Dejanom vsako nedeljo narediva načrt za prihajajoči teden, tako smo vedno dobro organizirani in posledično naš čas čimbolj optimiziramo. 

• 

• 

Na kakšen način boste tudi sinu približali dobrodelnost?

Jack je povod z nama, zato je že zdaj vpet v vse, kar počnemo. Vse to mu je bilo nekako dano v zibelko, mi pa največ pomeni predvsem to, da ga od prvega dne učiva o tem, kaj je spoštovanje, hvaležnost, pomoč, sočutje, sreča itd. Vzgajava ga v duhu vrednot, v katere sama absolutno verjameva.

Se vam zdi, da rek »dajati pomeni zares živeti« drži?

Ja, zagotovo. Ko nekaj daš z namenom, da nič ne pričakuješ nazaj, narediš v resnici veliko zase, zapojeta ti srce in duša. In ko na drugi strani vidiš hvaležnost in nasmeh drugega, je to dar, ki se ga ne da opisati ali primerjati s čim drugim.

O čem še sanjate dandanes in ali se vam zdi, da ste že izpolnili svoje poslanstvo?

Trenutno sem kar pomirjena sama s seboj in fokusirana na to, kar delam. Truhoma je moj življenjski projekt. Hkrati sem zelo hvaležna, da smo jaz in moja družina zdravi, da imam ob sebi dobre prijatelje, da veliko potujem in imam lepo življenje. Iz tega razloga trenutno upam zgolj, da bom to vizijo lahko nadaljevala. No, morda pa se kmalu spet porodi še kakšna nova ideja. Nikoli ne veš. (smeh)

Z delom, ki ga opravljate večino časa na prvo mesto postavljate druge. Ali zaradi tega kdaj pozabljate nase?

Odkar sem postala mama, sem bolj zavedam sebe. Naučila sem se ustavit, si priznati, da sem kdaj utrujena in si vzeti trenutek zase. Se pa tega še vedno učim, ker to ni tako, da potegneš črto in si rečeš: od jutri naprej bo drugače … Hkrati se zavedam, da moram v prvi vrsti biti v redu jaz, da bodo nato lahko v redu tudi drugi okoli mene. Imam pa zares veliko podporo družine, saj bi brez njih težko tako funkcionirala.

Kako si ob vsem tem vi kot Ana in kot ženska polnite baterije? Kaj radi počnete v času, ki ga imate samo zase?

Kdaj sem zelo rada sama, saj takrat lahko uredim svoje misli. Mi pa največji odklop predstavlja čas z družino. Rada kuham, skupaj gremo v naravo … Predvsem so mi ljubi naši spontani trenutki in pobegi. Želim si, da bi lahko prebrala kakšno knjigo več, saj mi za to pogosto zmanjka časa. 

Te dni se vam je uresničil tudi življenjski projekt: Truhoma. Za kaj pravzaprav gre oz. kaj pomeni koncept o poštenem in iskrenem načinu življenja? 

Vse se je nekako začelo že z Anino zvezdico, ko sem se začela zavedati, da je potrebno najti čimbolj preprost, a hkrati direkten način dobrodelnosti. Da stvari zares končajo v rokah tistih, ki jih potrebujejo. Ker sem že 20 let vpeta tudi v inovacije in napredno tehnologijo, sem vedno stremela k rešitvam, kako bi dobrodelnost naredila čimbolj transparentno in učinkovito hkrati. Truhoma (True and honest mankind) tako pooseblja ravno to, tako v svojem imenu kot v svojem namenu. Truhoma razvija inovativne tehnološke rešitve, ki v dobrodelnost prinašajo 100 % transparentnost, sledljivost in učinkovitost. Naša vizija je transparentna in decentralizirana filantropija in želim si, da postane standard za cel svet, ter da povežemo vse akterje filantropije: donatorje, prejemnike pomoči, dobrodelne organizacije itd. 

Projekt ste posvetili svoji pokojni mami, s katero ste tudi sicer imeli globoko vez in ste se ob kakšnih dilemah nanjo večkrat obrnili. Kdo pa je zdaj tista oseba, ki je vaša rama in hkrati oseba, na katero se obrnete za nasvet?

Ona je bila moja mama, najboljša prijateljica in svetovalka v eni osebi, zato jo neskončno pogrešam. Imam srečo, da imam ob sebi očeta, moža, družino in prijatelje, ki mi trdno stojijo ob strani. Stvari mi povedo iskreno in so moja rama, ko jo potrebujem. Tudi tovrstni pogovori v družini, ki sem jih bila vajena sama, so nekaj, pri čemer nadaljujem družinsko tradicijo. Dom ostaja naše varno zatočišče pred vsem.

Vsi, ki se ukvarjate z dobrodelnostjo, na življenje najbrž gledate drugače kot večina. Kaj bi moralo biti v življenju posameznika najpomembnejše?

To, da nas vodi ljubezen. Čeprav se sliši preprosto, ni, saj se večina ljudi še vedno obrača izven sebe in v zunanjih stvareh išče osebno zadovoljstvo. Ker do te ljubezni, o kateri govorim, ne prideš skozi noč, neprestano delam tudi sama. Na veliko stvari imamo namreč vpliv sami, denimo na svoja dejanja, besede. Bolj kot postajaš delujoč iz srca, bolj si srečen. In potem se vse stvari nekako poklopijo. Tudi dobra energija začne krožiti. Če si iskren do sebe, lahko dosežeš svoj največji potencial in se ne vrtiš v začaranem krogu. Prav zato vedno spodbujam mlade, naj sanjajo svoje sanje in jih skušajo uresničiti tudi v resničnem življenju. 

Foto: Anin osebni arhiv