Priznajmo si že, da nihče ni popoln!

Ana Praznik je tista dobra vila, ki skozi oddajo Delovna akcija socialno ogroženim družinam, skupaj s svojo ekipo in sponzorji, pomaga obnoviti stanovanje in za eno leto odgnati skrbi za hrano.

Pogovarjati se z njo je bilo tako, kot bi se pogovarjala s staro prijateljico. Takoj me je vzela za svojo in me objela s popolnim sprejetjem in toplino, čeprav je bila med časom najinega pogovora ona v avtu, jaz pa doma za računalnikom. V nekem trenutku bi jo tako rada čisto zares objela, da kar nisem vedela, kaj naj storim – in to je bil trenutek, ko je med vožnjo skoraj zajokala. »Ej, nehajva, ne smem jokati, mejkap se mi bo uničil, jaz pa se peljem na snemanje,« mi je rekla, medtem ko mi je opisovala dogodek s snemanja, ki se ji je zaril v srce kot oster nož …

»Bilo je v prvi sezoni, a še vedno se mi zdi, kot bi bilo včeraj. Prenavljali smo stanovanje mladi družinici, ki ji je umrl očka. Klavdija je ostala sama s kreditom, z izgubo partnerja, dvo- in štiriletnikom. Res smo se potrudili, da bi bil njihov dom topel in lep. A ko so vstopili v hišo in v dnevni sobi na mestu, kjer je bila prej očetova fotografija, te ni bilo, je fantek rekel: »Kje je pa oči?« Taka tišina je takrat nastala v hiši, da bi jo lahko rezali s škarjami. Vsi smo jokali, cela ekipa, snemalci, toniki, vsi. Bilo je tako iskreno, tako ganljivo, da sem se počutila, kot da mi je nekdo zaril nož v srce. 

Preizkus živcev in trdnosti

»Čeprav nimam težav s kamero, saj to počnem že celo življenje, sem bila pri prvem snemanju tako prestrašena, da sploh ne vem, kako sem jo zvozila. Tak cmok sem imela v grlu, da me je bolelo celo grlo. Tremo sem imela zaradi tega, ker sem se bala, ali mi bo uspelo pravilno začutiti in osrečiti Polono in Tjašo. Bala sem se, da jima ‘novo’ stanovanje ne bi bilo všeč, a ko so njune oči zažarele, ko sta vstopili vanj, se mi je odvalil kamen od srca, saj sta bili tako srečni, tako veseli … 

Bila sem vse hkrati: prestrašena, živčna, vesela, zadovoljna … Čeprav so me opozarjali, da je Delovna akcija zelo čustvena oddaja, da bo težko, si niti predstavljati nisem mogla, kako me bo vse skupaj res posrkalo ter me čustveno in duševno postavilo na preizkus. Dolgo sem prihajala k sebi. Če dobro pomislim, mogoče še danes nisem prišla čisto k sebi. Zgodbe, ki sem jih videla in doživljala, so me vlekla k sebi in nemalokrat se mi je zdelo, da sem jih začutila tako močno, kot da so moje zgodbe. V resnici je to najbolj izčrpavajoče, tako čustveno in telesno.

Še vedno namreč čutim dolžnost, da se povežem s temi družinami. Izredno težko je splesti zdravo mejo med tem, kako narediti mejo med njihovimi zgodbami in sabo, vseeno pa ostati empatična in s srcem z njimi. Se je pa ničkolikokrat izkazalo, da jim je to, da sem se usedla z njimi in se pogovorila z njimi, morda pomenilo še več kot obnova doma. Nikakor si nisem predstavljala, da bo to tako vplivalo na moje življenje na vseh področjih – tudi na dojemanje ljudi. Od nekdaj sem empatična, še bolj pa se je to poudarilo skozi oddaje. Odkar se zavedam, čutim dolžnost pomagati – ne kot poslanstvo – ampak če je situacija takšna, se mi zdi povsem naravno, da vprašam, ali kdo rabi pomoč.«

Morda sem prav zato tudi sama poiskala terapevta

»Četudi se veliko pogovarjam z ljudmi, nikoli ne morem vsega vedeti in predvideti. Res moram biti dober ‘psiholog’, da znam presoditi situacijo, primernost, ne glede na scenarije oddaje, na plan, ki si ga zadamo. Ko pride negotov trenutek, moram presoditi in vse skupaj čim bolje izpeljati, čeprav je čustveno to izredno izčrpavajoče. Tudi zato sem neskončno hvaležna mojemu Petru, ki mi prisluhne vedno, kadar to potrebujem, in mi postreže s točno pravo besedo ali mislijo v trenutku, ko jo najbolj potrebujem. Pogovor s partnerjem je tisti, ki mi pri predelovanju vseh teh čustev najbolj pomaga. Sem pa letos začela hoditi še k terapevtu, ki mi s svojimi metodami še bolj odpira oči.

Vsi smo samo ljudje

»Z družinami, ki jih obiščem, tudi jaz delim svoje padce in spoznanja. Tako se mi zdi, da se hitreje zbližamo, obenem pa se mi zdi neumno, da bi se pred njimi delala nekaj več le zato, ker vodim oddajo na TV, saj nisem čisto nič več kot oni. To je samo stvar dojemanja sebe in okolice. Zakaj bi bil kdor koli manj vreden od mene? Ne! Imam pač tako službo. Lahko bi bila pa kaj drugega. Ni pomembno. Pomembno je to, kako se dojemamo. Da se ne primerjamo. Zavedajmo se, da je naše bogastvo naša unikatnost. Nisem ideal, zato na svojih socialnih omrežjih hočem dajati realno vsebino, ni se mi težko slikati brez ličil, ker to je življenje. Poslušajmo sebe, v sebi najdimo tisto, po čemer smo drugačni od drugih.

Vsak ima nekaj, po čemer je drugačen od drugega. In ja, absolutno poslušajmo drug drugega, osebnostno rastimo, le tako bomo živeli lažje in lepše mi in vsi okrog nas. In zavedajmo se – vsi smo ljudje in vsi imamo svoje vzpone in padce, strahove in veselje.

Nihče ni popoln, dajmo si to priznati ne glede na Instagram, vse filtre, ki nam omogočajo, da nas drugi vidijo lepše, boljše …

Prej kot si to priznamo in sprejmemo, prej bomo imeli radi sebe. Nepopolnost nas dela unikatne. Dajmo se zavedati te unikatnosti. Vsak je na tem svetu z nekim razlogom, vsak mora nekaj dati. Še enkrat: priznajmo si, da nismo popolni, da imamo vsi težave. Moja naloga in obveza, glede na to, da imam možnost širiti glas, so tudi dejanja, ne le besede. Ker le zgledi v resnici vlečejo.  

Zgledi vlečejo – tudi hči želi pomagati

Hčerka se je že dolgo časa želela pridružiti Delovni akciji in pomagati ljudem, ki potrebujejo pomoč, zato sva se s Petrom odločila, da lahko pride za en dan. Meni se zdi vključevanje otrok zaželeno in prepotrebno, ker so še nepopisan list papirja. S takimi stvarmi jim dajemo zgled, jim razvijamo empatijo, ob tem se učijo, kaj je prav, kaj ni prav, kako lahko pomagamo. V odraslem življenju jim bo to prišlo prav. Potrebujemo empatično družbo; ljudi, ki jim ni težko priskočiti na pomoč.

FOTO: Marko Delbello Ocepek

Komentirajte

Vsak petek našim bralkam, ki so prijavljene v novičke Nepremagljive, pripravimo ekskluzivno vsebino, ki jo prejmejo izključno samo prijavljene bralke, na svoj email naslov. 

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržane
Pogoji poslovanja - Piškotki

S tem, ko uporabljate spletno mesto, dovoljujete uporabo piškotkov v skladu z našo politiko varovanja zasebnosti. Preberi več
Se strinjam